Jedro

Tožnica v reviziji ne konkretizira, v čem naj bi bilo mnenje izvedenca nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskovanimi okoliščinami v nasprotju. Govori le o nasprotjih in pomanjkljivostih, vendar ne pove, v čem naj bi te dejansko obstajale. Že zato s temi navedbami ne more biti uspešna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 4. 8. 2011 in 20. 7. 2011, 12. 9. 2011 in 31. 8. 2011, 24. 10. 2011 in 5. 10. 2011 ter 21. 11. 2011 in 9. 11. 2011, in sicer v delih, kjer se te odločbe nanašajo na vzrok začasne nezmožnosti za delo.

2. Z navedenimi odločbami je tožena stranka kot vzrok začasne nezmožnosti za delo navedla tožničino bolezen in ne poškodbo pri delu. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica dne 30. 8. 2008 pri delu utrpela udar električnega toka, vendar je v spornem obdobju od 23. 7. 2011 do 23. 11. 2011 na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca dr. E. T. presodilo, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnice bolezen. Sodišče je tudi upoštevalo, da je isti izvedenec podal mnenje že v zadevi VII Ps 866/2010 (v zvezi z vzrokom tožničine začasne nezmožnosti za delo od 13. 5. 2010 do 6. 5. 2011 - s prekinitvami), ter da je bilo v tej zadevi tudi že pravnomočno odločeno, da je začasna nezmožnost za delo tožnice posledica bolezni.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, da udarec električnega toka pri tožnici ni zapustil organskih travmatskih sprememb na perifernem centralnem živčevju, da je deloval le kot sprožilni element za razvoj bolezni, vendar je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbene navedbe tožnice, da naj bi izvedenec zanemaril ugotovitve druge izvedenke v drugem sodnem sporu. Zavrnilo pa je tudi pritožbene navedbe oziroma vztrajanje tožnice, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni ugodilo njenemu predlogu po pritegnitvi drugega izvedenca zaradi razjasnitve okoliščin odobritve bolniškega staleža, ki je bil tožnici priznan zaradi bolezni in ne zaradi poškodbe pri delu. V spis je predložila izvedensko mnenje prof. dr. A. S., ki je tožnico pregledala v drugi zadevi, vendar sodišče tega mnenja ni upoštevalo in ni sledilo njenemu predlogu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zavrnitve določitve drugega izvedenca navedbo, da je zadeva dovolj razjasnjena, ostalih dejstev v zvezi s tem pa ni navedlo. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da ni bilo potrebe po drugem izvedencu, ker naj ne bi šlo za razhajanja dveh izvedencev in nasprotja, vendar sodišče dveh izvedencev ni postavilo, nastal pa je utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Ta bi se lahko razjasnil tudi z zaslišanjem dr. M. S., ki je tožnico zdravil. Pritožbeno sodišče zmotno oziroma neustrezno razlago 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je v mnenju izvedenca toliko nasprotij in pomanjkljivosti glede na zdravniško dokumentacijo in ugotovitve dr. M. S. ter izvedenke prof. dr. A. S., da bi sodišče moralo dopustiti tudi zaslišanje tega zdravnika ter pritegnitev drugega izvedenca.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP oziroma prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica v reviziji ne izpodbija presoje sodišč druge in prve stopnje v zvezi z vzrokom za njeno začasno nezmožnost za delo, temveč uveljavlja le bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz razloga, ker sodišči nista sledili njenemu predlogu za zaslišanje dr. M. S. in za pritegnitev drugega izvedenca. Zato je revizijsko sodišče pri presoji ostalo le v tem okviru.

9. Iz določbe 254. člena ZPP izhaja, da je v primeru, če je določenih več izvedencev, ti lahko podajo skupni izvid in mnenje, če se strinjajo. Če pa prihaja do nestrinjanja, vsak izvedenec poda svoj izvid in mnenje (prvi odstavek). V primeru bistvenih razlik v podatkih izvedencev ali v primeru, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci (drugi odstavek). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek).

