Jedro

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi med opravljanjem dela, ko je pod vodo odkopaval poškodovano kanalizacijsko cev oziroma z uporabo črpalke črpal mulj pod skalometom, pri tem pa je prišlo do zdrsa skale, ki je padla na tožnikovo roko in mu poškodovala palec leve roke. Delo potapljača z mamut črpalko, težko 15 kg, s katero se črpa mulj in kamenje pod vodo na globini 11 do 12 metrov v oddaljenosti 30 do 35 metrov od obale, predstavlja nevarno dejavnost, pri kateri se vsem tveganjem in morebitnim nezgodam in poškodbam tudi z uporabo strogih varnostnih ukrepov ni mogoče izogniti. Za škodo, ki delavcu nastane v zvezi z opravljanjem takšnega dela, delodajalec odgovarja po pravilu objektivne odgovornosti v skladu z določbo 1. odstavka 131. člena ter 149. do 153. člena OZ.

Delodajalec se ne more izogniti svoji odgovornosti do delavcev s sklicevanjem na opustitve izvajalca oziroma investitorja, če delavcu škoda nastane v okviru opravljanja njegove dejavnosti na gradbišču, čeprav je le podizvajalec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „ I. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo nerazdelno plačati: - odškodnino za nematerialno škodo v višini 34.800,00 EUR z 12,5% zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2005 do 21. 11. 2013, od 22. 11. 2013 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - odškodnino za materialno škodo v višini 7.508,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila, s tem da solidarno odgovarjajo vsaka do višine vrednosti dednega deleža, kar zahteva tožeča stranka več in drugače, pa se zavrne.

II. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 956,93 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam stroške pritožbenega postopka v znesku 42,53 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženci - dediči po dne 21. 1. 2011 umrlem A.A. dolžni tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo plačati: - odškodnino za nematerialno škodo v višini 34.800,00 EUR z 12,5 % zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2005 do 21. 11. 2013, od takrat dalje pa z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi do plačila; - odškodnino za materialno škodo v višini 7.508,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka).

- pravdne stroške v višini 3.045,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujejo toženci - dediči po dne 21. 1. 2011 umrlem A.A. iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Sodba v več točkah zatrjuje, da je tožena stranka kot delodajalec odgovorna za nastalo škodo in ne priznava njenega ugovora pasivne legitimacije iz naslova dejstva, da je bila tožena stranka na gradbišču podizvajalec, ter kot tak ni bil odgovoren za varnostni načrt. Za varnostni načrt je odgovoren nosilec posla - investitor. Dejstva, ki ga je sodišče ugotovilo, da je prvo tožena stranka imela izdelan varnostni načrt za primer nezgode za njegov del gradbišča, sodišče ni upoštevalo, z navedbo, da varnostni načrt ni v ničemer vplival na (ne)nastanek škode. Ravno tako sodišče zavrača navedbe tožene stranke, da se je nezgoda zgodila v območju delovanja dela gradbišča, ki ni spadal v njegov obseg del, čeprav se je skala tožniku zvalila s skalometa, kjer pa tožnik ni delal. Njegovo delo je bilo le mamutiranje ob cevi, ki pa ni potekalo na skalometu oz. valobranu. Sodba v 16. točki zatrjuje, da obstaja protipravno ravnanje tožene stranke, ob čemer se sklicuje (točka 12 - stran sodbe 11 in 12) na mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke g. B.B., ki je navedel, da tožnik ni imel varnostnih ukrepov in sredstev pri delu – delo se je opravljalo brez sodelujočega potapljača, ni bil izdelan načrt, ki bi vseboval podatke o komunikacijskih poteh, priključka na javno cesto, skladiščih, deponijah, pisarnah itd.. Sodba nato povzema še navedbe izvedenca o vsebini Uredbe o zagotavljanju zdravja in varnosti pri delu … (Ur. l. RS, št. 3/2002 in 57/2003), in 4. čl. ZVZD in njegove navedbe, da vsi ti ukrepi niso bili izvedeni v celoti, iz česar sledi, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo na gradbišču. Kot zaključek sodba povzame ugotovitev izvedenca, da tožnik pri delu ni bil privezan z vrvjo in ni delal v paru, zato obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nesrečnim dogodkom. Sodba povzema mnenje sodnega izvedenca za potapljaške nesreče C.C., ki navaja, da bi pri tovrstnem delu - mamutiranju, morala obstajati stalna dvosmerna komunikacija ter da je priporočeno, če bi obstajal video prenos slike na površino, da pa uporaba plovila ni bila potrebna, ravno tako ne uporaba vrvi. Sodba nato povzame ugotovitev, da je sodni izvedenec za potapljaške nesreče C.C. ugotovil, da med neobstojem balona, plovila nad potapljačem, dodatnega potapljača, varnostne vrvi, radijske zveze s kopnim ter samo nesrečo in njenimi posledicami ni vzročne zveze. Sodišče v sledečem stavku povzame mnenje izvedenca g. B.B., da zaradi neobstoja teh elementov obstaja vzročna zveza med neobstojem varnostnih ukrepov in nesrečo ter nastankom škode in tako izpelje krivdno odgovornost tožene stranke. V 16. točki obrazložitve pa je navedeno, da tožena stranka res ni bila odgovorna za izdelavo varnostnega načrta, da je bilo za izdelavo varnostnega načrta odgovorno Javno podjetje D. iz E., izvajalec del pa je bil F.F. s.p., vendar je kljub temu toženec odgovoren za varnost svojih delavcev. G.G. naj bi dal le splošna navodila glede varnosti, enako pa izhaja iz pričevanja H.H., ki je dal le splošna navodila, da opravijo le mamutiranje ob cevi, tožnika pa ni opozoril, da lahko pride do zdrsa skale.

