Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da njene koristi ne gre iskati v količini oziroma v prodaji izkopane rude v obravnavnem obdobju, temveč v vrednosti njenih zemljišč zaradi okoliščine, da se na njih izvaja dejavnost črpanja gramoza.

Izvedenec je upošteval, da se zemljišča nahajajo nad mineralno surovino, zaradi česar ima to območje prednost pred osnovno rabo kmetijskega in gozdnega zemljišča. Le mineralna surovina kot last države ni neposredno upoštevana v ceni najemnine te nepremičnine.

Vprašanje stanja zalog gramoza v gramoznici ni relevantno, ker so mineralne surovine pod površjem nepremičnine last države in ne lastnika nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožnici plačati 118.582 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2010 dalje (1. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 13.987,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zavrnilni del in stroškovni izrek sodbe tožnica izpodbija s pritožbo iz pritožbenih razlogov kršitve pravil pravdnega postopka, kršitev materialnega prava in napačno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uveljavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do javnega sojenja (24. člen Ustave), ker izpodbijana sodba temelji na domnevnih listinah in trditvah izvedenca, ki jih ni bilo mogoče preveriti in se do njih opredeliti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici tožbeni zahtevek prizna v celoti. Meni, da je sodišče postopek vodilo pristransko ter je priviligiralo toženko, ker gre za državo, oziroma je pravdni stranki neenakopravno obravnavalo, kar vse je vplivalo na določitev odškodnine, s tem, da je sodišče prve stopnje vztrajalo, da višina odškodnine izhaja iz vrednosti hipotetičnih kmetijskih zemljišč, kar je v nasprotju z obširno sodno prakso. Sodišče je izvedencu A. A. (ki je izvedenec gradbene stroke in nima ustreznih znanj in izkušenj za ocenjevanje rudnikov, poslovnih nepremičnin, ekonomskega potenciala oziroma donosa in analizo rudnikov) dalo navodilo, da pritegne izvedenca rudarske in ekonomske stroke, česar izvedenec A. A. ni storil, zaradi česar je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovil. Izvedenec je vztrajal, da osnovni dohodek parcel izhaja iz kmetijske dejavnosti, sodišče pa je naslonilo sodbo na mnenje izvedenca, ki izhaja iz napačnih izhodišč, zaradi česar je sodba arbitrarna in v nasprotju z obširno sodno prakso ter krši materialno pravo. Sodišče zalog na konkretnih tožničinih parcelah ni ugotavljalo, temveč se je pavšalno sklicevalo na gramoznico, ki se črpa že od leta 1974, potem pa je spregledalo, da se parcele znotraj eksploatacijskega območja po naravi stvari (in glede na dejstvo, da se je gramoznica skozi leta širila) ne črpajo istočasno. Tožnica je z ortofoto posnetki dokazala, da so bile njene parcele ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) še polne zalog, vendar se sodišče do tega ne opredeli, kar predstavlja kršitev pravice do izjave, oziroma do kontradiktornega postopka. Pri oceni vrednosti parcel izvedenec izhaja iz hipotetičnih kmetijskih zemljišč in njihove domnevne prodajne vrednosti, ne pa iz konkretnega zemljišča. Najemnino izračuna pavšalno na višino 3 % od domnevne vrednosti hipotetičnih parcel letno, kar ni v nobeni korelaciji z donosnostjo predmetnih parcel glede na njihovo stanje leta 1991 in zanimanjem potencialnih najemnikov glede na zaloge v zemljiščih. Izvedenec ni ocenil tržne cene, zaradi česar je sodba, ki nekritično sledi izvedeniškem mnenju, arbitrarna in v nasprotju s sodno prasko. Izvedenec pavšalni donos oceni tako, da oceni donosnost naložb, pri čemer pove, da je izhajal iz donosnosti v času izdelave mnenja. V preteklosti je bila le-ta višja, kar pomeni, da bi bila stopnja donosa, ki je v letu 2020 ocenjena na 3 % od vrednosti hipotetičnih parcel letno, sicer višja, če bi se mnenje izdelalo prej. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je pesek iz gramoznice prenehal kopati leta 2005, iz listin v spisu ne izhaja. Posledično se do ugotovitve sodišča ni mogoče opredeliti, saj se sodba sklicuje na listine, ki jih v spisu ni. Sodba se ne opredeli do lastnosti oziroma specifike parcel in njihovih bistvenih kvalitet, čeprav pove, da ključno vplivajo na njihovo vrednost in posledično na višino najemnine. Sodišče je zagrešilo tudi vsebinsko kršitev pravice do zasebne lastnine, ker izhaja iz izhodišča, da gre tožnici odškodnina za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice na podlagi 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud), čeprav razlastitve ali omejitve ni bilo, ter iz izhodišča, da tožnici pripada zgolj odškodnina, kot bi ji šla za rabo kmetijskih zemljišč, zaradi česar pri oceni vrednosti napačno izhaja iz vrednosti zemljišč, čeprav gre za parcele v peskokopu. Sodba nima razlogov o stanju konkretnih, to je tožničinih parcel ob uveljavitvi ZDen, ki so se nahajale na notranjem robu eksploatacijskega območja gramoznice ..., čeprav so te lastnosti bistvene in je bistveno tudi stanje parcel ob uveljavitvi ZDen. Ekonomski potencial in zaloge ob uveljavitvi ZDen so ključne za pravilno ugotovitev odškodnine oziroma najemnine na podlagi 72. člena ZDen, saj bi le na podlagi pravilno ugotovljenega stanja in lastnosti nepremičnin ob uveljavitvi ZDen bilo mogoče ugotoviti, koliko bi tožnica lahko iztržila, če bi jih oddala, prodala ali pa z njimi sama upravljala. Tožničine parcele, ki so se nahajale na zunanjem robu eksploatacijskega območja, so bile še neizkoriščene. Pritožnica se pritožuje tudi zoper stroškovni izrek sodbe, saj ji prvo sodišče ni priznalo nagrade za ponovno sojenje v višini 3.087,50 EUR, ki bi jo skladno z Zakonom o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdvt) moralo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, vrnjenih v postopku denacionalizacije, ki ima podlago v drugem odstavku 72. člena ZDen. Denacionalizacijski upravičenec na tej podlagi lahko uveljavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal že ob uveljavitvi ZDen, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev še ni mogel. 6. Tožnica vtožuje plačilo uporabnine za čas nezmožnosti uporabe parc. št. 402/4, 402/6, 402/7, 402/8 in 409/2, vse k. o. ..., ki se nahajajo v sklopu peskokopa oziroma gramoznice, v obsegu njenega solastninskega deleža, in sicer za čas nezmožnosti uporabe nepremičnin od uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, to je do 4. 1. 2008. 7. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialno pravno odločilo.

