Jedro

Pooblaščenec, ki mora varovati interese svoje stranke, je tisti, ki mora paziti na pritožbene roke. Če je pooblaščenec tožene stranke izročil svoj izvod sodbe zakoniti zastopnici tožene stranke, ne da bi si pred tem posebej označil datum prejema sodbe, je razlog za zamudo pritožbenega roka pripisati napaki v njegovem poslovanju.

Izrek

Revizija proti sklepu sodišča druge stopnje se zavrne kot neutemeljena, v preostalem delu proti sodbi sodišča prve stopnje pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve njenega dobrega imena in časti v zapisu, ki ga je objavila dne 15.4.1993 v časopisu V.. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe se je pravočasno pritožila tožnica, vendar je kasneje svojo pritožbo umaknila. Proti prisodilnemu delu te sodbe je tožena stranka vložila dve pritožbi in kasneje tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je s sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen zavrnilo, obe pritožbi tožene stranke pa kot prepozni zavrglo. Pritožbo tožene stranke proti temu sklepu je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v reviziji izpodbija sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in o zavrženju obeh pritožb tožene stranke, izpodbija pa tudi sodbo sodišča prve stopnje o prisoji odškodnine. Zato predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma naložitev sodišču druge stopnje, da pritožbo tožene stranke obravnava kot pravočasno. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o odgovoru tožene stranke na pritožbo tožnice, zlasti o stroških tega odgovora. Tudi sama neugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predstavlja procesno kršitev. Roka za vrnitev v prejšnje stanje ne zamudi pooblaščenec, temveč sama stranka. Tožena stranka ni mogla vložiti pritožbe oziroma dati ustreznega naloga svojemu pooblaščencu, ker je bila njena zakonita zastopnica odsotna, takoj nato pa so nastopile sodne počitnice in je potem tožena stranka sama vložila pritožbo. Po 117. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je stranka tista, ki izgubi rok in je zato njej potrebno omogočiti vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba je bila vložena v okviru treh mesecev od zamude še v času sodnih počitnic. Razlogi za vrnitev v prejšnje stanje so na strani same stranke in ne njenega pooblaščenca, kot zmotno ugotavljata nižji sodišči. Ker do meritorne obravnave pritožbe tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje ni prišlo, tožena stranka v nadaljevanju revizije obširno razlaga, zakaj po njenem mnenju ne obstoji pravna podlaga za prisojo odškodnine.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija proti sklepu sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in o zavrženju obeh pritožb tožene stranke ni utemeljena. V delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, revizija ni dovoljena.

Iz razlogov sklepov sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje prejel 22.6.1998, pritožbo, sestavljeno 7.7.1998, pa je vložil neposredno pri sodišču 8.7.1998, kar je 1 dan po izteku pritožbenega roka. Sama tožena stranka je tudi vložila pritožbo, ki jo je oddala priporočeno na pošto 3.8.1998, torej tudi prepozno. Pooblaščenec tožene stranke je dne 28.8.1998 vloženi predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeval s trditvami, da je bila zakonita zastopnica tožene stranke, kateri je vročil svoj izvod sodbe, v bolnici od 30.6.1998 do 7.7.1998, nato pa še v bolniškem staležu ter da zato in zaradi nastopa sodnih počitnic ni mogla kontaktirati s pooblaščencem glede morebitne vložitve pritožbe.

Če stranka zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zato tudi izgubi pravico opraviti to dejanje, ji na podlagi prvega odstavka 117. člena ZPP sodišče na njen predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje, če spozna, da je stranka rok zamudila iz opravičenega razloga. Prej povzete razloge, s katerimi je tožena stranka opravičevala svojo zamudo pritožbenega roka, sodišči nižje stopnje nista šteli za opravičene. Taki materialnopravni presoji pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Po drugem odstavku 112. člena ZPP po dnevih določeni roki pričnejo teči prvi naslednji dan po vročitvi. Kadar ima stranka pooblaščenca, se v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZPP vročajo sodna pisanja njemu in ne neposredno stranki. Pooblaščenec, ki mora itak varovati interese svoje stranke, je zato tisti, ki mora paziti na pritožbene roke. Če je pooblaščenec tožene stranke izročil svoj izvod sodbe zakoniti zastopnici tožene stranke, ne da bi si pred tem posebej označil datum prejema sodbe, je razlog za zamudo pritožbenega roka pripisati napaki v njegovem poslovanju, kot pravilno ugotavljata obe nižji sodišči. Pooblaščenec je sicer ravnal pravilno in v skladu s pravili svoje stroke, ko je kljub izostanku izrecnega naloga za vložitev pritožbe pritožbo sestavil, glede na njej zapisani datum tudi še pravočasno, vložitev 7.7.1998 zapisane pritožbe neposredno pri sodišču šele naslednji dan namesto prejšnji dan vsaj priporočeno po pošti, pa tudi predstavlja napako v poslovanju pooblaščenca.

Drugačno revizijsko stališče tožene stranke je materialnopravno zmotno. Ali je vzrok po prvem odstavku opravičen ali ne, je stvar materialnopravne presoje, zato morebiti napačna presoja upravičenosti zatrjevanega vzroka ne more predstavljati procesne kršitve, kot to uveljavlja revizija.

Zmotna je nadaljnja revizijska trditev, da sodišče druge stopnje ni odločilo o stroških odgovora tožene stranke na tožničino pritožbo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V drugem odstavku izreka svoje odločbe je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeni postopek proti odločbi sodišča prve stopnje je enoten ne glede na dejstvo, koliko pritožb in pritožbenih odgovorov je bilo vloženih.

Ker proti sklepu sodišča prve stopnje uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP v tem delu revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo stranka po izrecni določbi prvega odstavka 382. člena ZPP lahko vloži proti pravnomočni odločbi, ki jo je izdalo sodišče druge stopnje. Stranka, ki ni vložila pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, zato revizije proti tej sodbi ne more vložiti. Razlog neizčrpanja pritožbene poti pri tem ni pomemben. Zato tudi v tej pravdni zadevi tožena stranka, ki ni izčrpala pritožbene poti zaradi zamude pritožbenega roka, ne more z revizijo izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje. Njena revizija proti tej sodbi torej ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo tožene stranke na podlagi 392. člena ZPP zavrglo. Odločitev o delni zavrnitvi in delnem zavrženju revizije vsebuje tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožene stranke.