Sodba se glede sokrivde tožnika (točka 17) opira na mnenje obeh sodnih izvedencev, v katerih oba izvedenca enako zatrjujeta, da je k nesreči pripomogel sam tožnik, ker ni prenehal z izkopavanjem, ko je prišel do nasipa s skalami (skalomet, valobran), zaradi česar se je porušila stabilnost terena ter so skale padle. Prav tako tožnik ni naročil H.H., da pred nadaljevanjem del odstrani skale s padalom, oziroma ni sam izplaval iz vode in končal potopa pri 50 barih (ob nezgodi stanje zraka v jeklenkah), s čemer bi preprečil nesrečo. V 19. točki sodbe sodišče opisuje, kakšno poškodbo je tožnik utrpel, to je zmečkanino in nato amputacijo palca leve roke. Sodišče ugotovi (točka 20), da kasnejša amputacija palca leve noge in prešitje palca na levo roko ni bila nujna, je pa izboljšala funkcijo roke, zato je zavrnilo ugovor tožene stranke, da ta amputacija ni bila nujna in da ne obstaja vzročna zveza med škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi te presaditve palca in samo nezgodo. Sodišče je tako dosodilo tožniku za bolečine 24.000,00 EUR, strah 4.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa 30.000,00 EUR. Skupno je ocenilo materialno škodo na 12.584,73 EUR.

