Jedro

Namen ZDKG torej ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Zaščitena kmetija sicer ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, vendar pa zgolj ta še ne pomenijo gospodarske enote.

Če nepremičnine dejansko ne predstavljajo kmetijske gospodarske enote, pa namen, kot ga zasleduje ZDKG, ki je, kot rečeno, v zagotavljanju preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, z zaščito „tožničine kmetijsko-gozdarske gospodarske enote“ ne bi bil dosežen, ampak bi se z njo neutemeljeno poseglo v tožničino lastninsko pravico.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Vrhnika št. 330-211/2017-6 (226) z dne 11. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da kmetija na naslovu ..., p. Vrhnika v lasti A.A., ki obsega 6,7472 ha primerljivih kmetijskih površin, izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije (1. točka izreka), ugotovil parcelne številke vseh nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo (2. točka izreka), ter da zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (3. točka izreka). Nadalje je odločil, da se po pravnomočnosti odločbe zaščitena kmetija po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je v postopku ugotovil, da v izreku naštete tožničine nepremičnine izpolnjujejo pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije, kot jih določa 2. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Po opravljenem izračunu namreč kmetija obsega 2,7392 ha primerljive kmetijske površine (v nadaljevanju PKP) kmetijskih zemljišč z boniteto od 1-49, 3,4127 ha PKP kmetijskih zemljišč z boniteto od 50 do 100 in 0,5953 ha PKP gozdnih zemljišč. Po podatkih zemljiškega katastra tako PKP presegajo 5 ha primerljive kmetijske površine.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Navaja, da so za določitev zaščitene kmetije pomembni trije kriteriji: lastništvo oziroma solastništvo, primerljiva kmetijska površina in gospodarska celota. Ker so izpolnjeni vsi trije pogoji, je predmetno kmetijo šteti za zaščiteno kmetijo. Prvostopenjski organ je upoštevaje drugi odstavek 4. člena ZDKG pravilno izhajal iz podatkov zemljiškega katastra, pri čemer opredelitev namenske rabe nepremičnin v planskem aktu ni relevantna. Za vsako fizično osebo, ki je lastnica kmetijskega zemljišča, se šteje, da opravlja kmetijsko dejavnost, saj je lastnik dolžan obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar (7. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih). Osnovni namen ZDKG je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij in ta osnovni namen so upravni organi dolžni upoštevati. Šteje, da sta oba dela zaščitene kmetije v primerni oddaljenosti in da sta se v preteklosti in sedaj obdelovala skupaj in sestavljata zaključeno celoto. Ločevanje enega dela kmetijskega gospodarstva od drugega (pretežnega) dela bi bilo v nasprotju z namenom ZDKG, saj bi bila posledica drobitev zemljiške posesti, kar ZDKG preprečuje.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se na navedenih zemljiščih ni nikoli opravljala kmetijska dejavnost kot pridobitna dejavnost. Nepremičnine parc. št. *209, 2946/3, 2946/4 in 2946/5 k.o. Blatna Brezovica so v naravi stanovanjska hiša Sinja Gorica 37 a in stanovanjska hiša z naslovom Sinja Gorica 37 s pripadajočo garažo in funkcionalnim zemljiščem, za hišama pa je strm breg. Objekta nimata nobenih prostorov, namenjenih kmetijski rabi. Tožnica in njen mož sta te nepremičnine pridobila od staršev tožničinega moža. Od njiju sta pridobila tudi nepremičnine parc.