Jedro

Tožena stranka z navedbami (o razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico) v pripravljalni vlogi, ki jo je podala v roku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo, ni prekludirana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 7. 10. 2010 in da se postopek zaradi umika tožbe ustavi glede ugotovitve, da tožeči stranki delovno razmerje še vedno traja in da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 6. 12. 2009 dalje za nedoločen čas ter da se ustavi v delu, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeči stranki dne 9. 4. 2010 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 6. 12. 2009 do 31. 8. 2010 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za čas, od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 8. 2010, prijaviti v zavarovanje ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala in ji po odvodu davka in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšane za v tem obdobju prejete prejemke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za plačilo plače preteklega meseca do plačila, da ne bo izvršbe. Višji obrestni tožben zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v višini 825,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 9 dne po prejemu odločbe dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki, 1. odstavku 3. točke in 1. odstavku 4. točke ter 5. točko izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in odloči, da sama nosi svoje stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele po prvem naroku navedla, da je tožeča stranka po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 nadomeščala javno uslužbenko T.B., ki je bila na dopustu za nego in varstvo otroka in da ni dokazala, zakaj tega ni navedla že na prvem naroku. Sodišče teh navedb ni upoštevalo in je zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010 sklenjena v nasprotju z zakonom. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbo 286. člena ZPP in je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka na to kršitev v postopku na prvi stopnji ni mogla opozoriti, saj ji vse do prejema izpodbijane sodbe ni bilo znano, da bi sodišče sprejelo takšno odločitev. Iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 9. 2010 izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo in zaključilo poravnalni narok ter pričelo s prvim narokom za glavno obravnavo, ki pa ga ni zaključilo, saj je bil strankama dan dodatni 30 dnevni rok za navedbo dokazov. V pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2010 je tožena stranka podala konkretne navedbe in predlagala dokaze glede razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V citiranem zapisniku je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da prvi narok še ni končan in se bo nadaljeval. Prvi narok za glavno obravnavo se je končal šele 20. 10. 2010 in ne 10. 9. 2010 kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča pa je nedvomno vplivala na pravilnost sodbe, saj sodišče v primeru, če bi pravočasne navedbe in dokaze tožene stranke upoštevalo, ne bi moglo zaključiti, da tožena stranka ni navedla konkretnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 (pravilno 30. 3. 2010 – takrat je sklepala pogodbo za nadomeščanje delavke T.B.), sodišče bi moralo vsebinsko presojati ali je bil podan razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Upoštevaje navedeno, pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Prav tako je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje v prvi točki izreka izpodbijane sodbe odločilo tudi, da se postopek ustavi v delu, kjer tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka za „čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja“, hkrati pa je v 1. odstavku 3. člena izreka med drugim odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko „za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2010 prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 8. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala.“ Po oceni tožene stranke je takšna odločitev sodišča v nasprotju sama s seboj in je s tem podana absolutna in bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke je tudi nerazumljiv izrek sodbe v 1. odstavku 3. točke izreka izpodbijane sodbe, kjer je sodišče odločilo, da se tožnici dosojena razlika v plači zmanjša, za v tem obdobju prejete zneske nadomestila Zavoda RS za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je razpolagalo z vsemi potrebnimi dokazi glede prejetih izplačil (nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje v obdobju treh mesecev) in sicer v znesku 871,77 EUR oziroma neto znesku 625,76 EUR, zato bi moralo konkretizirati izrek sodbe tako, da bi upoštevalo konkretne zneske. Prav tako je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožeče stranke iz razloga, ker tožena stranka naj ne bi navedla konkretnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v nasprotju z dokazi, ki so pomembni za ta postopek in jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo v postopku. Gre za listino v spisu (pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010, iz katere je nedvomno razviden razlog zaposlitve tožnice za določen čas) in izpovedbo priče J.S., kar sodišče zaradi očitane relativne bistvene kršitve ni upoštevalo, pa bi jo moralo. Glede na navedeno je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je tožena stranka sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas in je presojala le zakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010, je zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Stranki sta dne 30. 3. 2010 podpisali pogodbo o zaposlitvi za določen čas in iz navedene pogodbe je razvidno, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za čas od 3. 4. 2010 do 9. 4. 