Sodba ni utemeljena. V sodbi je tožena stranka označena kot dediči po dne 21. 1. 2011 umrlem A.A., brez navedbe imen in naslovov, kot taka ne more biti stranka postopka, saj ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 76. člena ZPP. Edini dedič, ki je imensko naveden v sodbi, je G.G.. Sodišče bi moralo, tako kot je bilo predlagano s strani tožene stranke na zadnjem naroku, ravnati po določilu 80. člena ZPP in počakati, da bi se zapuščinski postopek končal in da bi bili dediči določeni kot fizične osebe, v skladu z določilom prvega odstavka 76. člena ZPP. V danem trenutku dediči niso določeni in znani in je sodba preuranjena. Ravno tako se je narok opravil, ne da bi se dediče seznanilo in vabilo na obravnavo, s čemer je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V sodbi je podana zmotna uporaba materialnega prava. Tožeča stranka je na naroku dne 6. 10. 2008, stran 2, tretji odstavek zapisnika, navedla, da na posebno vprašanje sodišča, na kakšni pravni osnovi uveljavlja svoj zahtevek, torej ali na podlagi objektivne ali na podlagi subjektivne odgovornosti tožene stranke, izrecno izjavila, da uveljavlja svoj zahtevek na „podlagi krivdne odgovornosti tožene stranke, ne pa na podlagi objektivne odgovornosti.“ Tega stališča ni nikoli spremenila. Sodišče je tako sodilo izven okvira tožbenega zahtevka in tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj je obravnavalo zadevo na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke, torej na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ in ne, kot je bil podan tožbeni zahtevek, na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ. V postopku je podana zmotna uporaba materialnega prava glede določila 2. in 6. člena Pravilnika o organizaciji in ureditvi gradbišč (Ur. l. RS, št. 66/2004) glede tega, kdo je dolžan in odgovoren za ureditev gradbišča. Sodišče je sicer ugotovilo, da je bil nosilec posla na gradbišču - D. v E., izvajalec del pa F.F. s.p., ter da je toženec imel izdelano oceno o varnosti z oceno tveganja z dne 5. 1. 2013, kljub temu pa je ugotovilo, da bi toženec moral poskrbeti za varno delo, čeprav ni navedlo, s čim ni poskrbel za varno delo in v čem je vzročna zveza med opustitvijo in škodo. Po navedenem pravilniku je za načrt gradbišča odgovoren investitor in ne podizvajalec, kot sodba to zmotno očita toženi stranki. V postopku je podana zmotna uporaba oziroma neuporaba določila 645. člena v zvezi s prvim odstavkom 660. in drugim odstavkom 662. člena OZ. Ker je sodišče smiselno ugotovilo, kot je zatrdil že izvedenec B.B. v svojem Dodatku št. 1 z dne 7. 12. 2011, stran 7, je za izdelavo varnostnega načrta odgovorno Javno podjetje D., E. in bi moral tožnik zoper njega vložiti tožbo, saj je škoda izvirala iz skalometa, ki ni bil v delu gradbišča tožene stranke.

Sodba uporablja drugi odstavek 131. člena OZ, torej odgovornost za škodo od stvari, čeprav je tožnik eksplicitno podal zahtevek na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ. Tudi če bi se kot temelj zahtevka uporabilo drugi odstavek 131. člena, sodba ni uporabila 149. člena OZ, saj je toženec v postopku s sodnimi izvedenci dokazal, da škoda ni nastala iz razloga opravljanja dejavnosti - mamutiranja pod vodo, temveč da se je skala iz skalometa, ki se je nahajala izven območja dela, sama od sebe zrušila v vodo in poškodovala tožnika.

Ravno tako je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je dosojena odškodnina (neupoštevaje deljeno krivdo) glede nastalih poškodb bistveno previsoko ocenjena in odstopa od sodne prakse.

V postopku je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V sodbi je navedeno, da je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med opustitvami tožene stranke in nesrečo, ker je izvedenec gradbene stroke navedel, da so bili s strani toženca opuščeni varnostni ukrepi, ker ni bilo plovila, ker tožnik ni bil privezen z vrvjo in ni bilo telekomunikacije s kopnim ter da je to povzročilo nesrečo oziroma, da obstaja vzročna zveza med to opustitvijo tožene stranke in nesrečo. V sodbi je navedeno, da je izvedenec za podvodne nesreče navedel, da opustitev teh ukrepov ni povzročila nezgoda in da bi do nje prišlo, tudi če bi jih izvedli. Ob tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izvedenec gradbene stroke, zaslišan na naroku 18. 12. 2012, jasno izpovedal, na posebno vprašanje pooblaščenca tožene stranke, da tudi v kolikor bi uporabili navedena zaščitna sredstva, le-ta ne bi preprečila nastanek nesreče (tretji odstavek, stran 3 zapisnika naroka). Tudi dejstva, da tožnik ob nezgodi ni uporabil kompenzatorja plovnosti, po stališču izvedenca ni v ničemer vplivalo na nastanek nesreče (četrti odstavek, stran 3 zapisnika). Dejansko stanje in iz tega izhajajoč pravni zaključek o krivdi tožene stranke in obstoju vzročne zveze je tako zmoten. Šlo je za višjo silo, ki je ni bilo moč predvideti in preprečiti. Skalomet - valobran je umetna tvorba, ki ščiti pomol pred udarci morja, ki nastaja pod vplivom SZ vetrov. Na umetno ustvarjen skalomet neprestano delujejo naravne sile, predvsem pa samo morje z valovanjem. Tako kot v gorski steni se tudi na skalometu lahko vsak trenutek na videz popolnoma fiksen del stene - skale ali skal odlomi in pade v globino, v danem primeru v morje, v gorski steni pa eventualnemu planincu na glavo. Takega dogodka ni mogoče predvideti ali preprečiti, ker gre za višjo silo.

