Jedro

Tudi pri odločanju o taksni oprostitvi v pravdnem postopku velja razpravno načelo. Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja premoženjsko stanje stranke le takrat, kadar dvomi o resničnosti njenih navedb (4. odstavek 12. člena ZST-1). Na pomoč iz javnih sredstev, kar velja tudi za oprostitev plačila sodne takse, lahko računa samo tisti zavezanec, ki iz objektivnih razlogov ne zmore zagotoviti dovolj sredstev za izpolnitev taksne obveznosti, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov. Razumljivo je, da se pri tem upoštevajo samo tisti družinski člani, ki jih je zavezanec dolžan preživljati po zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožniki so v tožbi predlagali, naj jih sodišče oprosti plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji.

2. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da na vsakega tožnika odpade po 955,00 EUR sodne takse, predlog prvega in petega tožnika v celoti zavrnilo, predlogu ostalih tožnikov pa je delno ugodilo, tako da je drugi tožnik dolžan plačati 100,00 EUR, tretja in četrta tožnica pa vsaka po 300,00 EUR sodne takse.

3. Tožniki se v pritožbi sklicujejo na „vse“ pritožbene razloge. Predlagajo spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Sodišču prve stopnje očitajo, da je napačno interpretiralo njihovo premoženje oziroma dohodke. Prvi tožnik je v letu 2013 prejel samo 17.096,79 EUR plače. Zneski gotovine na njegovem računu predstavljajo gotovinske pologe družbe A., d. o. o., ki jih prvi tožnik prenakaže na poslovni račun družbe in tako privarčuje vsakič 100,00 EUR bančne provizije. Poleg tega uspešnost poslovanja navedene družbe ni relevantna za odločitev o predlagani taksni oprostitvi. Sodišče je prezrlo, da ima prvi tožnik dva otroka, za katera plačuje skupaj 500,00 EUR mesečne preživnine. Plačuje pa tudi oskrbnino za mamo B. B. v znesku 708,28 EUR mesečno. Drugi tožnik ne prejema prav nikakršnega prihodka, nepremičnine pa je že odsvojil. Tretja tožnica kot samohranilka preživlja sina C. Ker svojih nepremičnin ne more gospodarsko izkoriščati, bi bilo s plačilom odrejene takse lahko ogroženo njeno in sinovo preživljanje. Četrta tožnica prejema zgolj nizko pokojnino, nepremičnine pa je tudi ona že odsvojila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pregledne, izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnikov je pravilno upoštevalo njihove gmotne možnosti, zlasti dohodke, premoženje in obveznosti. Materialnopravno pravilen je zato zaključek izpodbijanega sklepa, da nobeden od tožnikov ne izpolnjuje predpisanih pogojev za popolno taksno oprostitev. Morebitnega drugačnega sklepanja ne omogočajo niti njihove pritožbene trditve.

6. Nesprejemljivo je vztrajanje prvega tožnika, da razen plače nima drugih dohodkov. Prvi tožnik je namreč edini družbenik družbe A., d. o. o., ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje posluje z dobičkom, čemur pritožba ne oporeka. Po 12. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se pri odločanju o taksni oprostitvi upoštevajo vsi dohodki taksnega zavezanca, zato je zmotno pritožbeno stališče, da uspešnost poslovanja navedene gospodarske družbe ni pomembna. Prvi tožnik ne zanika, da je udeležen pri dobičku družbe. Sicer pa bi ob tako skromni plači, kot jo izkazuje, ne zmogel plačevanja preživnine za dva otroka in še oskrbnine za materino bivanje v domu počitka. Že ta dva izdatka namreč presegata znesek njegove mesečne plače. 7. Drugi tožnik je v izjavi o svojem premoženjskem stanju navedel, da nima dohodkov in premoženja, ni pa niti poskušal pojasniti, zakaj ni zaposlen in kako se potemtakem preživlja. Iz spisa niso razvidne okoliščine, ki bi mu morebiti preprečevale zaposlitev in pridobivanje zaslužka z lastnim delom. S sklicevanjem na dejstvo, da je svoje nepremičnine že odsvojil, ne more uspeti, saj je s prodajo pridobil kupnino oziroma likvidna sredstva. Končno je sodišče prve stopnje njegovemu predlogu pretežno ugodilo, tako da dolguje le 100,00 EUR sodne takse. Tolikšen znesek pa lahko vsaka pridobitno sposobna stranka plača brez škode za lastno preživljanje.

8. Tretja tožnica še v pritožbi ne navaja, zakaj svojih nepremičnin ne more gospodarsko izkoriščati. Tudi pri odločanju o taksni oprostitvi v pravdnem postopku velja razpravno načelo. Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja premoženjsko stanje stranke le takrat, kadar dvomi o resničnosti njenih navedb (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Na pomoč iz javnih sredstev, kar velja tudi za oprostitev plačila sodne takse, lahko računa samo tisti zavezanec, ki iz objektivnih razlogov ne zmore zagotoviti dovolj sredstev za izpolnitev taksne obveznosti, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov. Razumljivo je, da se pri tem upoštevajo samo tisti družinski člani, ki jih je zavezanec dolžan preživljati po zakonu. Ta pogoj v primeru tretje tožnice ni izpolnjen. Iz spisa je namreč razvidno, da je njen sin star že 27 let in, vsaj sodeč po predloženem potrdilu, še vedno obiskuje gimnazijo. Glede na njegovo starost je očitno, da se ne šola redno. Sodišče prve stopnje je tretjo tožnico kljub temu delno oprostilo plačila sodne takse. Ker dolgovani znesek ne dosega niti tretjine njenega mesečnega zaslužka, njena sredstva, s katerimi se preživlja, ne bodo občutno zmanjšana.

9. Neutemeljena je tudi pritožba glede četrte tožnice. Res je, da prejema le skromno mesečno pokojnino, vendar del njenih potreb krije tudi dodatek za pomoč in postrežbo, medtem ko ji oskrbnino v domu počitka plačuje prvi tožnik. Poleg nepremičnin v k. o. ..., ki jih je že odsvojila, ima v svoji lasti še dve drugi nepremičnini. Plačilo znižane sodne takse, kot ji ga je odredilo sodišče prve stopnje, zato gotovo ne bo bistveno okrnilo sredstev, namenjenih njenemu preživljanju.

10. Pritožba glede petega tožnika je ostala neobrazložena, uradni pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je odločitev o zavrnitvi njegovega predloga pravilna. Peti tožnik namreč sodišču kljub pozivu ni predložil niti predpisane izjave o svojem premoženjskem stanju (drugi odstavek 12. člena ZST-1), niti kakšnega drugega dokaza o tem, da plačila dolgovane sodne takse ne zmore.

11. Zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijani sklep.

12. Tožniki so s pritožbo propadli, zato niso upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).