Jedro

ZOPRZUJF je vprašanje višine in izplačila razlike pokojnine za zavarovance, ki predhodnih odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali, uredil v celoti tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov premalo izplačanih pokojnin v višini 343,34 EUR od julija 2012 do maja 2013. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti postavil v tožbi, potem ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 24. 6. 2013 in 16. 12. 2013, s katerima je bila ugotovljena višina starostne pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in je bilo odločeno, da se tožniku izplača pripadajoča razlika za nazaj na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZUJF (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013) v dveh obrokih: 666,92 EUR z izplačilom pokojnine za junij 2014 in 2.667,72 EUR z izplačilom pokojnine za maj 2014. Ker ZOPRZUJF plačila zakonskih zamudnih obresti ne predvideva ob odpravi posledic ugotovitve ustavne neskladnosti določb 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 40/2012 in naslednji) z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 25/2013), tožnik do njih ni upravičen.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom VIII Ips 114/2015 z dne 10. 2. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja upravičenosti tožnika do zakonskih zamudnih obresti od z zamudo plačanih razlik pokojnine v povezavi z razveljavljenimi določbami ZUJF in ZOPRZUJF.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je odločitev o neupoštevanju zakonskih zamudnih obresti pri vračilu razlike pokojnine po določbah ZOPRZUJF arbitrarna. Uporabiti bi se morale določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki urejajo plačilo zakonskih zamudnih obrestih v primeru zamude.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016, ki se je enako kot obravnavana zadeva na podlagi dopuščene revizije nanašala na razlago zakonskega dejanskega stanu glede (ne)plačila zakonskih zamudnih obresti zaradi posledic ustavne odločbe U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 ter uporabe določb ZOPRZUJF, odločilo, da je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od z zamudo izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Zato je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ob odločitvi o odpravi odločb tožene stranke o znižanju pokojnin odloči tudi o plačilu zakonskih zamudnih obresti.

9. Poglavitna razlika obravnavane zadeve glede na zadevo VIII Ips 52/2016 je, da v obravnavani zadevi revident zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti v socialnem sporu na podlagi odločb tožene stranke o plačilu protiustavno znižane pokojnine , ki temeljita na določbah ZOPRZUJF in napotilu Ustavnega sodišča, ne da bi izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino (1). Odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2012 o znižanju pokojnine pa revident tudi ni izpodbijal pred sodiščem.

10. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-186/12-34 toženi stranki v tretji točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/945 in naslednji). Zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali.

11. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj (v dveh obrokih). Glede na to, da gre pri neizplačevanju pokojnine zaradi neustavno znižanih pokojnin za javnopravno razmerje, je neutemeljeno sklicevanje revidenta na uporabo splošnih določb OZ o plačilu zakonskih zamudnih obresti. ZOPRZUJF je vprašanje višine in izplačila razlike pokojnine za zavarovance, ki predhodnih odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali, uredil v celoti tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Sodišči nižjih stopenj sta ne glede na določbe 73. in 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po vsebini obravnavali tožbeni zahtevek, ki se je glasil na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ne da bi revident zahteval odpravo odločb tožene stranke, o načinu in višini povrnitve prikrajšanja.