Zmotna je ugotovitev o času zdravljenja tožnika in časa obstoja bolečin, posledično tudi glede dosojene odškodnine za telesne bolečine. Sodni izvedenec I.I. je na naroku dne 18. 10. 2012 izpovedal (stran 5 zapisnika), da bi se zdravljenje končalo 21. 9. 2005, če se ne bi tožnik odločil za transplatacijo palca iz noge na roko. Najkasneje pa do decembra 2005 glede na to, da se je odločil tožnik za plastiko. Sodišče v svoji sodbi (stran 19, točka 20) navaja, da se je zdravljenje končalo 31. 3. 2010 in ne upošteva dejstva, da je tožnik tekom zdravljenja opravljal potapljaške tečaje in da je prišlo pri njemu do komplikacij pri zdravljenju - vnetja rane. Sodni izvedenec je povedal, da v kolikor ne bi prišlo do komplikacij pri zdravljenju (vnetja rane) bi bilo zdravljenje krajše za 1 leto. Sodba se ne opredeli do stopnje invalidnosti tožnika oziroma do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav mu je dosodilo odškodnino iz tega naslova v višini 30.000,00 EUR. Sodni izvedenec je na zaslišanju dne 18. 10. 2012 jasno izpovedal, da bi bila stopnja invalidnosti, brez izvedene transplatacije nižja kot pa je sedaj (33 %), da jo sam ocenjuje na 30 %, ker gre za nedominantno roko. Sodišče bi se moralo opredeliti, koliko znaša sedaj stopnja invalidnosti in koliko bi znašala, v kolikor se tožnik ne bi odločil za transplatacijo palca z roke na nogo, ki je nedvomno dvignila stopnjo invalidnosti, poleg tega pa je podaljšala zdravljenje za nadaljnjih 5 let in s tem stroške zdravljenja, po sodbi vse v breme tožene stranke. V izpodbijani sodbi je sodišče priznalo tožniku pravico do 41 odhodov v J. v skupni vrednosti 951,20 EUR zgolj zato, da je dvignil bolniške liste, čeprav bi lahko bolniške liste prejel po pošti. Sodba je priznala tožniku 5.000,00 EUR stroškov za pomoč čas od 25. 3. 2005 do 26. 9. 2008 s strani K.K.. Glede na dejstvo, da je tožnik poročen in ima družino, se poraja vprašanje, ali je do te pomoči s strani tretje osebe res prišlo. Sodba je priznala 12 x 140,00 EUR zaradi izgube dobička pri pogodbi z MORS, ob čemer je toženec že z vlogo dne 20. 1. 2009, točka 16 opozoril, da tožnik ni z ničemer izkazal, da je prejemal od MORS 140,00 EUR mesečno, toženec pa je tudi navedel, da dvomi v verodostojnost te pogodbe, saj se je nanašala na čas od 1. 1. do 31. 12. 2004, datum pogodbe pa je bil 3. 1. 2005 in se je očitno sklepala za nazaj, vsekakor pa za čas 1 leta pred samo nezgodo.

