Jedro

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in petega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 140-5/2018-8 z dne 15. 3. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 14000-8/2018/2 z dne 28. 5. 2018). Z navedeno prvostopenjsko odločbo je upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne od 15. 9. 1947 dalje.

2. Iz obrazložitve sklepa sodišča izhaja, da je tožbo zavrglo, ker je tožnik med upravnim sporom umrl, postopek pa se nanaša na osebno pravico, ki je glede na 87. člen Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) ni mogoče prenesti na druge. Ker taka pravica s smrtjo nosilca ugasne, je ni mogoče podedovati, kar pomeni, da dediči z zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne in vojne invalidnine, kar je obravnavano z izpodbijano odločbo, ne bi uveljavljali kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

3. Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo tožnikovi dediči zaradi bistvene kršitve določb "pravdnega" postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Strinjajo se z razlago 87. člena ZVojI, vendar menijo, da njegova uporaba v obravnavani zadevi ni primerna in je tudi preuranjena. V ZVojI naj bi obstajala neustavna pravna praznina, saj ni urejeno priznanje pravic vojnim invalidom za čas od 15. 9. 1947 do 31. 12. 1971 (na drugem mestu pritožba navaja, da je tožnik zahteval priznanje pravice od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1972). Gre za invalidnine, ki temeljijo v Mirovni pogodbi med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo z dne 10. 2. 1947 (v nadaljevanju Pariška mirovna pogodba) in katerih obveznost izplačila je prešla na Republiko Slovenijo na podlagi pravil običajnega mednarodnega prava, to pa je Republika Slovenije potrdila tudi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS - MP, št. 11/92). Ker torej tožnik s tožbo ni zahteval priznanja pravic, kot jih ureja ZVojI, ampak pravice, ki jih zakon ne določa, in je šele od presoje tega vprašanja odvisno, ali so te pravice podedljive za tiste prizadete posameznike, ki so sprožili postopek za priznanje pravic, ali ne, je preuranjeno stališče, da narava razmerja pravnim naslednikom ne omogoča vstopa v postopek in pravico do sodne presoje spornega pravnega vprašanja. Neprimernost sklicevanja na navedeno določbo ZVojI utemeljujejo tudi z okoliščino, da je med trajanjem upravnega spora umrlo 19 od skupno 65 upravičencev, ki so sprožili postopek za priznanje pravic. Vrhovnemu sodišču zato predlagajo, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na navedeno procesno predpostavko mora sodišče paziti ves čas postopka (drugi odstavek istega člena), kar pomeni, da so za njeno obravnavo pomembne tudi okoliščine, ki nastanejo po vložitvi tožbe in ki vplivajo na presojo, ali oseba, ki se ali bi se lahko udeleževala postopka, v njem uveljavlja kakšno svojo pravico. V tem pogledu je relevantna okoliščina tudi tožnikova smrt med upravnim sporom, saj se zaradi nje postavi vprašanje nadaljevanja postopka s tožnikovimi dediči. Procesno upravičenje dedičev do sodelovanja v postopku, v katerem se odloča o pravici pravnega prednika, pa je odvisno od tega, ali je obravnavana materialna pravica prešla nanje, to je od njene podedljivosti. Če gre za tako pravico, pomeni, da jo na podlagi vložene tožbe uveljavljajo tudi tožnikovi pravni nasledniki kot svojo pravico. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavani zadevi zaradi tožnikove smrti utemeljeno presojalo, ali je pravica do invalidnine, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, prešla na njegove dediče, in po presoji Vrhovnega sodišča iz razlogov v nadaljevanju pravilno odgovorilo, da ne.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo pokojnemu tožniku z odločbo Skupščine občine Ilirska Bistrica z dne 6. 3. 1972 priznano svojstvo žrtve vojnega materiala s 60% telesno okvaro in pravica do osnovne denarne pomoči od 1. 1. 1972 dalje ter pravica do očesne proteze. Na podlagi ponovne ocene pri zdravniški komisiji je bila z odločbo istega organa z dne 24. 11. 1978 tožniku priznana civilna invalidnina V. skupine s 70% telesno okvaro, z odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica z dne 9. 1. 1996 pa mu je bil na podlagi ZVojI priznan status civilnega invalida vojne V. skupine (70% invalidnost po ZVojI). Razvidno je tudi, da je tožnik z zahtevkom v upravnem postopku uveljavljal, da se mu status civilnega invalida vojne prizna še za obdobje od 15. 9. 1947 do takrat, ko mu je bil ta status priznan v Republiki Sloveniji oziroma njeni pravni prednici (torej do 1. 1. 1972), za ta čas pa odmeri tudi pripadajoča invalidnina z ustrezno valorizacijo. Prvostopenjski upravni organ je navedeni zahtevek za invalidnino z naslova invalidnosti zaradi poškodb, ki jih je tožnik utrpel kot civilist med drugo svetovno vojno na območju Republike Italije, ki je s Pariško mirovno pogodbo pripadlo nekdanji Jugoslaviji, obravnaval kot zahtevek za priznanje statusa in izplačila invalidnine po ZVojI, saj ta zakon ureja pravico do invalidnine civilnih invalidov vojne.