št. 2972, 2752/1 in 2772/2 k.o. ..., ki so razdrobljena, medsebojno oddaljena zemljišča, različnih dejanskih rab, ki nikoli niso tvorila kmetijsko-gospodarske enote. Izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj bi manjše kmetijsko gospodarstvo potrebovalo tri bivalne enote, pa tudi sicer nima razlogov, zakaj po mnenju toženke navedena zemljišča predstavljajo (del) kmetijsko-gozdarske enote in o tem, da nepremičnine lahko služijo za rentabilno kmetijsko rabo. Obrazložitev je pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Dodelitev statusa zaščitene kmetije zgolj z vpogledom v podatke o lastništvu nepremičnin in v javno evidenco o njihovi boniteti predstavlja nedopusten poseg v zasebno lastnino oziroma pravico do prostega razpolaganja z njo. Preostale nepremičnine v k.o. ..., k.o. ... in k.o. ... sta tožnica in njen bivši mož pridobila na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene z ostarelima zakoncema B.B. in C.C.. Na posestvu v Sinji Gorici sta tožnica in njen mož, ker sta bila oba v rednem delovnem razmerju, pomagala zakoncema B.B. in C.C. pri kmetijskih opravilih le v popoldanskem času. Na tej podlagi je tožnica pridobila status kmeta. Gospa C.C. je bila zadnja leta do svoje smrti v domu ostarelih, zakonca A.A. in Č.Č. pa sta krila stroške oskrbe. Po letu 1997 se na posestvu ni več opravljala kmetijska dejavnost, zakonca A.A. in Č.Č. sta skrbela sta le za redno vzdrževanje nepremičnin, nekatere parcele pa so dane v brezplačen najem tretjim osebam. Nepremičnine niso nikoli služile enotni in izključni kmetijski dejavnosti. Sedaj je stanovanjska stavba v tako slabem stanju, da ni primerna za bivanje in ji je bila zato odvzeta hišna številka. Kozolci so se pred več kot 15 leti podrli, na hlevu se je udrla streha. Č.Č. je umrl 4. 2. 2011, tožnica pa je stara 65 let, skoraj 10 let upokojena, z resnimi zdravstvenimi težavami in za delo na kmetiji sploh ni sposobna. Zemljišča se vzdržujejo v primernem stanju, predvsem kosijo, s pomočjo drugih kmetov. Njeni potomci so zaposleni in jih delo na kmetiji ne zanima. Ob današnjih razmerah v kmetijstvu pa objekti in ostale nepremičnine sploh niso primerne za opravljanje rentabilne kmetijske dejavnosti. Tožnica tudi ni lastnica strojev, potrebnih za kmečka opravila. Nadalje iz odločbe ni jasno razvidno, kako je toženka izračunala primerljive kmetijske površine, saj tožnica ob vpogledu v javne evidence ugotavlja drugačno boniteto nekaterih zemljišč. Ena od parcel leži v bližini tovarne ... in hudo onesnaženega potoka ... ter se nahaja v poplavnem območju, kar nedvomno vpliva na boniteto zemljišča. Tožnica meni, da je potrebno ugotovitveni postopek dopolniti zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede potne povezave, vožnje s kmetijskimi stroji, ugotovitve pogojev za skupno gospodarjenje z vsemi zemljišči, ogledom zemljišč in dostopnih poti in po potrebi postavitvijo izvedenca kmetijske stroke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da nepremičnine, last tožnice, ne spadajo v zaščiteno kmetijo in podrejeno, da jo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in poudarja namen ZDKG, ki je v preprečevanju drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Glede obsega in rabe je v skladu z določbami ZDKG uporabila podatke iz zemljiškega katastra. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno poudari, da zgolj lastništvo najmanj 5 in največ 100 ha primerljive kmetijske površine ne zadostuje za status zaščitene kmetije. Po ZDKG sta kriterija tudi ta, da gre za eno samostojno kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdno gospodarsko celoto in da se na kmetiji dejansko odvija proizvodnja, tj. dejavnost. Toženka je uporabila zgolj kriterij lastništva in obseg nepremičnin v lasti tožnice, ni pa pojasnila, zakaj naj bi bili po njenem prepričanju v konkretnem primeru izpolnjeni tudi ostali pogoji, ki dejansko niso izpolnjeni. Tožnica se ni nikoli preživljala s kmetijstvom in tudi sedaj na zemljiščih ne izvaja redne kmetijske dejavnosti, ampak le najnujnejše ukrepe. Že iz ugotovljenega katastrskega prihodka (343,75 EUR) pa izhaja, da kmetija ne bi omogočala takšnega dohodka, ki bi omogočal dostojno preživetje.

