Jedro

Sporazum z BiH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), zato je v obravnavani zadevi izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.

Tožniku je bila v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da obveznost izplačevanja pokojnine na podlagi tako slovenske kot tudi tuje pokojninske dobe, ostane še naprej obveznost organa, ki je prvi priznal invalidsko pokojnino, v tem primeru nosilca zavarovanja v BIH, medtem ko tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe ne more pridobiti druge pokojnine (v konkretnem primeru starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2011 in št. ... z dne 23. 3. 2010, ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine in da mu je tožena stranka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v predmetnem postopku izpodbijal zakonitost odločitve tožene stranke, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS-MP, št. 10/2008 in 3/2011). Res je, da mu je bila pri priznanju pravice v BIH slovenska delovna doba upoštevana, vendar le glede ugotovitve pogojev. Pri samem izračunu pokojnine pa ni bremenila bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. V takšnem primeru ne gre za ponovno odmero pokojnine po uradni dolžnosti po 37. členu Sporazuma, ampak v tem primeru zavarovanec sam vloži zahtevek za priznanje pravice do slovenske pokojnine na podlagi 20. člena Sporazuma. Tožnik je v Sloveniji delal od 14. 9. 1960 do 19. 3. 1964, od 1. 10. 1965 do 31. 12. 1976 ter od 1. 4. 1989 do 8. 2. 1999. Kot brezposeln je prejemal tudi denarno nadomestilo od 9. 2. 1990 do 8. 12. 1992. Za navedena obdobja so bili v Sloveniji plačani prispevki, zato zahteva, da se mu prizna pravica na podlagi dela, to je pravica do pokojnine. Stališče sodišča prve stopnje in sicer, da je z odločbo pristojnega nosilca socialnega zavarovanja v BIH z dne 22. 12. 1998 tožniku že bila priznana pravica do invalidske pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe v Sloveniji, je neutemeljeno. Tožnik ves čas postopka navaja, da mu BIH ni obračunala niti izplačala pokojnine na podlagi dela v Republiki Sloveniji. Iz odločbe z dne 22. 12. 1998 izhaja, da so bili v pokojninski osnovi upoštevani samo vplačani prispevki v BIH, ne pa tudi prispevki vplačani v RS. O zahtevku tožnika za uraden preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma je tožena stranka odločila z odločbo št. ... z dne 3. 2. 2009 iz razloga, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj pri njemu ni bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Do ponovnega obračuna tako sploh ni prišlo. Zaključek sodišča, da je bila tožniku že priznana pravica do invalidske pokojnine z upoštevanjem tudi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji, ni v skladu z odločbo tožene stranke z dne 3. 2. 2009. Med tem časom je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in dne 19. 2. 2009 tudi vložil vlogo za priznanje omenjene pokojnine. Tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine zgolj na osnovi delovne dobe ustvarjene v Sloveniji, ki ni bila upoštevana pri izračunu invalidske pokojnine v BIH. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na odločitve Vrhovnega sodišča RS tožnik poudarja, da ves čas zatrjuje, da mu zavarovalna doba, dopolnjena v RS, pri priznanju pravice v BIH, ni bila upoštevana. Bistveno je namreč, da se zavarovalna doba, torej doba, za katero so bili plačani prispevki, upošteva pri ugotavljanju višine in ne zgolj kot časovni pogoj za pridobitev pravice. Sodišče prve stopnje tako brez podlage zaključuje, da je bila tožniku priznana invalidska pokojnina tudi na podlagi delovne dobe in plačanih prispevkov v RS. V predmetnem postopku je bila tožba vložena preden je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče o tem, da Sporazum med Slovenijo in BIH kot lex specialis derogira določbe ZPIZ-1 (opr. št. VIII Ips 180/2012). V trenutku vložitve tožbe je namreč sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v celoti pravno podpirala tožbeni zahtevek tožnika. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je nastala po uveljavitvi Sporazuma in ne pred uveljavitvijo, kot navaja sodišče v obrazložitvi. Gre za sodne odločbe opr. št. VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 228/2013 z dne 15. 4. 2013 ter odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009. Tožnik se ne strinja z navedbami sodišča v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da so navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS pravno nepomembne za rešitev v tem socialnem sporu. Po mnenju tožnika ni pravno pomembno, kdaj se je sodni postopek začel, ampak kdaj je bilo v konkretni zadevi odločeno. V vseh prej navedenih zadevah pa je Vrhovno sodišče RS in tudi Ustavno sodišče RS zavzelo takšno stališče v času, ko je Sporazum že veljal. Poleg tega, v kolikor Sporazum derogira določbe ZPIZ-1, po mnenju tožnika ne more zanikati pravic, katere ima tožnik po Ustavi RS. Na dan uveljavitve Sporazuma je veljal ZPIZ-1 in sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče še ni bilo, prav tako ne v trenutku vložitve predmetne tožbe. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je s pričetkom veljavnosti Sporazuma izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici je neustavno, saj mu ta pravica očitno po stališču Ustavnega sodišča RS pripada po sami Ustavi RS. S takim stališčem je Vrhovno sodišče RS poseglo v tožnikovo pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Po mnenju tožnika mu torej že po Ustavi RS pripada pravica do izbire zanj ugodnejše pokojnine, medtem ko je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, na katero sodišče opira svojo odločitev, neustavno. Tožnik je namreč že 1. 2. 2005 (zahtevek za priznanje pravic je vložil dne 19. 2. 2009) dopolnil 63 let starosti in minimalno zavarovalno dobo 15 let, kar pomeni, da po določbah ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v RS (17 let, 7 mesecev in 14 dni). Pogoje je izpolnjeval tudi ob pričetku veljavnosti Sporazuma dne 1. 7. 2008. Tožnik se sklicuje tudi na drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 glede izbire za ugodnejše pokojnine. Sporazum jasno napotuje na zakonodajo države podpisnice. Upoštevaje navedeno, ni jasno stališče Vrhovnega sodišča RS, da je Sporazum izključil veljavnost ZPIZ-1. Na dan uveljavitve Sporazuma je namreč veljal ZPIZ-1, ki v drugem odstavku 177. člena ZPIZ-1 ureja tudi pravico do izbire pokojnine. Gre za določbo, ki ureja pogoje za pridobitev pravice, zato se po določbi 37. člena Sporazuma vsekakor uporablja. Določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 je potrebno ustavno skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni določeno drugače. Sporazum te pravice ne izključuje, nasprotno, napotuje na določbe ZPIZ-1. Pravno nevzdržno bi bilo, da bi tožena stranka skladno z določbami Sporazuma presojala pogoje za pridobitev pravice po določbah ZPIZ-1, le 177. člen ne bi upoštevala, ker naj bi ga Sporazum, kot lex specialis derogiral. Tožnik meni, da ni nobene ovire, da nosilca zavarovanja v RS in BIH, vsak z upoštevanjem svojih predpisov in ob izpolnjevanju ustreznih pogojev, odmerita sorazmerni del dajatve z izračunanjem teoretičnega zneska dajatve, ki bi ga moral izplačevati. Tožena stranka mora za uporabo ustreznih določb Sporazuma tožniku odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine ob upoštevanju, da se je postopek priznanja starostne pokojnine v BIH začel 19. 2. 2009. Pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine pa pripada tožniku od uveljavitve Sporazuma, to je od 1. 7. 2008 dalje. Tožnik se pri tem posebej sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 228/2012 z dne 15. 4. 2013. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 3. 2010. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine zavrne.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH po uradni dolžnosti, na podlagi 37. člena Sporazuma, dne 1. 12. 2008 toženi stranki posredoval zahtevek za ponovno odmero invalidske pokojnine. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 3. 2. 2009 zahtevo zavrnila ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 11. 1997 dalje. Na podlagi III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Navedena odločba je postala pravnomočna. Iz dokumentacije v upravnem spisu je namreč razvidno, da je bila odločba vročena tožniku 12. 2. 2009, vendar zoper njo ni vložil pritožbe, kar ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani dokončni odločbi. Sporazum v drugem odstavku 37. člena določa, da se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka 37. člena, v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega Sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. V konkretnem primeru je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH tožniku z odločbo št. ... z dne 22. 12. 1998 priznal pravico do invalidske pokojnine, na podlagi 33 let, 11 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Pri priznanju pravice je bila upoštevana tudi doba dopolnjena v RS in sicer 17 let, 7 mesecev in 14 dni. Skladno s citiranim členom, ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ostane obveznost dajatve na strani organa, ki je tožniku prvi priznal pravico do invalidske pokojnine.