Sodba se ni opredelila do priglašenih stroškov pritožbe tožene stranke z dne 24. 1. 2013 in se je tudi v tem delu ne da preizkusiti. V postopku je podana zmotna uporaba 154. člena ZPP glede določitve stroškov tožnika. Tožniku je sodba priznala 16 nadaljnjih vlog, vsako po 600 točk, čeprav je tožena stranka opozorila, da tožnik te vloge stroškovno tarifira, kot da gre za obrazložene vloge, dejansko pa je v vseh 16 primerih šlo le za posredovanje dokumentacije, oziroma pripravljalne vloge niso v ničemer prispevale k rešitvi te zadeve in se vsebinsko niso nanašale na sam spor, zato se ne bi smele tarifirati po tarifi vsaka po 600 točk. Odmera nagrade za tožbo v višini 1200 točk ni pravilna, saj se je tekom postopka punctum dvignil na tako višino, ki bi upravičila uporabo tarife v višini 1200 točk, dejansko pa je bila višina zahtevka v tožbi taka, da bi odgovarjala le nagrada v višini 900 točk, kot jo je priglasil tudi toženec. Sodba ni upoštevala priglašenih separatnih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, ker se pooblaščenka in njen klient nista udeležila obravnave, zaradi česar je bila izdana zavrnilna sodba, ki je bila nato razveljavljena zaradi nepopolne vsebine vabil in obravnave, kjer je tožnik zaprosil za preložitev. Tožena stranka je te separatne stroške priglasila na naroku dne 6. 10. 2008, točka 15, stran 4 zapisnika.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženih strank, da naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. da naj bi bili razlogi nejasni ali med seboj nasprotni (glede temelja, vzročne zveze, višine odškodnine ipd.). Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je natančna in po vsebinski in pravni plati ustrezna, v njej ni nasprotij niti nejasnosti. Sicer pa je očitno, da tožene stranke s tem, ko v pritožbi na več mestih izpostavljata bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, uveljavljajo to absolutno bistveno kršitev v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo sodišča glede vprašanja odškodninske odgovornosti toženih strank, in s tem v bistvu uveljavljajo druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožene stranke – dediči po pokojnem A.A. – niso preklicali pooblastila za zastopanje, ki ga je imel odvetnik prvotno toženega A.A., zato je imel odvetnik v pravdnem postopku še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, tožencem pa je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 213/2013 z dne 12. 9. 2013 opozorilo na to, da pravdno sodišče lahko samo ugotavlja, kdo so dediči umrle stranke in da ni treba, da čaka na pravnomočni sklep o dedovanju. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso, ki je v podobnih primerih že zavzela takšno stališče (10. točka razveljavitvenega sklepa). Zato so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo počakati, da bi se zapuščinski postopek končal in da bi bili dediči določeni kot fizične osebe v skladu z določilom 1. odstavka 76. člena in 80. členom ZPP, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je v novem sojenju sámo ugotavljalo dediče po pokojnem A.A. in opravilo poizvedbe v zvezi s potekom zapuščinskega postopka na Okrajnem sodišču v Kopru, ter ugotovilo, da v času pred izdajo izpodbijane sodbe zapuščinski postopek še ni bil končan ter da so priglašeni dediči zapustnikovi otroci - hčerki L.L. in M.M. ter sinova G.G. in N.N. ter zapustnikova izvenzakonska partnerica O.O. (l. št. 511). Napačno pa je ravnalo, ker imen (priglašenih) dedičev, ki so s trenutkom smrti prvotno tožene stranke A.A. že na podlagi zakona vstopili v položaj zapustnika, kot univerzalni nasledniki oziroma tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu, ni navedlo v uvodu sodbe, čeprav so bili priglašeni dediči znani. Zato je pritožbeno sodišče to pomanjkljivost samo odpravilo, tako da je tožene stranke – dediče po dne 21. 1. 2011 umrlem A.A. – poimensko navedlo v uvodu te sodbe, tako da je razvidno, na katere tožene stranke se sodba nanaša. Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je v pretežnem delu tudi materialno pravno pravilna in zakonita, deloma pa je napačna, ker v sodbi ni upoštevana zakonska omejitev solidarne odgovornosti dedičev pokojne prvotne tožene stranke. Deloma napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

