Jedro

Ekonomski (slabo poslovanje edicije A.) in organizacijski razlog (sprememba organizacije dela pri tej ediciji) predstavljata utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljnje delo tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Tožena stranka je pravilno primerjala le zaposlene novinarje v organizacijski enoti uredništvu priloge A. in izmed teh delavcev izbrala delavca, ki mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za posebno uredništvo in s tem posebno notranjo organizacijsko enoto. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi bil izkazan poslovni razlog na ravni celotne družbe tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2015, poziv nazaj na delo, razporeditev na delovno mesto poročevalec, reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze in zmotno zaključilo, da je priloga A. posebna organizacijska enota pri toženi stranki ter da je lahko tožena stranka ugotavljala obstoj poslovnega razloga le pri tej prilogi in primerjala le njene delavce. Po njenem mnenju tožena stranka v potrditev navedb, da je A. posebna organizacijska enota, ni predložila nobenega relevantnega dokaza, tega pa ne dokazuje niti dejstvo, da ima ta priloga posebno stroškovno mesto. Nasprotuje obravnavanju te priloge časopisa B. in C. kot samostojne edicije. Glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženo stranko, meni, da bi mu lahko podala odpoved le, če bi obstajal poslovni razlog na ravni celotne družbe tožene stranke ali na njenem medijskem področju, upad prodaje oglasnega prostora pri prilogi A. pa ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi novinarju poročevalcu. Navaja, da priloga ne more imeti poslovnega rezultata, ločenega od edicij B. in C., saj nima lastne naklade. Po njegovem mnenju je plačilo za delo novinarja poročevalca vezano le na prodajno naklado glavne edicije, ne pa na prodajo oglasnega prostora. Če bi se upad prodajnih naklad posameznih edicij odrazil kot slabši poslovni izid tožene stranke kot celote, bi za izbiro delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, tožena stranka morala primerjati vse novinarje poročevalce znotraj medijskega področja. Meni, da tožena stranka pri odpovedi ni upoštevala 17. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, ker ni primerjala vseh novinarjev poročevalcev. Navaja, da v njegovi pogodbi o zaposlitvi ni navedena redakcija, za katero piše članke, delo novinarja poročevalca pa je razporejeno v organizacijsko enoto medijskega področja, novinarji pa lahko prehajajo iz enega uredništva v drugo. Trdi, da jeA. priloga edicije in ne edicija, uredništvo edicije pa ni enako uredništvu priloge. Navaja, da redakcija A. z uredništvom edicije tvori organizacijsko enoto, priloge namreč ni mogoče obravnavati ločeno. Po njegovem mnenju obvestilo tožene stranke z dne 25. 4. 2014 predstavlja dokaz o prehodu tožnika iz ene redakcije v drugo redakcijo oziroma o prerazporeditvi znotraj medijskega področja, ne pa obvestila o prerazporeditvi v posebno organizacijsko enoto. Navaja, da s tem, ko je bil kot novinar dodeljen drugi redakciji, ni prišlo do spremembe načina organizacije dela, sprememba je bila le v temah, ki jih je pokrival. Kot protispisnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da je iz akta o organizaciji in sistemizaciji in dopisa tožene stranke z dne 4. 1. 2016 razvidno, da je uredništvo priloge A. posebna organizacijska enota. V zvezi z navedenim dopisom navaja, da ga je tožena stranka sestavila za potrebe tega delovnega spora, kar bi moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti. Pove, da ima tožena stranka šest organizacijskih področij, eno od njih je medijsko področje, samo v tem pa so zaposleni novinarji poročevalci. Sklicuje se na izpoved priče D.D. v zvezi z razporejanjem delavcev iz enega uredništva v drugega. Pove, da organizacijskih sprememb v uredništvu edicij B. in C. ni bilo. Meni, da se tožena stranka ob 63 honorarnih novinarjih ne more uspešno sklicevati na to, da je prenehala potreba po tožnikovem delu. Trdi, da sodna odločba opr. št. VIII Ips 103/2013 v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj se uredništva v medijskem področju v ničemer ne razlikujejo. Sodna odločba opr. št. VIII Ips 364/2008 pa je po njegovem mnenju v njegovo korist, saj iz nje izhaja, da je treba v skupino primerljivih delavcev uvrstiti delavce, ki opravljalo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na nasprotovanje Sindikata E. in Sindikata novinarjev F. odpovedi. Sklep Sveta delavcev o zadržanju odločitve delodajalca in o začetku arbitražnega postopka vidi kot dodaten dokaz, da se je tožena stranka zavedala, da ni podan utemeljen poslovni razlog. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi negativnega poslovanja priloge A. ter spremenjene organizacije dela v uredništvu te priloge. Pravilno je ugotovilo naslednja odločilna dejstva v predmetni zadevi: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2011 na delovnem mestu (novinar) poročevalec; - da mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 24. 6. 2015 zaradi poslovnega razloga (negativno poslovanje edicije A. ter zaostanek za planirano vrednostjo in optimizacija oziroma racionalizacija delovnega procesa); - da je tožena stranka kot razlog za odpoved pravilno upoštevala le uspešnost poslovanja edicije A. ter njene prihodke iz prodaje oglasnega prostora, da ji ni bilo treba presojati poslovanja tožene stranke kot celote oziroma njenega celotnega medijskega področja, in da pri tem ni bistveno, ali je A. priloga drugih časopisov (edicij) ali samostojna edicija; - da dokazana ekonomski (slabo poslovanje edicije A.) in organizacijski razlog (sprememba organizacije dela pri tej ediciji) predstavljata utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljnje delo tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; - da je tožena stranka pravilno primerjala le zaposlene novinarje v organizacijski enoti uredništvu priloge A. in izmed teh delavcev izbrala delavca, ki mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za posebno uredništvo in s tem posebno notranjo organizacijsko enoto.

