Jedro

Po določbi 2. odstavka 107. člena ZOR se ničnost izjemoma ne more uveljavljati, če je ničnostni razlog prenehal in je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena. Pravni standard prepovedi manjšega pomena se ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je veljavna pogodba z dne 31.10.1991, ki sta jo tožnika sklenila s prvotoženo stranko za stanovanje v S.. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti te pogodbe. Ugotovilo je, da je tožnik pri sklepanju sporne pogodbe ravnal v dobri veri. Tožnik tedaj še ni imel državljanstva Republike Slovenije, pridobil pa ga je v aprilu 1992. Prva tožnica pa je ves čas imela državljanstvo Republike Slovenije in pri njej ni bilo nobenih zadržkov za veljavno sklenitev pogodbe.

Proti tej sodbi so se pritožili tožena stranka in stranska intervenienta. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Kot odločilno je štelo okoliščino, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe izpolnjeval vse pogoje za pridobitev državljanstva in da je državljanstvo tudi pridobil pred potekom dvoletnega roka iz 123.člena stanovanjskega zakona ( v nadaljnjem SZ). Prepoved sklenitve pogodbe bi bilo treba šteti kot prepoved manjšega pomena v smislu 2. odst. 107.čl. zakona o obligacijskih razmerjih.

Proti tej sodbi vlagajo reviziji tožena stranka in stranska intervenienta. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi tako, da ugodi nasprotnemu zahtevku tožene stranke in zavrne zahtevek tožeče stranke. Navaja, da tožnik, ki ni bil državljan Republike Slovenije, ni mogel nastopiti kot kupec in tudi ni mogel prenesti svoje pravice na tožnico. Navaja, da je lastninjenje in privatizacija po stanovanjskem zakonu poseben institut, s katerim je prenos lastninske pravice urejen drugače kot z zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zato je nesmiselno stališče, da sporna pogodba ni nična zato, ker še ni izvedena v zemljiški knjigi.

Stranska intervenienta uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta tožnika zavedla toženo stranko v zmoto glede tožnikovega državljanstva. Ker tožnik ni imel predkupne pravice, te pravice ni mogel prenesti na soprogo. Sploh pa ji ni dal pisnega soglasja. Glede okoliščine, da je bilo državljanstvo potrebno za veljavnost pogodbe, se sklicuje na ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Sklicuje se na zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ št. 43/65 in 17/67). Navaja še, da ni bil rešen njegov ugovor glede obveznosti plačila sodnih taks in glede odmere pravdnih stroškov za odvetnikov prihod iz P. v S.. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Po izteku revizijskega roka sta revizijo dopolnila še z dvema vlogama.