K temelju tožbenega zahtevka: Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank v zvezi z uporabo materialnega prava, zlasti očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti toženih strank odločilo pravilno. Tožnik, delavec prvotno tožene stranke A.A., s.p., se je poškodoval v delovni nezgodi dne 24. 3. 2005 med opravljanjem dela, ko je pod vodo odkopaval poškodovano kanalizacijsko cev oziroma z uporabo črpalke črpal mulj pod skalometom, pri tem pa je prišlo do zdrsa skale, ki je padla na tožnikovo roko in poškodovala palec leve roke, tako da je prišlo do amputacije prsta.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost prvotno tožene stranke kot delodajalca za škodo, ki jo je v delovni nezgodi utrpel tožnik. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), na 131. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ) ter določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001), kakor tudi na druge predpise, ki urejajo obveznosti v zvezi z ureditvijo gradbišč in zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih, pa tudi na določbe Zakona o varstvu pred utopitvami in drugih podzakonskih aktov, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, glede na to, da so se v obravnavanem primeru gradbena dela, pri katerih je prvotno tožena stranka nastopala le kot podizvajalec, izvajala v zalivu pod vodo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije prvotno tožene stranke, to je tožnikovega delodajalca, ki je zatrjeval, da je delo na gradbišču opravljal le kot podizvajalec za naročnika Javno podjetje D., zato za nastalo škodo odgovarja izključno glavni izvajalec, ker ni uredil gradbišča tako, da bi se delo lahko nemoteno opravljalo, skale iz valobrana pa so padle po brežini in pod vodo udarile tožečo stranko, ki je na dnu zaliva opravljala izkop na dnu zaliva z mamut črpalko ob kanalizacijski cevi, ter da skalomet ni bil v nikakršni povezavi z opravljanjem dejavnosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne glede na obstoj drugih pravnih podlag, na katerih je mogoče vzpostaviti dolžnost drugih za zagotovitev varnosti, te ne odvežejo odgovornosti podizvajalca kot delodajalca, da poskrbi za varnost svojih zaposlenih v skladu s 5. členom ZVZD, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev in drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato povsem brez podlage, saj se delodajalec ne more izogniti svoji odgovornosti do delavcev s sklicevanjem na opustitve izvajalca oziroma investitorja, če delavcu škoda nastane v okviru opravljanja njegove dejavnosti na gradbišču, čeprav je le podizvajalec.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in pravno podlago tožbe tožnika (357. člen ZPP) in zagrešilo tudi bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke, in ne na podlagi zahteve tožnika, temelječe na subjektivni odgovornosti, na katero se je tožnik eksplicitno skliceval na naroku dne 6. 10. 2008, tega tožbenega temelja pa nikoli ni spremenil. Sodišče v odškodninskem sporu ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicuje stranka, ampak na dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke in na dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Zato v nobenem primeru ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. V obravnavanem primeru ne gre le za krivdno, ampak zlasti za objektivno odgovornost prvotno tožene stranke kot tožnikovega delodajalca za škodo, ki je nastala tožniku. Izvedeni dokazi, zlasti tudi mnenja sodnih izvedencev, ki jih je sodišče prve stopnje postavilo v obravnavani zadevi, potrjujejo, da je do poškodbe tožnika prišlo pri opravljanju posebno nevarnega dela pod vodo, to je pri delu s strojno delovno opremo pod vodo, na globini 8,7 do 11 m, ko je tožnik kot potapljač sam s potapljaško opremo opravljal delo pod vodo z uporabo zraka pod tlakom. Delo potapljača z mamut črpalko, težko 15 kg, s katero se črpa mulj in kamenje pod vodo na globini 11 do 12 metrov v oddaljenosti 30 do 35 metrov od obale nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, to je delo s povečano nevarnostjo, pri kateri se vsem tveganjem in morebitnim nezgodam in poškodbam tudi z uporabo strogih varnostnih ukrepov ni mogoče izogniti. Za škodo, ki delavcu nastane v zvezi z opravljanjem takšnega dela za delodajalca, torej delodajalec odgovarja v prvi vrsti po pravilu objektivne odgovornosti v skladu z določbo 1. odstavka 131. člena ter 149. do 153. člena OZ. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na višjo silo, ki je ni bilo mogoče predvideti in preprečiti, z navedbami, da je skalomet – valobran umetna tvorba, ki ščiti pomol pred udarci morja, da nanj delujejo naravne sile in morje z valovanjem. Dejstvo je, da se je med črpanjem z mamut črpalko ob skalometu odlomila skala, kar se je lahko zgodilo iz različnih vzrokov, zlasti zaradi gradbenih posegov na dnu morja. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da dejstvo, da se je skala odtrgala od skalometa, ob katerem se je opravljalo črpanje mulja, ni povezana z (nevarno) dejavnostjo, ki jo je opravljala prvotno tožena stranka kot podizvajalec. Nedvomno ne gre za nepredvidljiv dogodek oziroma za višjo silo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v obsežnem dokaznem postopku tudi s pomočjo izvedencev ugotavljalo vse okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, zlasti kako je potekalo izvajanje varnostnih ukrepov na gradbišču, na katerem je prvotno tožena stranka sodelovala le kot podizvajalec. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti, zlasti z ugotovitvami, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno razdelalo v obrazložitvi svoje sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna in prepričljiva ter jo izvedeni dokazi potrjujejo, kar velja tako za izpovedi tožnika in prič, kot tudi za mnenja sodnih izvedencev, na katere se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prvotno tožena stranka odgovarja krivdno, pa tudi po načelu objektivne odgovornosti, ker je poslala svoje delavce, da opravljajo nevarno delo na gradbišču, čeprav je vedela oziroma bi morala vedeti, kakšne so varnostne razmere na gradbišču in v kakšni fazi je stanje dokumentacije. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka svojim zaposlenim ni dala natančnih navodil, ampak le splošno navodilo, naj se popravi kanalizacijska cev, bistveno pa je, da niti s strani izvajalca niti s strani prvotno tožene stranke kot podizvajalca ni bilo poskrbljeno za izvedbo potrebnih varnostnih ukrepov na gradbišču, kot so potrdili sodni izvedenci. Sodišče je pravilno presodilo tudi, da je bil tožnikov soprispevek k nezgodi 40 %.