10. V tej zadevi je sodišče postavilo le enega izvedenca. Šlo je za izvedenca, ki je izdelal izvid in mnenje že v predhodnem sodnem sporu o začasni nezmožnosti za delo tožnice in tudi vzrokih za to nezmožnost v obdobju od 13. 5. 2010 do (s prekinitvami) do 6. 5. 2011. Izvedenec prof. dr. E. T. je v zadevi VII Ps 866/2010 tako 18. 10. 2011 izdelal izvid in mnenje, ki ga je dopolnil dne 10. 1. 2012, temu pa je sledila sodba sodišča prve stopnje z dne 5. 4. 2012, v kateri je sodišče med drugim odločilo, da je bila tožnica že v predhodnem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in zavrnilo tožničin zahtevek v delu, v katerem je zahtevala ugotovitev drugega vzroka začasne nezmožnosti za delo. Takšna sodba pa je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 260/2012 z dne 6. 9. 2012 in je torej pravnomočna.

11. Ker je tožnica v tej zadevi zahtevala odpravo kasnejših odločb tožene stranke, v delu, ki se nanašajo na vzrok njene začasne nezmožnosti za delo (v obdobju od 23. 7. do 23. 11. 2011), je sodišče že po pravnomočno končanem sporu v zadevi VII Ps 866/2010 upravičeno določilo istega izvedenca in temu naložilo, da še enkrat pregleda celotno dokumentacijo v sodnem ter upravnem spisu in zdravstvenem kartonu, med drugim pa mu je izrecno naložilo tudi, da upošteva tudi izvedensko mnenje prof. dr. A. S., ki ga je le-ta podala v zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti - v sporu, ki ni potekal med istima strankama kot v tej zadevi. Izvedenec prof. dr. E. T. je zato izdelal še eno dopolnilno izvedensko mnenje (glede na mnenje in dopolnitev v prejšnjem postopku), tožnico med drugim ponovno klinično pregledal dne 31. 1. 2013 in tudi za sporno obdobje v letu 2011 ponovno ocenil, da je bil vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo bolezen. V svojem mnenju se je izrecno opredelil do izvedenskega mnenja prof. dr. A. S. in pri tem tudi jasno navedel, da gre za izvedenko internistko, ki se v tem mnenju ves čas spušča na področje nevrološkega izvedenstva, kar pa ne more biti njena domena. Sodišči sta ugotovili, da je mnenje izvedenca argumentirano in natančno, da ga je podal specialist na ustreznem področju in upoštevali, da se mnenje sklicuje na predhodno mnenje, iz katerega jasno izhaja, da že pred spornim obdobjem vzrok tožničine nezmožnosti za delo ni bil v poškodbi pri delu, temveč v bolezni.

12. Tožnica v reviziji ne konkretizira, v čem naj bi bilo to mnenje nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskovanimi okoliščinami v nasprotju (1). Govori le o nasprotjih in pomanjkljivostih, vendar ne pove, v čem naj bi te dejansko obstajale. Že zato s temi navedbami ne more biti uspešna.

13. Revizijsko sodišče posebej poudarja, da je bila v prej pravnomočni sodbi (2), v obdobju, ki so ga pokrivale predhodne odločbe tožene stranke, ugotovljena bolezen kot vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnice. Zato bi bilo v tej zadevi, ki se nanaša na kasnejše obdobje, lahko predvsem pomembno, ali se je njeno zdravstveno stanje oziroma točneje, ali so se vzroki njenih težav v primerjavi s prejšnjim obdobjem kakorkoli spremenili ali ne. Tega pa tožnica niti ne uveljavlja. Zato zgolj njeno splošno zavzemanje za zaslišanje njenega lečečega zdravnika in pritegnitev drugega izvedenca (pri čemer se sklicuje tudi na izvedenko v drugem sporu prof. dr. A. S., katere mnenje pa je izvedenec dr. E. T. prepričljivo zavrnil) ne omogoča presoje o bistvenih kršitvah določb postopka oziroma o nepravilni uporabi določb ZPP, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

14. Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glede na citirano določbo 254. člena ZPP.

Op. št. (2): V zadevi Psp 260/2012 z dne 6. 9. 2012, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VII Ps 866/2010 z dne 5. 4. 2012.