Tožeča stranka na reviziji ni odgovorila in tedanji javni tožilec Republike Slovenije se o njima ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Na podlagi pravnega posla, torej tudi s privatizacijo po določbah stanovanjskega zakona, lahko po zdaj in prej veljavni zakonodaji pridobi lastninsko pravico le državljan Republike Slovenije (16.čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Zato je za veljavnost pogodbe kot obligacijskega temelja za pridobitev lastninske pravice potrebno, da je kupec, oz. stranka, ki pridobiva nepremičnino, državljan Republike Slovenije. Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s tem, je praviloma nična (1. odst. 103.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). Vendar pozna določba 2. odst. 107.čl. ZOR izjemo, po kateri se ničnost ne more uveljaviti, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa je izvršena. Pravni standard prepoved manjšega pomena se ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. V obravnavanem primeru prepoved pridobivanja nepremičnin v last tujcev vsekakor ni manjšega pomena. Vendar pa ostale okoliščine primera potrjujejo, da je tožnikova kršitev te prepovedi manj pomembna in brez posledic, ki jih želi preprečiti določba 16. člena prej navedenega ustavnega zakona . Bistveno je dvoje: tožnik je stanovanje kupil skupaj z ženo sotožnico v času trajanja njune zakonske zveze in gre torej za skupno premoženje v smislu 2. odst. 52. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( v nadaljnjem ZZZDR Ur.l. SRS št. 14/89). Za pravna razmerja med obema tožnikoma kot zakoncema bi bilo enako, če bi sporno pogodbo sklenila samo tožnica; v tem primeru bi toženec imel enako pravico do deleža na skupnem premoženju, kot jo ima v primeru, ko sta pogodbo sklenila oba. Ovire v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice bi v tem primeru prišle do izraza šele pri delitvi. Vendar teh ovir ni, če je v trenutku delitve vprašanje državljanstva urejeno. To pa je druga pomembna okoliščina v obravnavanem primeru: tožnik je pridobil slovensko državljanstvo, zaradi česar v času odločanja v tem sporu ni bilo več nobene zakonite ovire za pridobitev lastninske pravice. Pri tem je pomembno, da je za tožnika s pridobitvijo državljanstva odpadla ovira za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah še v roku iz 123.čl. SZ, kar pomeni, da bi bilo mogoče tedaj veljavno skleniti enako pogodbo, kot je sporna. Oboje, torej sklenitev pogodbe obeh zakoncev skupaj in pridobitev državljanstva dovoljuje presojo tožnikovega ravnanja kot manj pomembno kršitev, ki ob ugotovljeni realizaciji vzajemnih pogodbenih obveznosti pogodbenih strank ne daje podlage za ničnost sporne pogodbe Neutemeljeno je revizijsko stališče, da tožnik D. M. ni mogel veljavno privoliti, da tožena stranka sklene pogodbo tudi s tožnico J. M., da privolitve v predpisani obliki ni bilo in da ne moreta kot kupca nastopiti oba tožnika. Prvi ugovor ni utemeljen zato, ker s privolitvijo po 117.čl. SZ imetnik stanovanjske pravice ne prenaša pravice do odkupa na nekoga, ki te pravice nima. Gre le za vrstni red upravičencev. Privolitev imetnika stanovanjske pravice, da lastnik sklene pogodbo po pogojih za privatizacijo, s katerim od ožjih družinskih članov, pomeni, da svoje prednostne pravice ne bo izkoristil ali je ne bo izkoristil v celoti. Izjava, da prednostni upravičenec deloma ali v celoti ne bo izkoristil svoje prednosti, ne pomeni prenosa pravice in zato ni treba, da tisti, ki se odreče svoji prednosti, izpolnjuje sam pogoje za pridobitev lastninske pravice. Ker zakon dovoljuje odstop prednosti v celoti, ni nobene ovire tudi za delni odstop prednosti v tem smislu, da imetnik stanovanjske pravice kot prvi prednostni upravičenec kupi stanovanje skupaj s katerim od naslednjih upravičencev. To je še posebej očitno prav v primeru, kot je obravnavani, ko zakonca kupita stanovanje kot skupno premoženje po določbah ZZZDR, da torej že s pogodbo oblikujeta pravno razmerje tako, kot bi ga tudi pri drugačni pogodbi lahko na podlagi določb ZZZDR o skupnem premoženju zakoncev. Kar zadeva obliko privolitve, ki mora biti pisna, pa je tej zahtevi zadoščeno s tožnikovim podpisom pogodbe, v kateri ima položaj kupca tudi prva tožnica. Pisnost je namreč določena zaradi zavarovanja interesov imetnika stanovanjske pravice kot prvega upravičenca. Njegov podpis na pogodbi, v kateri nastopa kot kupec tudi prva tožnica, je smiselno in oblikovno pisna privolitev v skladu z določbo 117.čl. SZ.

Stranska intervenienta vztrajata pri uveljavljanju izpodbojnih razlogov in v zvezi s tem zatrjujeta prevaro na strani tožnikov. Tožena stranka tega razloga ne uveljavlja in njeni ugovori kot tudi temelj njenega nasprotnega zahtevka izrečno temljijo le na ničnostnih razlogih v zvezi z državljanstvom drugega tožnika. Tožena stranka je na naroku dne 18.1.1994 (l.št. 20) izrečno izjavila da se na izpodbojnost ne sklicuje. Zato je navedeno stališče intervenienta v nasprotju z izjavljenim stališčem tožene stranke in torej nima pravnega učinka (4. odst. 208.čl. ZPP).

Nekdanji zvezni zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ št, 43/65, 57/65 in 17/67), na katerega se sklicujeta intervenienta, je v celoti prenehal veljati na podlagi dolobe 21.čl. zakona o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št.19/76).

Pravilnost odmere pravdnih stroškov in taksna obveznost niso odločitve, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati z revizijo. Revizija je mogoča zoper pravnomočno sodbo in zoper pravnomočni sklep, s katerim je postopek končan (382. in 400.čl. ZPP), pod nadaljnjimi pogoji, ki jih določa zakon. Vendar izrek o stroških ni sklep, s katerim je postopek končan. Gre za odločitev o akcesornem zahtevku, ki je predmet revizijskega odločanja samo v zvezi z odločanjem o glavni stvari. Odločitve o taksni obveznosti intervenineta pa izpodbijana sodba sploh ne vsebuje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji tožene stranke in stranskih intervenientov kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).