7. Ne drži pritožbena trditev, da uredništvo priloge A. ni posebna notranja organizacijska enota pri toženi stranki. Res je sicer, da ima tožena stranka formalno opredeljeno le enotno delovno mesto novinarja poročevalca in da novinarji poročevalci na tem delovnem mestu opravljajo delo v različnih uredništvih, ki vsa sodijo v t. i. medijsko področje pri toženi stranki. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so prehodi med posameznimi uredništvi sicer mogoči, da pa ne gre za stalno prehajanje novinarjev poročevalcev med posameznimi uredništvi. Tožnik ni pisal novinarskih prispevkov za različna uredništva, pač pa je najprej delal v uredništvu C., nato pa je po sklepu uprave 25. 4. 2014 prešel na delo k prilogi A.. Tožnik je v zvezi s tem povedal, da ob prehodu ni vedel veliko o tematiki, ki jo ta priloga pokriva, da pa se je potrudil in poučil. Priča D.D. je v zvezi s tem izpovedala, da se mora novinar, ki začne delati v določenem uredništvu, poučiti o temah, ki jih to pokriva, da lahko o tem suvereno piše, za kar je potrebno določeno obdobje. Ugotovljeno dejstvo, da se po vsebini tem delo novinarja v različnih uredništvih pri toženi stranki razlikuje, pomeni, da gre za ločene notranje organizacijske enote, ki imajo specifične lastnosti, zaradi česar je ob spremembi uredništva potrebno določeno uvajalno obdobje oziroma „dokvalifikacija“. Pravno nepomembno je, ali je priloga A. opredeljena kot edicija ali priloga ediciji, ključno je le, da ima glede na ostala uredništva posebnosti, zaradi katerih delavci ne morejo prosto (dnevno) prehajati iz uredništva v uredništvo, saj se morajo zaradi specifičnosti tem za delo v vsakem uredništvu priučiti, za kar potrebujejo določen čas. To pa opredeljuje A. kot posebno organizacijsko enoto za presojo utemeljenosti odpovednega razloga.

8. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi bil izkazan poslovni razlog na ravni celotne družbe tožene stranke. Tožena stranka je ob zaznanem negativnem poslovanju priloge A. lahko spremenila organizacijo v tem uredništvu in zakonito sprejela ukrep zmanjšanja števila delovnih mest novinarjev poročevalcev v tem uredništvu. Ni nezakonito, če je kot kriterij za ugotovitev uspešnosti poslovanja uporabila kriterij obsega prihodkov iz oglasnega prostora, še posebej, ker sicer uspešnosti poslovanja te priloge, ki nima lastne naklade, niti ne bi mogla ugotavljati. Dejstvo, da priloga lastne naklade nima, pa ne pomeni, da ne gre za notranjo organizacijsko enoto ali da uspešnosti njenega poslovanja ne bi bilo mogoče ali dopustno ugotavljati.

9. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje oziroma njen 17. člen v povezavi z njenim 16. členom. Ta določa, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo presežnih novinarjev. To pa ne pomeni, da je treba pri toženi stranki primerjati med seboj prav vse novinarje poročevalce, ki so zaposleni pri njej (na t. i. medijskem področju). Skladno z ustaljeno sodno prakso (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013) jo je treba razlagati tako, da mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Z vidika urejanja individualnih delovnih razmerij s pogodbo o zaposlitvi bi bilo nesprejemljivo, da bi bila pri odpovedih manjšemu številu delavcev zaradi širše uporabe kriterijev za izbiro pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana delavcu, ki sicer opravlja delo v načelu na enakem delovnem mestu, vendar v drugi organizacijski enoti, v kateri pa se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila. V konkretnem primeru to pomeni, da ob izkazanem poslovnem in organizacijskem razlogu (prenos določenega dela na zunanjo sodelavko in razporeditev preostanka dela novinarjev poročevalcev med ostale zaposlene v istem uredništvu) v uredništvu priloge A. v krog delavcev za primerjavo in izbiro presežnih ni mogoče zajeti tudi delavcev drugih uredništev, saj bi to pomenilo, da ob izkazanem poslovnem razlogu (zgolj) v uredništvu priloge A. lahko dobi odpoved delavec v uredništvu katere druge edicije ali priloge, v kateri poslovni razlog sploh ni podan.

10. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče protispisno ugotovilo, da je uredništvo priloge A. posebna organizacijska enota, saj to iz Akta o sistemizaciji in dopisa z dne 4. 1. 2016 ne izhaja. Ta pritožbena navedba ni utemeljena. Iz akta o sistemizaciji (B 23) izhaja, da je medijsko področje pri toženi stranki eno od (širših) organizacijskih področij, v okviru teh pa delujejo službe, ki izvajajo posamezne zaključene dele delovnega procesa. Tudi iz shematske ponazoritve organizacijske strukture tožene stranke izhaja, da je medijsko področje dalje razdeljeno na manjše organizacijske enote uredništev edicij, med katerimi so tudi priloge. Zgolj dejstvo, da priloga A. v tej shemi ni navedena poimensko, ne pomeni, da ne gre za posebno organizacijsko enoto, s svojimi specifikami, s svojim naborom zaposlenih in glede katere je mogoče posebej ugotavljati poslovni izid, čeprav nima lastne naklade. Tako je sodišče prve stopnje na tej podlagi in na podlagi dopisa z dne 4. 1. 2016 (B 25), iz katerega izhaja, da je pri toženi stranki organizirano kot posebno uredništvo uredništvo priloge A., pravilno ugotovilo, da gre za posebno notranjo organizacijsko enoto. Tudi dejstvo, da naj bi ta dopis tožena stranka sestavila za potrebe tega spora, ne pomeni samodejne neverodostojnosti tega dokaza, saj iz drugih dokazov prav tako izhaja, da gre pri uredništvu priloge A. za zaključeno organizacijsko enoto. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 364/2008 potrjuje pravilnost tožnikovega stališča, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz te odločbe izhaja, da je treba v skupino primerljivih delavcev uvrstiti delavce, ki opravljalo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo v predmetni zadevi upoštevano. Ker je pri toženi stranki prenehala potreba po delu enega novinarja poročevalca v uredništvu priloge A., je tožena stranka pravilno primerjala le delavce tega uredništva.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/12 in nasl. – ZDSS-1) sama krije stroške odgovora na pritožbo.