Jedro

Na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ tožnik ni upravičen zahtevati plačila vrednosti stanovanja, temveč le tisto, kar je toženki izročil na podlagi nične pogodbe. Predmet izpolnitvenega ravnanja tožnika kot kupca je bilo plačilo kupnine, zato lahko od toženke kondicira le plačano kupnino in zamudne obresti v skladu s 193. členom OZ.

Toženka je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno oziroma nepošteno, ker jo je sklenila ob zavedanju, da lahko za predmetno stanovanje velja določba 88. člena ZDen, ki je uzakonila absolutno ničnost pravnih poslov.

Šteje se, da so denacionalizacijski upravičenci pridobili lastninsko pravico z dokončnostjo odločbe upravnega organa.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) do tožene stranke (v nadaljevanju toženke), ki obsega glavnico v znesku 1.716,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2009 dalje do plačila (I. točka izreka), ne obstoji pa vtoževana terjatev tožnika do toženke v znesku 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2010 dalje, v znesku 2.630,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1992 dalje, v znesku 12.549,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2010 dalje in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.716,39 EUR za čas od 14.9.1992 do 25.3.2009 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev toženke do tožnika v znesku 16.310,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2009 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati tožniku 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2010 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo pa je, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 1.716,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2009 dalje do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo je še prvi podredni tožbeni zahtevek v delu glede plačila zneska 2.630,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1992 dalje, glede plačila zneska 12.549,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2010 dalje ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.716,39 EUR za čas od 14.9.1992 do 25.3.2009 (VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV., V., VI. ter VII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je (po pooblaščencu in laično) pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek na podlagi 91. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Napačno je presodilo, da ni podana protipravnost ravnanj toženke v zvezi s sklenitvijo nične kupoprodajne pogodbe. Neutemeljeno se sklicuje na enakopravnost udeležencev obligacijskih razmerij in na enake možnosti glede ugotavljanja zakonske prepovedi razpolaganja po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). ZDen je v 88. členu določal absolutno ničnost pravnih poslov, kakršna je bila tudi obravnavana kupoprodajna pogodba. Omejen je bil promet s premoženjem, glede katerega je obstajala že zgolj možnost vrnitve, zato kljub dejstvu, da ob sklenitvi sporne pogodbe še ni vedela za denacionalizacijsko zahtevo, toženka ne bi smela jamčiti tožniku, da stanovanje ne zapade denacionalizacijskemu postopku (primerjaj II Cp 4037/2008 in II Ips 502/2009). Od toženke kot občine je bilo že takrat mogoče pričakovati večjo skrbnost kot od tožnika. Kot prava neuka stranka je tožnik ravnal celo z večjo skrbnostjo, kot se od njega pričakuje, saj je po vpogledu v zemljiško knjigo vprašal toženko, ali je dovoljeno kupiti stanovanje. Toženka je pritrdila in v pogodbi posebej jamčila, da stanovanje ne zapade postopku denacionalizacije, čeprav je bila seznanjena s podržavljenjem objekta, v katerem se nahaja stanovanje, kar kaže na neskrbno ravnanje toženke. Tožnik je podal zadostne trditve glede nedobrovernosti toženke. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do dejstva, da je toženka v pogodbi izrecno jamčila tožniku, da stanovanje ne zapade denacionalizacijskemu postopku, čeprav je pravno relevantno za presojo dobrovernosti, poštenosti, krivde in protipravnosti. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogla nastati škoda, ker ni bil upravičen do odkupa stanovanja, saj gre za obratno situacijo. Toženka je tožniku zatrdila, da je upravičen do odkupa stanovanja, češ da stanovanje ni podvrženo denacionalizaciji in ga je sama upravičena prodati, kar po nasprotnem razlogovanju pomeni, da je tožniku škoda lahko nastala. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti. Zaradi ravnanja toženke je tožnik izgubil lastninsko pravico na stanovanju oziroma je nikoli ni pridobil, zato je sedaj brez stanovanja in brez sredstev za nakup drugega stanovanja. Nastala mu je škoda v višini vrednosti stanovanja. Ker dokaz s postavitvijo sodnega cenilca ni bil izveden, mu ni mogoče očitati, da višine škode ni dokazal. Škoda so tudi vlaganja in drugi izdatki ter izgubljene priložnosti (odkup s 60 % popustom). Ker 88. člen ZDen prepoveduje razpolaganje že v primeru, ko obstaja možnost vrnitve, ni mogoče šteti, da je bila toženka v času sklepanja pogodbe v dobri veri. V vsakem primeru je prenehala biti dobroverna oziroma poštena v letu 1995, ko je izvedela za vložitev zahteve za vračilo stanovanja, in tožnika o tem vse do leta 2004 ni obvestila. Dejstvo, da je nasprotovala denacionalizacijskemu zahtevku, tega ne spreminja. Toženka zato dolguje zakonske zamudne obresti od dneva, ko je prejela kupnino, ali vsaj od dneva vložitve denacionalizacijskega zahtevka oziroma njegove dopolnitve. Toženka je bila nepoštena od prodaje stanovanja dalje. Prikrivala je napake, onemogočala vpogled v dokumentacijo in zavajala z obljubami, da mu bodo v primeru vrnitve objekta dali nadomestno stanovanje ali denarno odškodnino, s katero si bo sam kupil stanovanje. Zavlačevala je z vrnitvijo kupnine in povrnitvijo statusa podnajemnika, kar vse je imelo za posledico razvrednotenje kupnine in zamujeno priložnost, da bi še enkrat, pod istimi pogoji, od denacionalizacijskih upravičencev odkupil stanovanje. Zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe je dolžan vrniti stanovanje v vrednosti 73.000 EUR, toženka pa je po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna vrniti le 2,3% njegove vrednosti. Po pravilih vzajemnega vračanja je vsaka stranka dolžna vrniti samo toliko, kolikor je tudi druga stranka pripravljena vrniti. Upravičen je do valorizacije zneska plačane kupnine. Ker je za stanovanje plačal dvanajst povprečnih plač, je prav, da mu toženka vrne znesek, ki predstavlja dvanajst povprečnih plač v času sojenja. Kupoprodajna pogodba je vzajemna pogodba, pri kateri sta dajatvi pogodbenih strank enakovredni. Analogno je treba upoštevati tudi stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 984/2007 glede povračila vlaganj in odškodnine v primerih, ko so zavezanci pridobili nepremičnino na odplačen način. Po pravilih vračanja mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je stroške tega postopka povzročila toženka.