2010 in da je bila pogodba sklenjena iz razloga, ker je tožnica nadomeščala javno uslužbenko na dopustu za nego in varstvo otroka. Tožeča stranka je nadomeščala delavko T.B., kar je pojasnila tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2010 in je navedeno potrdil tudi priča J.S., ki je izpovedal, da je delavka T.B. v mesecu marcu oziroma aprila 2009 nastopila porodniški dopust. Prav tako je tožnica sama izpovedala, da je T.B. videla le prvi mesec, ko se je zaposlila kot pripravnica. Po prepričanju tožene stranke bi bili zaključki sodišča prve stopnje vsekakor drugačni, če bi pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo pravno pomembnih dejstev, ki jih je predložila tožena stranka v spis, in sicer objavo tožene stranke z dne 23. 4. 2010, o javnem natečaju za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta „svetovalec v sektorju za pravne zadeve in preiskovalna dejanja“ ter pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010, ki jo je tožena stranka ponudila v podpis tožeči stranki in je tožeča stranka ni podpisala. Glede na navedeno tudi ni razumljiva odločitev sodišča, da se tožeči stranki priznajo vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 9. 8. 2010, saj do podpisa pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke, zato ni upravičena do plače in ostalih pravic iz delovnega razmerja po 9. 8. 2010. Sodišče tudi ni upoštevalo določb 69. člena Zakona o javnih uslužbencih v povezavi s 54. in 118. členom Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko za določen čas z dne 30. 3. 2010 sklenila v skladu z določbo 68. in 69. člena Zakona o javnih uslužbencih, zato je s tožečo stranko zakonito sklenilo delovno razmerje in zato niso podani razlogi, da bi se štelo, da bi tožeča stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče dokazni postopek v celoti izvedlo. Iz njega pa izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tudi okoliščina, da sodišče ni upoštevalo navedb o T.B. ni vplivalo na pravilnost sodbe. VDSS je v sodbi Pdp 1416/2010 z dne 17.3.2011 odločilo, da v primeru, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas, ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, povečane za 20 % DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti.

Pravilno sicer tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, med drugim tudi, da se postopek ustavi v delu, kjer tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka „za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje zagotovi vse pravice iz delovnega razmerja“ ter da je v 1. odstavku 3. točke izreka sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko „za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2010 prijaviti v zavarovanje ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in obračunati plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, vendar pa s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko sodišču očitali, da je s takšno odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožba pa tudi pravilno opozarja na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (286. člena ZPP), ki jo je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2011 in predlaganih dokazov glede razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010 (da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja javne uslužbenke T.B.). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da tožena stranka ni zadostila dolžnosti, ki ji jo nalaga razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) v povezavi s sankcijo prekluzije dejstev in dokazov (286. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ne v odgovoru na tožbo, ne na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 9. 2010 ni podala nobenih trditev, s katerimi bi utemeljila razlog, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010 sklenjena za določen čas in da je šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2010 navedla, da je tožeča stranka v tem času nadomeščala javno uslužbenko T.B., ki je bila na dopustu za nego in varstvo otroka.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla okoliščin iz katerih bi izhajalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku je napačen, saj je sodišče pri tem dejansko spregledalo pravno pomembna dejstva, ki izhajajo iz podatkov v sodnem spisu. Iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 9. 2010 izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo in zaključilo poravnalni narok ter pričelo s prvim narokom za glavno obravnavo, ki pa ga ni zaključilo in ga je preložilo na 20. 10. 2010 ob 10. uri in hkrati strankama naložilo, da v roku 30 dni odgovorita na vlogo oziroma dokazne listine, ki sta jih stranki izročili sodišču na prvem naroku. V skladu z rokom, ki ga je določilo sodišče, je tožena stranka sodišču vložila prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2010, v kateri je pojasnila, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnice z dne 30. 3. 2010 nadomeščanje javne uslužbenke T.B. in v zvezi s tem predlagala dokaze. Dne 20. 10. 2010 je sodišče nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo, zato je pravilna pritožbena trditev, da se je prvi narok za glavno obravnavo končal šele 20. 10. 2010 in ne 10. 9. 2010, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da imajo stranke v skladu z določbo 1. odstavka 286. člena ZPP, pravico navajati nova dejstva in predlagati dokaze do zaključka prvega naroka, le ta pa je bil zaključen dne 20. 10. 2010 je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z navedbami in dokazi v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2010, prekludirana. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je vsekakor vplivala na pravilnost sodne odločitve, saj bi moralo sodišče vsebinsko presojati ali je bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na navedeno je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo razveljavilo.