8. Navedeno pomeni, da je tožnik zahteval priznanje (ugotovitev) statusa civilnega invalida vojne za nazaj1 zaradi izplačila invalidnine še za čas pred 1. 1. 1972, saj mu je bila od takrat naprej s prvo odločbo v letu 1972 že priznana pravica do denarne pomoči, do katere je bil upravičen kot t. i. žrtev vojnega materiala. Zahteval je torej invalidnino, ki je glede na 11. člen ZVojI pravica po tem zakonu, s svojim zahtevkom za nazaj pa je nasprotoval določbi 79. člena ZVojI, v skladu s katero gredo pravice po tem zakonu upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Na podlagi tega je razvidno, da tožnik ni zahteval pravice, ki je ZVojI ne bi urejal, zahteval je le, naj se mu prizna v širšem obsegu. Zatrjevano širše upravičenje pa samo po sebi ne pomeni, da je pravna narava pravice v pomenu njene prenosljivosti na druge osebe drugačna, kot to izhaja iz 87. člena ZVojI. Tega tudi pritožba ne trdi, zato Vrhovno sodišče zavrača tožbeno navedbo, da je opiranje izpodbijanega sklepa na 87. člen ZVojI preuranjeno.

9. Navedeni 87. člen določa, da pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega (prvi odstavek). Denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil (drugi odstavek istega člena).

10. Iz teh določb izhaja, da je invalidnina osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti, kot pojasnjeno, na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek (prvi in četrti odstavek 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

11. Glede na navedeno in ker pritožba ne navaja pravnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba tožnikove dediče obravnavati drugače kot dediče siceršnjih upravičencev do invalidnine, pritožniki ne morejo biti nosilci pravic, ki jih je uveljavljal pokojni tožnik. Ker tudi ne trdijo, da prenosljivost terjatve do izplačila invalidnine izhaja iz Pariške mirovne pogodbe, bi sodelovanje dedičev v obravnavanem upravnem sporu pomenilo uveljavljanje tuje pravice. Tožnikova smrt zato pomeni oviro, ki onemogoča nadaljevanje upravnega spora, saj zaradi nepodedljivosti terjatve do invalidnine pritožniki kot dediči ne morejo pridobiti niti upravičenja do sodelovanja v sodnem postopku in morebiti ponovljenem upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o zahtevku umrlega vlagatelja glede na to, da je tožnik v tožbi zahteval odpravo izpodbijane zavrnilne odločbe in vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker je tudi pravica tožnikovih pravnih naslednikov do sodne presoje odvisna od prenosljivosti materialne pravice, ki v obravnavanem primeru ni podana, Vrhovno sodišče zavrača trditev pritožnikov o odvzemu pravice do sodnega varstva. Poleg navedenega tudi zato, ker kljub zavrženi tožbi ni šlo za golo formalno, tehnično odločitev, ampak za vsebinsko presojo, da pritožnikom zahtevana invalidnina ne pripada.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom istega zakona).

13. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Vrhovno sodišče se ne opredeljuje, ali je bil zahtevek v povezavi s statusom civilnega invalida vojne na podlagi istega vojnega dogodka, v zvezi s katerim so mu že bile priznane pravice tudi po ZVojI, potreben. V prehodni določbi 119. člena ZVojI namreč določa, da je državljan Republike Slovenije, ki je po predpisih o vojaških invalidih in o civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice civilnega invalida vojne na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ Republike Slovenije ali na podlagi odločbe, ki jo je izdal pristojni upravni organ katere od drugih republik nekdanje SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji izvrševala na dan 25. 6. 1991, obdrži status civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanimi s tem zakonom (prvi odstavek navedenega člena). Navedeno je mogoče razumeti, da se v status civilnega invalida vojne s tem zakonom ne posega, prilagodijo se le pravice ob upoštevanju pogojev in obsega, kot jih predpisuje ta zakon.