3. Zoper I., V. in VII. točko izreka je vložila pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da je tožnik do obresti od plačane kupnine upravičen že od 25.3.2009 dalje, ko naj bi postala nepoštena. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso in pravno teorijo, ki je ne navede. V skladu z 214. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 193. členom OZ je do obresti upravičen šele od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da pobotni ugovor ni utemeljen (1). Ob upoštevanju, da imata v skladu z 11. členom ZOR oba udeleženca enake pravne možnosti ugotoviti obstoj zakonskih omejitev, je treba ugotoviti tudi višino okoriščenja tožnika, ki od sklenitve nične kupoprodajne pogodbe ni plačeval najemnine ali uporabnine za stanovanje. V skladu s 24. členom ZDen se je po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost kupoprodajne pogodbe, najemno razmerje vzpostavilo po samem zakonu. Tožnikova dolžnost plačila najemnine tako temelji na 24. členu ZDen oziroma 111. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1). Napačen je zaključek, da je tožnika šteti za dobrovernega posestnika tudi po 25.3.2009, saj od tedaj dalje pravni naslov za bivanje in uporabo stanovanja predstavlja stanovanjska pogodba iz leta 1992. Ob upoštevanju 11. člena OZ in glede na to, da se je udeleževal postopka v pravdi zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe, se je tožnik nedvomno zavedal, da se je glede stanovanja vzpostavilo najemno razmerje po samem zakonu in da je dolžan plačevati najemnino za neprofitno stanovanje. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podana nedobrovernost in nepoštenost toženke od 26.3.2009 dalje, mora veljati enako za tožnika. Pobotni ugovor je utemeljen tudi na podlagi neupravičene obogatitve. V trenutku vložitve zahteve za plačilo najemnine oziroma uporabnine nepremičnina še ni bila v lasti in posesti denacionalizacijskega upravičenca, saj je v njegovo last prešla z odločbo Upravnega sodišča RS z dne 6.9.2011, v posest pa šele 19.10.2011. Glede na navedeno je upravičena do uporabnine v višini neprofitne najemnine vsaj od trenutka, ko je tožnik postal nedobroveren in nepošten, to je od 26.3.2009 dalje, kar je v drugi in tretji pripravljalni vlogi tudi konkretizirala. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih.

4. Pritožbi tožnika in toženke sta utemeljeni.

5. Primarni tožbeni zahtevek je tožnik substanciral kot kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe za stanovanje (87. člen OZ) in kot odškodninski zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti toženke za sklenitev nične pogodbe (91. člen OZ), saj naj bi toženka sklenila predmetno pogodbo kljub prepovedi iz 88. člena ZDen in mu pri tem celo jamčila, da stanovanje ne zapade postopku denacionalizacije. Vračilo kupnine ni bilo predmet primarnega tožbenega zahtevka, saj je z njim tožnik zahteval od toženke plačilo vrednosti stanovanja (80.000,00 EUR), v tem okviru pa tudi povrnitev stroškov vlaganj v stanovanje (7.000,00 EUR). Vztrajal je, da je bilo navedeno stanovanje del njegovega premoženja vse do pravnomočne odločitve, da je predmetna kupoprodajna pogodba nična. Glede vlaganj v stanovanje pa iz tožnikovih trditev izhaja, da so stroški vlaganj znašali skupno 7.000,00 EUR in da se je zaradi teh vlaganj vrednost stanovanja povečala za enak znesek, to je za 7.000,00 EUR (iz 73.000,00 EUR na 80.000,00 EUR).

6. Vračilo kupnine je tožnik zahteval s podrednim tožbenim zahtevkom, ki pa ga ni pravilno oblikoval. S podrednim tožbenim zahtevkom je namreč zahteval od sodišča, da ugodi tožbenemu zahtevku za vrnitev (plačilo) 4.346,80 EUR (prej 1.041.668,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1992 dalje do plačila ali tožbenemu zahtevku za vrnitev (plačilo) 1.716,39 EUR (prej 411.316,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1992 dalje do plačila in plačilo odškodnine v višini 12.549,37 EUR (2) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Gre za alternativno postavljeni zahtevek, vendar ne proti stranki, temveč proti sodišču, kar ni dopustno. Navedeno je sodišče prve stopnje spregledalo, zato tožnika ni pozvalo, naj podredni tožbeni zahtevek popravi tako, da bo primeren za obravnavo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ tožnik ni upravičen zahtevati plačila vrednosti stanovanja, temveč le tisto, kar je toženki izročil na podlagi nične pogodbe. Predmet izpolnitvenega ravnanja tožnika kot kupca je bilo plačilo kupnine, zato lahko od toženke kondicira le plačano kupnino v znesku 1.716,39 EUR (prej 411.316,00 SIT) in zamudne obresti v skladu s 193. členom OZ. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju (v 8. točki izreka), je bila toženka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe (15.7.1992) in posledično tudi ob pridobitvi kupnine (14.9.1992) nepoštena, zato bi morala vrniti kupnino z zamudnimi obrestmi od 14.9.1992 dalje. Glede na prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen, ki je uzakonil absolutno ničnost tovrstnih pravnih poslov, namreč stanovanja ne bi smela prodati. Kljub temu, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena šele v letu 1993, toženka pa se je z njo seznanila še kasneje, zato ni mogoče šteti, da je bila toženka ob sklenitvi pogodbe in prejemu kupnine poštena. Vračilo zneska plačane kupnine za stanovanje po zgoraj pojasnjenem ni bilo predmet primarnega tožbenega zahtevka, temveč predmet podrednega tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek v delu, kolikor se nanaša na povračilo vlaganj v nepremičnino, zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije toženke. Štelo je, da toženka ob vložitvi tožbe dne 27.12.2010 ni bila več lastnica tega stanovanja iz razloga, ker se za lastnika stanovanja štejejo denacionalizacijski upravičenci že od izdaje denacionalizacijske odločbe upravnega organa prve stopnje, to je od 9.11.2009 dalje. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten. Glede na določbo 42. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in ob upoštevanju, da ZDen nima posebnih določb o učinkih denacionalizacijske odločbe, se šteje, da so denacionalizacijski upravičenci pridobili lastninsko pravico z dokončnostjo odločbe upravnega organa. Ker je bila odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 1.2.2011 kot drugostopenjskega organa izdana šele po vložitvi tožbe, je bila toženka ob vložitvi tožbe še vedno lastnica spornega stanovanja. Zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu.