K višini odškodnine: Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo mnenja sodnih izvedencev medicinske stroke, pa tudi izpoved tožnika. Iz vseh naslovov je odmerilo pravično in primerno odškodnino, upoštevajoč v zakonu opredeljene kriterije za odmero ter odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za podobne, lažje in težje primere poškodb. Prisojena odškodnina je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno zadoščenje tožniku za posledice oz. škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi. Prisojena odškodnina po vseh postavkah ne odstopa od odškodnin, ki se prisojajo v sodni praksi, in ni niti prenizka niti previsoka, zato je pritožba s tem v zveni neutemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi pri odločanju o odškodnini sodišče moralo upoštevati, da bi se zdravljenje končalo bistveno prej, če se ne bi tožnik odločil za transplantacijo palca z noge na roko in da bi se moralo natančno opredeliti do stopnje invalidnosti tožnika, ki bi bila nižja brez transplantacije. Ni mogoče šteti, da tožnik do odškodnine iz teh naslovov ni upravičen, ker se je sam odločil za transplantacijo, saj je do takega zdravljenja upravičen, če je ocenil, da se mu bo kvaliteta življenja s tem izboljšala. Vsekakor pa je vsa škoda, ki jo je utrpel, v povezavi z delovno nezgodo.

V celoti je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo ob upoštevanju vseh kriterijev, ki vplivajo na njeno višino, ki so določeni v 179. členu OZ.

Pravilna je tudi odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ki jo je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo, le pavšalnih ocen toženih strank v pritožbi (v zvezi s pomočjo tuje osebe, ki jo je tožnik potreboval in moral plačati, potrebnostjo odhodov v J. ipd.), saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zlasti na izpoved tožnika in predložene listine, ter na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni upoštevalo določbe 3. odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami, ZD), iz katere izhaja, da v primeru, če je dedičev več, za zapustnikove dolgove odgovarjajo nerazdelno, vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. Solidarna odgovornost toženih strank je torej po samem zakonu omejena v smislu citirane določbe ZD, kar je v izreku sodbe potrebno upoštevati. Ker je v tem obsegu pritožba toženih strank utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 1. odstavka 351. ter 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je navedlo to omejitev v I. točki izreka prvostopenjske sodbe, medtem ko je višji tožbeni zahtevek (po katerem naj bi tožene stranke neomejeno solidarno odgovarjale in bile zavezane k plačilu odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo) zavrnilo.

Delno je utemeljena tudi pritožba toženih strank v zvezi z odločitvijo o stroških postopka in sicer v delu, v katerem opozarjajo, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki nepravilno priznalo nagrado za 16 pripravljalnih vlog, za vsako po 600 točk, čeprav ne gre za obrazložene vloge, ki bi glede na vsebino ustrezale pripravljalnim vlogam, za katere se priznava nagrada v tej višini.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je med številnimi pripravljalnimi vlogami tožnika (nekatere so bile posredovane sodišču tudi tako, da sta bili npr. poslani dve krajši vlogi v dveh zaporednih dneh) le šest takšnih, da predstavljajo vsebinske oziroma obrazložene vloge v zvezi s sporno zadevo (pripravljalne vloge z dne 28. 10. 2005, 19. 11. 2007, 29. 9. 2008, 22. 12. 2008, 2. 3. 2009, 18. 8. 2009). Ostale vloge, za katere je tožeča stranka v stroškovnikih priglašala stroške za pripravljalne vloge in uveljavljala nagrado po 900 točk za vsako, pa so le krajša obvestila, dokazni predlogi, obvestila ob predložitvi dokumentacije, za katere je po tedaj veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2003 – OT), v skladu s tar. št. 39, točka 3 določena nagrada 50 točk (to je nagrada za obrazložene dopise). Sodišče prve stopnje je torej za navedene vloge neutemeljeno priznalo tožeči stranki previsoko priglašeno nagrado, saj teh vlog ni mogoče ovrednotiti po 2. točki Tar. št. 15 OT.

V tem delu je pritožba toženih strank glede stroškov postopka utemeljena, sicer pa ne, saj je sodišče prve stopnje stroške sicer odmerilo v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP oziroma v skladu s tedaj veljavno OT. Pravilno je odločilo tudi, ker toženi stranki ni priznalo separatnih stroškov glede udeležbe na naroku dne 6. 6. 2008, priglašenih na naroku dne 6. 10. 2008, to je šele po razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka z dne 6. 6. 2008. Ker je bilo v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 665/2008 (o razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) ugotovljeno, da je tožnik izkazal upravičene razloge za izostanek s 1. naroka za glavno obravnavo. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je poleg tega tudi pravočasno predlagal preklic razpisanega naroka, zato niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje separatnih stroškov v smislu določbe 156. člena ZPP. Sicer pa so bili toženi stranki stroški za pristop na narok dne 6. 6. 2008 priznani v okviru potrebnih stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka delno spremenilo in prisojene stroške znižalo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri izračunu potrebnih stroškov tožnika je upoštevalo nižjo nagrado za 11 pripravljalnih vlog, ki jih je ovrednotilo v skladu s Tar. št. 39/3 OT s 50 točkami (namesto po 600 točk za vsako vlogo), sicer pa je upoštevalo pravilni izračun stroškov sodišča prve stopnje, le nagrado za materialne stroške ter DDV je ustrezno preračunalo. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo skupaj 12.907,31 EUR, tožeča stranka pa je glede na 38,48 % uspeh upravičena do povrnitve zneska 4.966,73 EUR. Potrebni stroški toženih strank po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje znašajo 6.517,88 EUR, pri čemer toženim strankam utemeljeno niso bili priznani stroški za pritožbo zoper sodbo, ker so bili napačno priglašeni po Zakonu o odvetniški tarifi, ne pa po OT. Glede na uspeh v sporu (61,52%) so tožene stranke upravičene do povračila 4.009,80 EUR. Po medsebojnem poračunu so tožene stranke dolžne povrniti tožniku 956,93 EUR, zato je na ta znesek pritožbeno sodišče znižalo stroške v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Odločitev o spremembi odločitve o stroških postopka temelji na določbi 3. točke 356. člena ZPP.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožene stranke so s pritožbo delno uspele, zato so upravičene do povrnitve pritožbenih stroškov v sorazmernem delu glede na uspeh s pritožbo, ki je ocenjen na 4,6 % (tožene stranke so s pritožbo uspele v višini 2.088,68 EUR). Potrebni stroški pritožbenega postopka, priglašeni v pritožbi v skladu z OT, znašajo 924,66 EUR, sorazmerni del pritožbenih stroškov glede na uspeh s pritožbo pa znaša 42,53 EUR. Navedeni znesek pritožbenih stroškov je tožnik dolžan povrniti toženim strankam, kot je navedeno v izreku te sodbe.