8. Očitane kršitve določb pravdnega postopka niso bile storjene. Tožnica se je imela možnost izjaviti o vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanjih ter enakopravno sodelovati v vseh fazah postopka, zato njena pravica do izjave ni bila kršena. Pritožba ne pojasni, kako bi manjkajoča stran zapisnika z naroka glavne obravnave, ki je ni prejela, vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Izvedenec C. C. je izhajal iz napačnega izhodišča za izračun, saj je upošteval ceno gramoza, zaradi česar je prvo sodišče pravilno zavrnilo dokaz z njegovim zaslišanjem. Izpodbijana sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve v celoti mogoč. Pritožbeni pomisleki pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanj sklicuje.

9. Ker je bilo pri odgovoru na vprašanje višine izgubljene koristi, oziroma uporabnine, ki bi jo upravičenka v spornem času lahko iztržila, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče samo ne razpolaga, je prvo sodišče v ponovljenem postopku postavilo izvedenca gradbene stroke A. A. Sodišče namreč izvede dokaze z izvedencem, če je za ugotovitev ali v razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP). Vprašanje do kolikšne odmene za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko tožnica dosegla, če bi v vtoževanem obdobju 193 mesecev nepremičnino v svojem solastninskem deležu uporabljala oziroma z njo upravljala, je torej v domeni izvedenca. Sodni izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima kot tak tudi določeno strokovno avtonomijo. Rezultat opravljenega izvedeniškega dela A. A. je sodišče prve stopnje ocenilo kot jasnega in popolnega. S takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec je na pripombe obeh pravdnih strank odgovoril ter podal izčrpna pojasnila. Natančno, obširno in argumentirano je pojasnil svoje ugotovitve tudi na glavni obravnavi ter prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank, zato za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke ni bilo potrebe. Metoda, po kateri naj izvedenec ugotovi višino povračila koristi, ki bi ga imel lastnik premoženja, če bi imel to v posesti, je v domeni strokovnega znanja izvedenca gradbene stroke, zato tudi ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca rudarske in ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje, ga ocenilo in pojasnilo, zakaj mu sledi. Pri tem se je opredelilo tudi do mnenj izvedencev dr. B. B., C. C. in D. D. 10. Pravni predhodniki gradbene družbe so imeli sporne nepremičnine v posesti na podlagi upravnih dovoljenj iz leta 1959 (B25), 1985 (B39) in 1990 (B27).Gradbena družba pa na podlagi koncesijske pogodbe iz leta 2001 in 2002 (A6 in A42).

11. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno pojasnilo, da je na podlagi 12. točke prvega odstavka 3. člena ZRud, gramoz mineralna surovina, ki je v lasti države (1. točka drugega odstavka 2. člena ZRud) in ne vsakokratnega lastnika zemljišča. Prav tako je sodišče prve stopnje tožnici pravilno pojasnilo, da njene koristi ne gre iskati v količini oziroma v prodaji izkopane rude v obravnavnem obdobju, temveč v vrednosti njenih zemljišč zaradi okoliščine, da se na njih izvaja dejavnost črpanja gramoza.