9. Sodišče prve stopnje je štelo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi odškodninske odgovornosti iz 91. člena OZ. Štelo je, da niso podane protipravnost ravnanja toženke, škoda v višini vrednosti stanovanja, kot jo konkretizira tožnik, in vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in vtoževano škodo. Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati, da je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno oziroma nepošteno. 88. člen ZDen je z dnem uveljavitve ZDen (7.12.1991) zavezancem prepovedal razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej s premoženjem, za katerega po določbah ZDen obstoji možnost vrnitve. Navedena prepoved je veljala do poteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov oziroma do odločitve o njih. Toženka je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno oziroma nepošteno, ker jo je sklenila ob zavedanju, da lahko za predmetno stanovanje velja določba 88. člena ZDen, ki je uzakonila absolutno ničnost pravnih poslov, kakršen je bil tudi obravnavani. Ob upoštevanju, da je prepoved iz 88. člena ZDen veljala do poteka roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, je nedopustno in nepošteno, da je toženka kupoprodajno pogodbo sklenila že na podlagi ugotovitve, da v tistem trenutku (v trenutku sklepanja predmetne kupoprodajne pogodbe) zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena, in da je na podlagi navedenega tožniku v pogodbi celo izrecno jamčila, da stanovanje ne zapade postopku denacionalizacije. Ni torej mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje (in toženke), da ravnanje toženke ni bilo nepošteno, ker je stanovanje prodala potem, ko je po preverjanju, ali je vložena zahteva za denacionalizacijo, ugotovila, da le-ta ni vložena. Če bi toženka kot občina ravnala z dolžno skrbnostjo, bi tožnikovo zahtevo za sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrnila. V obravnavanem primeru pa je tožniku, ki je kot imetnik stanovanjske pravice na stanovanju zahteval njegov odkup na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ), na posebno vprašanje, ali je nakup sploh možen (3), celo pogodbeno jamčila, da stanovanje ne zapade postopku denacionalizacije. Zaradi ugotovljenih različnih položajev pogodbenih strank, na eni strani toženke kot občine in denacionalizacijske zavezanke, na drugi strani pa tožnika kot laika, ter ob upoštevanju, da je toženka v pogodbi izrecno jamčila tožniku, da stanovanje ne zapade postopku denacionalizacije, ni primerno sklicevanje na enakopravnost udeležencev obligacijskih razmerij. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je toženka kriva za sklenitev nične kupoprodajne pogodbe, medtem ko tožniku kot laiku glede na takšna zagotovila toženke ni mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti za vzrok ničnosti. Ker je tožnik v trditveno podlago uvedel zgoraj navedene okoliščine, ki kažejo na njegovo dobro vero, mu sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da v zvezi z svojo dobrovernostjo ni podal zadostne trditvene podlage.

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila odškodnine v višini vrednosti stanovanja, saj lastninske pravice na stanovanju ni nikoli pridobil in predmetnega stanovanja na podlagi 117. člena SZ v nobenem primeru ne bi mogel odkupiti že zaradi zakonske prepovedi. Obstoja škode, ki je tožniku, kot zatrjuje, nastala zaradi vlaganj v stanovanje, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Gre za stroške vlaganj v skupni višini 7.000,00 EUR, ki jih je nedvomno mogoče uvrstiti v okvir pravno priznane škode po 91. členu OZ, kot to utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni konkretiziral in zneskovno opredelil drugih škod. Ob upoštevanju, da je toženka kriva za sklenitev nične kupoprodajne pogodbe, tožnik pa je bil ob njeni sklenitvi dobroveren, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še druge elemente, ki morajo biti kumulativno podani, da bi bila toženka dolžna povrniti tožniku zatrjevano škodo v obliki stroškov vlaganj na podlagi 91. člena OZ.

