Jedro

Zgolj udeležba na sestanku, predmet katerega je obravnava problematike poslovanja in zniževanja plač, še ne pomeni, da delavec soglaša z znižanjem plače oziroma da se na takšen način dogovori z delodajalcem za spremembo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnici obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 2.620,48 EUR (v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe) in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je dolžna tožnici povrniti še stroške postopka v znesku 727,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, in sicer vpogled v njene poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 dalje ter postavitev izvedenca poslovno finančne stroke, s čimer bi se ugotavljalo finančno‑poslovno stanje tožene stranke. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je imelo za posledico nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče bi moralo natančneje raziskati skupni namen strank ob sklenitvi pogodbe. Pomembna glede tega je izpoved zakonite zastopnice tožene stranke. Določba tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki daje podlago za znižanje plače, se uporablja tudi za reguliranje plače iz naslova uspešnosti podjetja vse do sprejetja ustreznega pravilnika, ki bi omogočal spremembo plače glede na uspešnost poslovanja družbe. Stranki sta sprejem tega akta predvidevali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni upoštevalo stališča tožene stranke, da se je zaradi nesprejema ustreznega pravilnika, ki ga je predvidel 13. člen pogodbe o zaposlitvi, tako za uporabo (de)stimulacije na osebni ravni kot za uporabo (de)stimulacije zaradi uspešnosti oz. neuspešnosti podjetja uporabljal tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa osnovne pogoje - razpon v %, v katerem se lahko določa pozitivna ali negativna stimulacija. Sklicevalo se je na to, da naj bi bila ta določba jasna, in da je stališče tožene stranke zmotno, kar pa ne drži. Svojo odločitev je utemeljilo tudi s petim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki pa se ni nikoli uporabljal zaradi manjka osnovnih kriterijev za njegovo uporabo. Stranki sta za obračun stimulacije in destimulacije iz naslova poslovanja predvideli uporabo tretjega odstavka 13. člena pogodbe do sprejetja ustreznega pravilnika. Z vpogledom v podatke o poslovanju bi sodišče ugotovilo, po katerih kriterijih se je določal procent znižanja plače. Sodišče je izpostavilo, da sta bili obe stimulaciji (na ravni podjetja ter na osebni ravni) v plačilni listi zavedeni ločeno, kar pa še ne kaže na različnost pravnih podlag. Napačno je stališče, da že sam pojem nagrada ne more pomeniti nekaj negativnega. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da delavci niso soglašali z znižanjem plač.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer tožena stranka ta pritožbeni razlog neutemeljeno veže na neizvedbo vseh predlaganih dokazov, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je v tem sporu, bistvo katerega so pravna, ne toliko dejanska vprašanja, ugotovilo vsa odločilna dejstva za sprejem pravilne odločitve.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za vpogled v poslovne knjige in računovodske izkaze od leta 2012 ter postavitev izvedenca poslovno-finančne stroke. Ti dokazni predlogi se nanašajo na dokazovanje meril za znižanje plače tožnice, kar pa ni bistveno, saj tožena stranka sploh ni imela pravne podlage za znižanje plač iz naslova uspešnosti poslovanja oziroma za obračun negativne stimulacije iz naslova poslovne neuspešnosti podjetja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnico, ne dopušča obračuna negativne stimulacije iz naslova neuspešnosti poslovanja podjetja, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi se s tožnico izrecno dogovorila o znižanju njene plače. Zgolj udeležba na sestanku, predmet katerega je obravnava problematike poslovanja in zniževanja plač, še ne pomeni, da delavec soglaša z znižanjem plače oziroma da se na takšen način dogovori z delodajalcem za spremembo pogodbe o zaposlitvi (takšna stališča so bila že zavzeta v podobnih zadevah Pdp 566/2018 in Pdp 864/2018, v katerih je na strani tožene stranke nastopala ista stranka).

8. Tožničina pogodba o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009 v 13. členu določa sestavine plače. Te so: osnovna plača (prvi odstavek), dodatek za delovno (ne)uspešnost (tretji odstavek), ki dopušča tako negativno kot tudi pozitivno stimulacijo iz tega naslova (+/- 20%), in dodatek za poslovno uspešnost (peti odstavek). Slednja določba se glasi: "Delavcu pripada tudi nagrada na podlagi uspešnosti podjetja. Višina in kriteriji so opredeljeni v Pravilniku o nagrajevanju podjetja." Po pravilni presoji sodišča prve stopnje besedna zveza "delavcu pripada tudi nagrada" označuje možnost dodatnega plačila zaradi morebitnega uspešnega poslovanja podjetja, ne pa tudi možnosti znižanja plače. Poleg tega nagrada že po naravi stvari ni nekaj negativnega - ne označuje negativne stimulacije, ampak nasprotno. Po tej določbi bi lahko bila tožnica le pozitivno stimulirana, ni pa bila tožena stranka na podlagi te določbe upravičena znižati tožničine plače. To bi veljalo tudi v primeru, če bi tožena stranka v vtoževanem obdobju (februar 2014 – oktober 2015) že imela sprejet veljavni pravilnik. Ni torej relevantno pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi stranki sprejem tega akta (sprejet je bil 29. 10. 2015, uporabljati se je začel 1. 12. 2015) predvidevali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

9. Delovno uspešnost ureja tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se glasi: "Na podlagi rezultatov dela in odnosa do dela in sodelavcev se plača delavca zviša ali zniža za 20 % (+/-20 %)". Delovna uspešnost delavca je odvisna od kriterijev, ki se navezujejo na posameznega delavca in ni povezana z uspešnostjo poslovanja podjetja, zato določba tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne more biti podlaga za obračunavanje negativne stimulacije iz naslova neuspešnega poslovanja podjetja. Pogodbena določila so jasna in njihova razlaga v smer, za katero se zavzema tožena stranka, ne pride v poštev. Iz njih izhaja, da je negativna stimulacija sicer dopustna, vendar iz naslova delovne neuspešnosti, ne pa iz poslovne (ne)uspešnosti podjetja.

10. Pritožba neuspešno izpodbija pomen dejstva, da je tožena stranka sama v tožničinih plačilnih listah razlikovala med delom plače iz naslova uspešnosti zaposlenega (torej njegove delovne uspešnosti) in delom plače iz naslova uspešnosti podjetja, saj je obe stimulaciji ločeno obračunavala in je tožnici v nekaterih mesecih celo obračunavala in izplačevala pozitivno stimulacijo iz naslova delovne uspešnosti, ob hkratnem obračunu negativne stimulacije iz naslova poslovne uspešnosti.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnica zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).