12. Prvo sodišče višine odmene zaradi koristi od izkoriščanja nepremičnin ni odmerilo na podlagi 34. člena ZRud, ki obravnava zakupnino oziroma nadomestilo za podeljeno služnost, temveč je korist, ugotovljeno na podlagi uporabljene pravne podlage (2. odstavek 72. člena ZDen), le primerjalo z odškodnino za omejitev lastninske pravice, ki bi jo morala plačati skladno s 34. členom ZRud družba E., ki je konkretne nepremičnine imela v posesti.

13. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca A. A. izhaja, da je dejanska raba parc. št. 409/2, 402/4 in 402/6 gramoznica, medtem ko je dejanska raba parc. št. 402/7 in 402/8 cesta. Do leta 2005 se je na parcelah izvajala dejavnost pridobivanja mineralne surovine, od leta 2005 pa se izvaja predelava gradbenih odpadkov. Medtem ko so bila sprva to kmetijska zemljišča, iz planskih dokumentov iz leta 1991 izhaja, da se parcele nahajajo v območju stavbnih zemljišč in na območju drugih mineralnih surovin z oznako r. Pojasnil je tudi, da takšno opredelitev stavbnih zemljišč ne gre enačiti z območjem stavbnih zemljišč, ki jih običajno poznamo in so namenjeni gradnji objektov oziroma gre za obrtne in industrijske cone.

14. Izvedenec je za čas do pridobitve dovoljenja za predelavo in odlaganje nevarnih gradbenih odpadkov najemnino določil na podlagi tržnih cen kmetijskih zemljišč, ob upoštevanju ugodne lege obravnavanih parcel, torej da se nahajajo na območju mineralnih surovin, po letu 2005 pa na podlagi tržnih cen stavbnih zemljišč, vsa na območju občine.

15. Ni torej res, da izvedenec ni upošteval, da se je na spornih nepremičninah do leta 2005 nahajalo rudno bogastvo oziroma mineralne surovine, temveč naj bi izvedenec določil uporabnino le na podlagi tržnih cen kmetijskih zemljišč, kar pritožba zmotno ves čas navaja. Izvedenec je namreč upošteval, da se zemljišča nahajajo nad mineralno surovino, zaradi česar ima to območje prednost pred osnovno rabo kmetijskega in gozdnega zemljišča. Le mineralna surovina kot last države ni neposredno upoštevana v ceni najemnine te nepremičnine. Donosnost naložbe je opisana v 33. točki obrazložitve sodbe, in sicer jo je izvedenec ocenil, da je določena na način, da je upošteval donos netveganih naložb v višini 1 % premije, za likvidnost v višini 1,5 % in premijo za upravljanje v višini 0,5 %. Izvedenec je torej pri ugotavljanju višine izgubljene koristi upošteval ekonomski potencial konkretnega zemljišča, saj je povišal donos zaradi vsebnosti mineralnih surovin. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je izbira ustrezne metode v domeni izvedenca. Ker se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje A. A., ki je jasno in celovito obrazložil metodo izračuna tržne najemnine, ki jo je uporabil, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za arbitrarno oceno.

16. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev sprejelo oceno izvedenca, ki ga je določilo v ponovljenem sojenju in ki je upošteval tako imenovani ekonomski potencial zemljišč.

17. Vprašanje stanja zalog gramoza v gramoznici ni relevantno, ker so mineralne surovine pod površjem nepremičnine last države in ne lastnika nepremičnine. Gramoz pod površjem teh nepremičnin na stanje donosa ne vpliva, je pa zaradi mineralnih surovin višja sama tržna vrednost nepremičnine, od katere se računa višina donosa. Torej tudi, če bi bile tožničine parcele ob uveljavitvi ZDen še polne zalog, kar naj bi dokazovala z ortofoto posnetki, to glede na uporabljeno metodo ni bilo relevantno vprašanje, zato se sodišču prve stopnje glede količine oziroma stanja zalog ni bilo potrebno opredeliti. Izvedenec je tudi pojasnil, da glede na obliko in velikost parcel, ki so v sklopu gramoznice, tudi v primeru, da bi lastnik pridobil upravno dovoljenje za izkop mineralnih snovi, čeprav se koncesijska odločba ne izdaja posameznemu lastniku, temveč za celoten kompleks, takšen izkop ne bi bil ekonomsko upravičen.

18. Metoda, ki jo je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja uporabilo za oceno koristi konkretnih nepremičnin po letu 2005, ki jo je ugotavljalo na podlagi tržnih cen stavbnih zemljišč, je za tožnico ugodnejša, zato ni razumljiva pritožbena navedba, da iz listin ne izhaja, da se je pesek iz gramoznice prenehal kopati že leta 2005. 19. Pritožbena navedba, da je bila v preteklosti donosnost višja, kot je bila stopnja donosa v času izdelave izvedeniškega mnenja v letu 2020, ni relevantna. Gre namreč za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju, torej gre za tako imenovano nečisto denarno terjatev, ki se ugotavlja po razmerah v času sojenja, to je v času odločitve na prvi stopnji oziroma v času izdelave izvedeniškega mnenja.1

20. Neutemeljena je tudi pritožba tožnice zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe. Kot je pravilno navedlo prvo sodišče, se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (4. točka opombe 3 ZOdvt).

21. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2000 z dne 28. 6. 2000.