6. Tožba je utemeljena.

7. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po prvem odstavku 3. člena zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič. Samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, lahko deduje kmetijo več dedičev (5. člen).

8. Že iz naslova zakona kot tudi iz citiranih določb izhaja, da so predmet zakonskega urejanja kmetijska gospodarstva (kmetije). Zaščiti se kmetija kot gospodarska enota v obsegu, ki predstavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo in z njo povezane dejavnosti (prvi odstavek 3. člena).

9. Namen podelitve statusa zaščite ni v varovanju gospodarskega potenciala kmetijskih in gozdnih zemljišč samega zase, ampak v ohranjanju celovitosti premoženja kot predmeta bodočega dedovanja, ki bo dediču omogočalo opravljanje kmetijske dejavnosti kot specifične oblike proizvodnje in prek nje udeležbo na trgu. Določitev zaščitene kmetije je torej v funkciji varstva interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarno kmetovanje, kar je tudi v javnem interesu. Samostojen objekt zaščite (in dedovanja) niso gola kmetijska ali gozdna zemljišča (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta – kmetija. Šele če je ugotovljen njen obstoj oziroma ta za lastnika ni sporen, se zastavi vprašanje, katere kmetije je treba zaščiti za doseganje ciljev zakona. Kriterija sta določena v prvem odstavku 2. člena.1

10. Namen ZDKG torej ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Če obstoječe kmetijsko-gozdarske enote oziroma kmetijskega gospodarstva ni, ne glede na to, ali bi sicer kmetijska in gozdna zemljišča po obsegu izpolnila kriterija za zaščiteno kmetijo iz prvega odstavka 2. člena, odpade potreba, da se jo ohrani za dediča. 11. Povedano drugače, zaščitena kmetija sicer ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, vendar pa zgolj ta še ne pomenijo gospodarske enote.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na stališče, da je zaščita kmetije odvisna od lastništva (ene fizične osebe) in od obsega primerljive kmetijske površine, ki je v lasti te osebe, ne glede na dejanski obstoj kmetije kot gospodarske enote. Takšno stališče pomeni napačno uporabo 2. in 3. člena ZDKG. Zato je relevantno dejansko stanje ostalo neugotovljeno in tožnica pravilno opozarja, da toženka tega, ali gre dejansko za kmetijsko gospodarstvo, v danem primeru sploh ni ugotavljala. Prav to, da nepremičnine predstavljajo kmetijo, tj. kmetijsko gospodarsko enoto, pa tožnica zanika. V tožbi izrecno navaja, da se ne ukvarja in da se ni nikoli ukvarjala z kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, da za to nima strojne opreme in gospodarskih poslopij, da ukvarjanje s kmetijstvom na obstoječih zemljiščih sploh ne bi zadoščalo za preživetje, da je upokojenka, stara 65 let in slabega zdravstvenega stanja, njeni nasledniki pa se prav tako ne želijo ukvarjati s kmetovanjem. Če nepremičnine dejansko ne predstavljajo kmetijske gospodarske enote, pa namen, kot ga zasleduje ZDKG, ki je, kot rečeno, v zagotavljanju preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, z zaščito „tožničine kmetijsko-gozdarske gospodarske enote“ ne bi bil dosežen, ampak bi se z njo neutemeljeno poseglo v tožničino lastninsko pravico.

13. Ker je toženka nepravilno uporabila določbe ZDKG o zaščiteni kmetiji, je ostalo dejansko stanje v pomembnem delu neraziskano, zaradi česar je sodišče tožbi na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v nov postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1 Tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018.