Tožnik pa je nato dne 19. 2. 2009 začel nov postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zahtevek je vložil pri nosilcu zavarovanja v BIH dne 19. 2. 2009. Zahteva je bila toženi stranki odstopljena dne 29. 12. 2009, kar vse je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu.

V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma do samostojne starostne pokojnine v RS. Med strankama je nesporno, da je tožnik v RS dopolnil 17 let, 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe ter da je bil v času vložitve zahteve star 67 let. Glede na 36. člen ZPIZ-1 tožnik sicer izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine in sicer brez upoštevanja tuje pokojninske dobe, vendar pa je za odločitev v sporni zadevi bistven odgovor na vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za izbiro pokojnine, ki je za njega ugodnejša. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje, ki se sklicuje na več sodnih odločb revizijskega sodišča, Sporazum ne daje podlage, da bi tožnik lahko namesto pravice, ki mu je bila že priznana pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja (pravica do invalidske pokojnine), pri priznanju katere je bila že upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, izbral slovensko starostno pokojnino. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah, kot na primer opr. št. VIII Ips 158/2013 z dne 11. 11. 2013, opr. št. VIII Ips 48/2013 z dne 11. 11. 2013, opr. št. VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2013 in opr. št. VIII Ips 20/2013 z dne 17. 6. 2013 zavzelo stališče, da Sporazum posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh pogodbenic (20. člen). V teh primerih pa je izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici. Vrhovno sodišče RS tako v zadevi opr. št. VIII Ips 158/2013 navaja: „Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic Sporazuma pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe, zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Le v tem primeru, bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve (pokojnine) zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja“. Tudi v sporni zadevi, kot tudi v prej citirani zadevi je bila tožniku v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, kar posledično pomeni, da ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Ker je bila tožniku invalidska pokojnina v BIH priznana na podlagi seštevka zavarovalnih obdobjih, dopolnjenih v BIH in v Sloveniji že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 1. 11. 1998 dalje), bi v tem primeru prišla v poštev zgolj ponovna odmera pokojnine na podlagi 37. člena ZPIZ-1. Glede na pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 3. 2. 2009, iz katere izhaja, da tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine in s tem do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, to pomeni, da obveznost izplačevanja pokojnine na podlagi tako slovenske kot tudi tuje pokojninske dobe, ostane še naprej obveznost organa, ki je prvi priznal invalidsko pokojnino, v tem primeru nosilca zavarovanja v BIH, medtem, ko tožnik na podlagi iste zavarovalne dobe ne more pridobiti druge pokojnine (v konkretnem primeru starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine).

Ker je bila zahteva vložena že po začetku veljavnosti Sporazuma (Sporazum je stopil v veljavo 1. 7. 2008), se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS in na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na postopke, ki so se začeli že pred uveljavitvijo omenjenega Sporazuma. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še poudarja, da skladno s prvim odstavkom 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) Vrhovno sodišče RS skrbi za enotno sodno prakso. Iz že citiranih odločb Vrhovnega sodišča RS pa izhaja ustaljena sodna praksa, zakaj Sporazum izključuje uporabo 177. člena ZPIZ-1. Tako je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 158/2013 z dne 11. 11. 2013 poudarilo, da morajo biti na podlagi 8. člena Ustave RS zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se neposredno uporabljajo. Podobno 153. člen Ustave RS zahteva skladnost z zakonom in podzakonskih predpisov z Ustavo RS in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, s tem da neposredne zahteve po skladnosti mednarodnih pogodb z Ustavo RS ne izpostavlja. To po stališču Vrhovnega sodišča RS pomeni, da lahko mednarodne pogodbe na specifičen način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi in to velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskimi vidiki teh pravic, upoštevaje pri tem specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožniku s tem, ko mu ni priznana pravica do samostojne starostne pokojnine, kršena pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS in pravica do socialne varnosti po prvem odstavku 50. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.