Jedro

Z darilno pogodbo je darovalka tožnikoma podarila nepremičnine oziroma njene solastne deleže nepremičnin tako, da je določila, kakšen solastni delež pridobita tožnika. To pomeni, da je vsakega od tožnikov potrebno šteti za samostojno pogodbeno stranko in pogoje, ali je prenos lastninske pravice dopusten in ali je za tak prenos potrebna odobritev pravnega posla, presojati za vsakega posebej.

Ni mogoče slediti trditvi tožečih strank, da sporni zemljišči, glede na njuno umestitev v prostor, nista primerni za kmetijsko obdelavo in s tem nista podvrženi zahtevam prometa s kmetijskimi zemljišči. Iz potrdil občine o namenski rabi zemljišča namreč izhaja, da sta ti dve zemljišči z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola delno uvrščeni tudi med kmetijska zemljišča in je zato pri prometu z njima potrebno postopati po določbah ZKZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Izola št. 330-57/2014 z dne 10.7.2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožnika sta pri Upravni enoti Izola vložila vlogo za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla, to je darilne pogodbe, ki sta jo kot obdarjenca dne 12.6.2014 sklenila z darovalko A.A., ni potrebna. Upravna enota Izola je z odločbo št. 330-57/2014 z dne 10.7.2014 njuno zahtevo zavrnila, iz izreka pa izhaja, da je taka odločitev sprejeta za tisti del pogodbe, kjer gre za kmetijska zemljišča. V obrazložitvi odločitve je upravna enota pojasnila, da sta predmet darilne pogodbe nepremičnini s parc. št. 2719/0 in 1716/1, obe k.o. ..., ki se, kot kaže potrdilo o namenski rabi zemljišča Občine Izola, delno nahajata v 1. območju kmetijskih zemljišč, delno pa v območju z oznako „VIII. kategorija - stavbna zemljišča na območju razpršene gradnje“. V slednjo kategorijo spada tudi nepremičnina s parc. št. 1718/0 k.o. ..., ki je prav tako predmet pogodbe. Skladno z 2. alineo 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) bi uradna oseba lahko izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna le v delu, kjer darovalka daruje nepremičnine sinu, ne pa tudi v delu, kjer jih daruje snahi, saj to sorodstveno razmerje ni eno od tistih, za katera zakon določa, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Ker pa o zahtevi za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla potrebna, ni mogoče odločiti le delno, saj je pogodba celota, je upravna enota zahtevek zavrnila.

2. Tožnika sta zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa vložila pritožbo. Navajala sta, da je določbo 19. člena ZKZ potrebno razumeti tako, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča med lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, posredno pa tudi z njegovim zakonskim partnerjem. Zemljišča, ki so predmet pogodbe, so dom tožnikov. Opozarjata tudi na določbo 17.a člena ZKZ, ki našteva, s kom lahko lastnik kmetijskih zemljišč sklene darilno pogodbo, če so obdarjenci člani iste kmetije, pri tem pa sta določena tudi snaha ali zet. To potrjuje tudi določba 9. člena Zakona o davku na dediščine in darila. Na podlagi te zakonske določbe sta bila namreč oba tožnika v obravnavanem primeru oproščena plačila davka.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot upravni organ druge stopnje pritožbo tožnikov zavrnilo in se v obrazložitvi pridružilo utemeljitvam v odločbi prvostopenjskega organa. Zavrnilo je navedbe tožnikov, da je v 19. členu ZKZ posredno zapisano, da odobritev pravnega posla ni potrebna, ko gre za daritev sinu in njegovi ženi. Po določbi 17.a člena ZKZ je dopustna sklenitev darilne pogodbe med taščo in snaho, vendar pa le pod pogojem, da sta članici iste kmetije, kar pa za tožnico in darovalko ne velja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na določbe Zakona o davku na dediščine in darila.

4. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Z darilno pogodbo je darovalka tožnikoma podarila zemljišča, ki so sicer opredeljena kot kmetijska zemljišča, v naravi pa so dejansko funkcionalna zemljišča njunega doma. ZKZ v 19. členu določa, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije med lastnikom in njegovim zakonitim dedičem ter če gre za kmetijsko zemljišče ali gozd, na katerem stoji objekt, zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom in predpisi o graditvi objektov. Darilna pogodba te pogoje izpolnjuje. Namen zakonodajalca je bil varovanje kmetij in zemljišč, na katerih je mogoča proizvodnja hrane, temu pa del parcele v območju razpršene gradnje vsekakor ni namenjen. Tožnika sta tudi dediča darovalke v prvem dednem redu, kot je ugotovila FURS. Tožnika predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi, tožnikom pa izda potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. 17. člen ZKZ opredeljuje pojem prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami kot pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Po določbi prvega in drugega odstavka 2. člena tega zakona so kmetijska zemljišča tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti kot območja kmetijskih zemljišč, ta pa se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami se vodi po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Po določbi 19. člena ZKZ odobri pravni posel prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami upravna enota. Taka odobritev ni potrebna, med drugim, v primeru ko se pravni posel sklene med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, razen če gre za promet z zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z 18. členom tega zakona. Ureditev prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami na podlagi darilne pogodbe je posebej opredeljena v 17.a členu ZKZ. Darilna pogodba je dopustna le v primerih, ko jo lastnik takega zemljišča sklene z zakoncem oziroma zunajzakonskim partnerjem, otroci oziroma posvojenci, starši oziroma posvojitelji, brati oziroma sestrami, nečaki oziroma nečakinjami in vnuki oziroma vnukinjami; nadalje z zetom, snaho oziroma zunajzakonskim partnerjem otroka ali posvojenca, vendar pa le, če so člani iste kmetije; z nosilcem kmetije, ki je nosilec kmetije v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, in je pridobil sredstva iz programa razvoja podeželja kot mladi prevzemnik kmetije, če od prevzema kmetije ni minilo več kot pet let; in z lokalno skupnostjo ali državo. Pojem kmetije, ki je določen kot pogoj za sklenitev darilne pogodbe za kmetijska zemljišča med darovalcem in snaho, je opredeljen v 4. členu Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), ki pravi, da je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Za kmetijo se torej ne šteje vsako lastništvo nepremičnin, ki so kmetijstva zemljišča ali gozdovi, pač pa je kmetija le tista zaokrožena gospodarska celota, ki je po določbi 141. člena tega zakona vpisana v Register kmetijskih gospodarstev.