11. Kljub temu, da je na podlagi zgoraj navedenega že v tem trenutku mogoče zaključiti, da primarni tožbeni zahtevek za plačilo 73.000,00 EUR ni utemeljen, je treba odločitev o primarnemu tožbenemu zahtevku razveljaviti v celoti zaradi postavljenega pobotnega ugovora.

12. Zaradi razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka je treba v celoti razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje glede podrednega tožbenega zahtevka. O podrednem tožbenem zahtevku lahko sodišče odloča le, če je primarni tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, kar pa v tem trenutku še ni znano.

13. Odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve toženke (III. točka izreka) je treba razveljaviti že zato, ker se o terjatvi, ki jo tožena stranka v pravdi uveljavlja v pobot, odloča le v primeru pozitivno ugotovljene terjatve tožeče stranke (4). Do obravnavanja obstoja terjatve tožene stranke ne more priti, če ni ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke, ker je terjatev tožene stranke eventualne narave zaradi ugovora pobotanja v pravdi kot obrambnega sredstva. Pritožbeno sodišče se zato ni podrobneje opredeljevalo do razlogov, ki po pritožbenih navedbah toženke utemeljujejo obstoj v pobot uveljavljane terjatve. Pojasniti velja le, da ni mogoče zahtevati plačila najemnine, če najemna pogodba ne obstaja. O njenem obstoju ni mogoče sklepati že na podlagi 24. člena ZDen, kot to zmotno meni toženka v pritožbi, saj je ta določba namenjena varovanju obstoječih najemnih razmerij. Stanovanjska pravica se ni sama po sebi spremenila v najemno razmerje. Imetnik stanovanjske pravice in lastnik stanovanja sta morala skleniti najemno pogodbo (147. člen SZ). Da bi bila utemeljena toženkina terjatev na plačilo uporabnine, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi neupravičene obogatitve, med njimi tudi odsotnost privolitve v prikrajšanje. Če toženka vse do postavitve pobotnega ugovora od tožnika nikoli ni zahtevala spremembe načina uporabe stanovanja ali plačila uporabnine, je šteti, da je privolila v prikrajšanje. Če toženka ob vložitvi odgovora na tožbo, v katerem je postavila pobotni ugovor, ni bila več lastnica stanovanja, že iz tega razloga ni upravičena do uporabnine za obdobje od vložitve odgovora na tožbo. Lastninska pravica na denacionalizacijske upravičence preide z dokončnostjo upravne odločbe.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati opozorila glede postavljenega podrednega tožbenega zahtevka. Ob upoštevanju že navedenih materialnopravnih izhodišč bo moralo ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, ki so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neugotovljena, nato pa ponovno presoditi, ali je primarni tožbeni zahtevek utemeljen, kolikor se nanaša na vlaganja v stanovanje. V zvezi z vlaganji v stanovanje bo moralo upoštevati, da tožnik ni prerekal toženkinih navedb, da so se vlaganja v stanovanje že amortizirala. Paziti bo moralo, da bo izpodbijana sodba vsebovala tudi razloge, ki utemeljujejo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, kolikor tožnik z njim zahteva plačilo vrednosti stanovanja. Če bo primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, bo moralo odločiti o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, pod pogojem, da ga bo tožnik ustrezno popravil. Ob ugotovitvi, da tožnikova terjatev vsaj delno obstoji, bo moralo obravnavati tudi pobotni ugovor.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glede na takšne pritožbene navedbe je šteti, da se toženka pritožuje tudi zoper III. točko izreka.

(2) Gre za razliko med sedanjo vrednostjo stanovanja in obrestovano kupnino, ki jo toženka po navedbah tožnika dolguje kot škodo na podlagi 91. člena OZ.

(3) Navedeno izhaja iz tožnikovih trditev, ki jih toženka ni prerekala.

(4) Če sodišče ugotovi, da terjatev tožeče stranke ne obstoji, le zavrne tožbeni zahtevek in v izreku ne odloča o proti terjatvi tožene stranke.