Jedro

Po začetku kazenskega postopka je obtoženec znana oseba ne le v smislu javnosti za stranke, ampak tudi za splošno javnost. Zato že po naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca priče prepoznavale v skladu z določili 242. člena ZKP kot možnega storilca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je A. G. spoznalo za krivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti ter v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona, to je iz razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vložnik navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodbe pritožbenega sodišča popolnoma nejasni in s seboj v nasprotju; sodišče druge stopnje se tako kot sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja in ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Nadalje vložnik uveljavlja, da prepoznava, ki jo je izvedlo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 10. 12. 2013, ne predstavlja dokaza, izvedenega v skladu z določbami ZKP, zato ne more predstavljati pravno dopustnega dokaza. Vložnik nadalje trdi, da obe sodišči nista obrazložili sodb tako kot to določa zakon, da nimata razlogov o tem, zakaj je bil obsojenec spoznan za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in da to tudi ni razvidno iz samega izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil, da zatrjevane kršitve niso podane, saj sta obe sodišči dokaze o tem, da je obsojenec storilec dejanja vsebinsko ocenili in obrazložili. Meni tudi, da razlogi o tem, na kakšen način je oškodovanec izvedel za ime obdolženca oziroma obsojenca, niso nejasni in tudi ne v nasprotju sami s seboj in zaključuje, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile storjene. Nadalje vrhovni državni tožilec meni, da prepoznava obsojenca na glavni obravnavi ni bila izvedena na pravno nedopusten način, medtem ko vprašanje verodostojnosti prič v zvezi s prepoznavo predstavlja dejansko vprašanje, zato gre, v kolikor se izpodbija ocena verodostojnosti prič, za nedovoljeno nasprotovanje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vrhovni državni tožilec tudi ocenjuje, da kršitev kazenskega zakona, ker naj bi v opisu sodbe ne bil ustrezno konkretiziran zakonski znak lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1: „Na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari“ ni podana, saj opis inkriminiranega ravnanja obsojenca vsebuje dejstva, ki konkretizirajo način povzročitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, sodba sodišča prve stopnje pa ima o tem tudi ustrezne razloge. Vrhovni državni tožilec zaključuje z oceno, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vložnik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navaja, da mora sodišče obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe in navesti presojo vsakega dokaza posebej in še posebej skrbno presojati ter obrazložiti oceno protislovnih dokazov, česar pa po njegovi oceni sodišče prve stopnje ni storilo. Vložnik tudi vztraja pri stališču, da prepoznava obsojenca na glavni obravnavi ni bila izvršena zakonito in pa tudi, da razlogi o uporabi prava, to je o pravni opredelitvi inkriminiranega ravnanja obsojenca v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni in ponovno predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

B.

5. V opisu obsojenčevega ravnanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje se obsojencu očita, da je A. B. poškodoval s tem, da ga je brcnil najmanj dvakrat v predel glave, na nogi pa je imel platnene čevlje z gumijastimi podplati. Tak opis dejanja predstavlja konkretizacijo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, storjene na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. V njem so navedena vsa dejstva, ki to kaznivo dejanje konkretizirajo, s tem je jasno določen dogodek kot predmet očitka kaznivega dejanja in omogočena učinkovita obramba. Zaključek, da se na način, na kakršen je obsojenec oškodovancu povzročil lahko telesno poškodbo, telo lahko hudo poškoduje, je sodišče prve stopnje oprlo na oceno izvedenca medicinske stroke prof. dr. K. M., da brca z obutim platnenim čevljem z gumijastim podplatom v glavo lahko povzroči hudo poškodbo. V čem naj bi bili razlogi sodišča o obstoju kvalifikatornega znaka lahke telesne poškodbe pomanjkljivi, vložnik ne pove, njegova kritika v zvezi s pomanjkljivimi razlogi je zvedena na trditev, da je sodišče ravnalo v nasprotju z obstoječo sodno prakso.

6. Stališče vložnika, da je bila prepoznava, opravljena na glavni obravnavi nezakonita, je napačno. Glavna obravnava je javna (člen 394/1 ZKP) in je namenjena razpravi o utemeljenosti javne obtožbe, to je obtožbe zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja. V akuzatornem tipu kazenskega postopka se sodni postopek - spor med tožilcem in obtožencem (strankama) začne šele z vložitvijo obtožnice oziroma določenim dejanjem sodišča v zvezi z vloženo obtožnico (obtožnim predlogom). V tej fazi postopka je obtoženec znana oseba ne le v smislu javnosti za stranke, ampak tudi za splošno javnost. Zato že po naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca priče prepoznavale v skladu z določili 242. člena ZKP kot možnega storilca. Da je tako, ni mogoče ugotoviti le iz vsebine načel o glavni obravnavi in njenega smotra, temveč tudi iz logike posameznih določb, ki urejajo potek glavne obravnave. Tako je v 318. členu ZKP določeno, da predsednik senata najprej ugotovi, ali so prišli na glavno obravnavo vsi, ki so bili povabljeni, nato predsednik senata pokliče obtoženca in zahteva od njega osebne podatke, da se prepriča o njegovi istovetnosti. Šele po ugotovitvi obtoženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedenca na kraj, ki je zanju določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo na zaslišanje (prvi odstavek 319. člena ZKP). Iz tega sledi, da priče ob tako predvidenem in izvedenem poteku postopka vedo, kdo je obtoženec (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 5/2006 z dne 21. 12. 2006). Zanesljivost izjave priče pri taki prepoznavi oziroma ocena verodostojnosti takšnega dokaza je dejansko vprašanje, gre namreč za dokazno oceno sodišča, katere pravilnost je mogoče izpodbijati le v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni pa tega razloga mogoče uveljaviti z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Uveljavljena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker naj bi ostalo nepojasnjeno, zakaj oškodovanec v kazenski ovadbi ni navedel imena povzročitelja kot obdolženca, se neposredno ne nanaša na odločilno dejstvo. To je v tem primeru le, ali je oseba, ki je dne 21. 8. 2011 poškodovala A. B. na način, opisan v sodbi sodišča prve stopnje, obsojenec. Dokaze, da je to storil A. G., je sodišče prve stopnje ocenilo (8. točka obrazložitve), višje sodišče pa se je do v zvezi s tem zatrjevane kršitve, uveljavljane v pritožbi zagovornikov obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje, opredelilo (6. točka obrazložitve sodbe). Razlogi o tem, na kakšen način je oškodovanec izvedel za ime storilca so navedeni v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje (točka 6 obrazložitve) in jih je ocenilo sodišče druge stopnje (točka 9 obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da uveljavljena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki je deloma tudi vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahtevo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso, ki jo je odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca in zapletenosti zadeve.