8. V obravnavanem primeru je darovalka A.A. sklenila darilno pogodbo s svojim sinom, to je prvim tožnikom in snaho, to je drugo tožnico. Predmet darilne pogodbe so tri nepremičnine, in sicer nepremičnina s parc. št. 2718/0 k.o. ..., last darovalke do celote, nadalje darovalkin solastniški delež do 15/16 nepremičnine s parc. št. 2719/0 k.o. ... kot tudi njen solastniški delež do 7/16 nepremičnine s parc. št. 2716/1 k.o. ... V zemljiškoknjižnem dovolilu je določeno, da se pri prvo navedeni nepremičnini kot lastnika vknjižita tožnika vsak do deleža ½, pri drugo navedeni nepremičnini vsak do deleža 15/32 in pri tretje navedeni nepremičnini vsak do 7/32. Iz potrdil o namenski rabi zemljišča, ki so predmet darilne pogodbe in ju je dne 6.5.2014 izdala Občina Izola, izhaja, da se nepremičnina s parc. št. 2718/0 k.o. ... nahaja v območju z oznako „VIII. kategorija - stavbna zemljišča na območju razpršene gradnje“, določenem z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola, drugi dve nepremičnini (parc. št. 2719/0 in 2716/1) pa delno v območju namenske rabe „Območje krajine - območja kmetijskih zemljišč“, delno pa v območju „VIII. kategorija - stavbna zemljišča na območju razpršene gradnje“. Po oceni sodišča je zato tožena stranka ravnala pravilno, ko se je opredeljevala le do tistih delov zemljišč, ki so kmetijska zemljišča (torej za nepremičnini s parc. št. 2719/0 in 2716/1 k.o. ... v obsegu, kolikor sodita v „Območje krajine - območja kmetijskih zemljišč“). To obenem pomeni, da ni mogoče slediti trditvi tožečih strank, da ti zemljišči, glede na njuno umestitev v prostor nista primerni za kmetijsko obdelavo in s tem nista podvrženi zahtevam prometa s kmetijskimi zemljišči. Iz potrdil Občine Izola o namenski rabi zemljišča namreč izhaja, da sta ti dve zemljišči z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola delno uvrščeni tudi med kmetijska zemljišča in je zato pri prometu z njima, skladno z določbami, citiranimi v prejšnjem dostavku, potrebno postopati po določbah ZKZ. Tožnika sta v tožbi tudi zatrjevala, da so zemljišča, ki so predmet darilne pogodbe, po svoji vsebini funkcionalna zemljišča njune stanovanjske hiše, vendar pa se sodišče do teh navedb ni opredeljevalo, saj jih tožnika v dosedanjem postopku nista navajala in jih zato ni dopustno upoštevati v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ni dopustno ugoditi zahtevku tožnikov za izdajo potrdila, da za drugo tožnico, ki je snaha darovalke, odobritev darilne pogodbe ni potrebna. ZKZ v 19. členu taksativno našteva primere, ko odobritev pravnega posla s kmetijskimi zemljišči ni potrebna, oziroma našteva pogodbene stranke, za katere velja taka izjema in se pri tem omejuje le na zakonite dediče. Prav zato ni mogoče slediti navedbam tožnikov, da je tudi snaha zakoniti dedič darovalke, torej tašče, saj je taka trditev v nasprotju z Zakonom o dedovanju (ZD). Prav tako ni dopustno sklepanje, da je mogoče trditev, da je snaha zakoniti dedič po tašči sprejeti ob upoštevanju določb Zakona o davku na dediščine in darila (ZDDD). Ta zakon namreč le ureja pravila izračuna davka, ne spušča pa se niti v vprašanja zakonitih dedičev niti pogojev za sklepanje darilnih pogodb za kmetijska zemljišča. ZKZ za primer sklepanja darilnih pogodb za kmetijska zemljišča določa širši krog oseb, ki so lahko pogodbene stranke, vendar pa med njimi prav tako ni določena snaha, razen v primeru, v kolikor gre za članico iste kmetije. Za obravnavani primer je mogoče ugotoviti, da iz Registra kmetijskih gospodarstev ni razvidno, da bi bila druga tožnica članica katerekoli kmetije in zatorej ne sodi med osebe, s katerimi bi darovalka lahko sklepala darilno pogodbo za kmetijska zemljišča. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke, da zavrne zahtevek tožnikov za izdajo potrdila, da za drugo tožnico odobritev darilne pogodbe ni potrebna, utemeljena in v tem delu v celoti sledi obrazložitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1).

10. Sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da odobritev predmetnega pravnega posla ni potrebna v delu, kjer darovalka daruje nepremičnine prvemu tožniku, saj je ta njen sin in s tem oseba, s katero darovalka po določbi 17.a člena ZKZ lahko sklepa darilno pogodbo za kmetijska zemljišča. V primeru prvega tožnika odobritev pravnega posla po določbi 19. člena ZKZ ni potrebna. Napačno pa je po mnenju sodišča stališče tožene stranke, da kljub tej ugotovitvi ni mogoče za prvega tožnika izdati potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, ker je pogodba celota in odločitev ne more biti delna. Z darilno pogodbo je darovalka tožnikoma podarila nepremičnine oziroma njene solastne deleže nepremičnin tako, da je določila, kakšen solastni delež pridobita tožnika. To pomeni, da je vsakega od tožnikov potrebno šteti za samostojno pogodbeno stranko in pogoje ali je prenos lastninske pravice dopusten in ali je za tak prenos potrebna odobritev pravnega posla, presojati za vsakega posebej. V obravnavanem primeru so namreč solastniški deleži, ki jih na darovalkinih nepremičninah pridobivata tožnika, določeni za vsakega posebej, torej mora tožena stranka pogoje ali je sklenitev darilne pogodbe po določbah ZKZ dopustna in ali je odobritev pravnega posla potrebna, presojati za vsakega tožnika posebej. Vprašanje ali bo mogoče pogodbo udejanjiti (torej vknjižiti v zemljiški knjigi), kar je, kot je mogoče smiselno razumeti iz izpodbijane odločbe, razlog za sprejeto odločitev tožene stranke, pa ni vprašanje, ki ne sme vplivati na odločitev.

11. Iz navedenega razloga je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64.člena ZUS-1), v katerem mora ugotovljene kršitve odpraviti.