13. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 22. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1814/2000 z dne 22. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdi zaradi motenja posesti je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je pritožnica motila tožnico v soposesti stanovanjske hiše s tem, ko je s hiše snela in odpeljala okenska in vratna krila, stopnice, radiatorje, kopalniško in kuhinjsko opremo ter drugo opremo hiše. Pritožnici je naložilo, naj vzpostavi prejšnje stanje in ji prepovedalo v bodoče motiti tožnico v njeni soposesti stanovanjske hiše. Pritožnica se je zoper sklep sodišča prve stopnje pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi, s katero izpodbija sklep Višjega sodišča, pritožnica navaja, da je bilo sodišče pristransko, ker je nekritično sledilo navedbam tožnice, njene argumente pa je neargumentirano zavračalo. V svoji odločbi je po mnenju pritožnice Višje sodišče navedlo le pavšalne razloge in fraze, s katerimi je pritrjevalo sodišču prve stopnje, na njene pritožbene navedbe pa ni odgovorilo. Pritožnica sodišču tudi očita, da pri odločanju ni uporabilo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) ter da je napačno presodilo pomen njene izjave, da lahko tožnica uporablja pritožničino hišo do svoje smrti. Meni tudi, da bi sodišče moralo posest stanovanja obravnavati drugače kot posest ostalih stvari. S tem ko je sodišče odločilo, da je v hiši dolžna trpeti sostanovalko, naj bi bili namreč prizadeti njena zasebnost in nedotakljivost stanovanja. Meni, da so ji bile z izpodbijanim sklepom kršene pravice iz 22., 23., 25., 35. in 36. člena Ustave ter 2. člen Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani sklep preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega pa sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep, ni mogoče očitati. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča, njegovo oceno dokazov ter uporabo materialnega prava, ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršitve te pravice pritožnica tudi ni izkazala s pavšalnim zatrjevanjem, da je sodišče sledilo le navedbam nasprotne stranke, njene navedbe pa je ignoriralo.

4.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave med drugim res zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika, vendar pritožnica zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je bilo sodišče pri odločanju pristransko, kršitve te pravice ni izkazala.

5.Iz pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave za sodišče izhaja zahteva, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev opredeli. Pritožnica zatrjuje, da Višje sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, ter da svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Temu pa ni mogoče pritrditi. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da vsebuje odgovore na vse pritožničine vsebinske, za odločitev pomembne pritožbene navedbe, ter da je ustrezno obrazložen. S tem je Višje sodišče zadostilo zahtevam iz 25. člena Ustave.

6.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Pritožnici je sicer treba pritrditi v zatrjevanju, da morajo sodišča tudi v postopkih zaradi motenja posesti upoštevati ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, med njimi tudi določbe 35. in 36. člena, ne pojasni pa, s čim naj bi sodišči kršili njeni pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja v obravnavanem primeru. Zgolj z navajanjem, da je na podlagi izpodbijane, po njenem mnenju neživljenjske sodne odločbe dolžna trpeti sostanovalko, pa pritožnica ni izkazala kršitve navedenih ustavnih pravic.

7.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). Ker 2. člen Ustave, katerega kršitev pritožnica uveljavlja, ne vsebuje človekove pravice ali temeljne svoboščine, se nanj v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati.

8.Ker pritožnici z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger