Jedro

Tožena stranka za zadrževanje izplačila plač, nadomestil in stroškov v zvezi z delom tožnika ni izkazala nobene utemeljene podlage. V tej zvezi ni podpisala s tožnikom nobenega dogovora o zadrževanju določenih izplačil, saj o tem ni razpolagala s pisnim soglasjem tožnika. Za presojo takšnih vprašanj ne zadostuje usten dogovor med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova plač za mesece oktober, november, december 2005, za januar 2006, za marec, april, maj, junij in julij 2007, v skupnem znesku 3.688,07 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (I./1. a točka izreka), pri čemer je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke glede odvoda predpisanih davkov in prispevkov v navedenih mesecih od skupnega bruto zneska 4.989,00 EUR (I./2. b točka izreka); ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadomestila plače za mesece februar, marec, april, junij, julij, avgust in september 2006 v skupnem neto znesku 2.663,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (I./2. a točka izreka), pri čemer je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke glede odvoda predpisanih davkov in prispevkov v navedenih mesecih od bruto zneska nadomestila plače 3.554,77 EUR (I./2. b točka izreka); ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadomestila za prehrano med delom v času od meseca oktobra 2005 do januarja 2006 v skupnem znesku 285,42 EUR (I./3. a točka izreka), pri čemer je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadomestila za prehrano med delom za mesec november 2005 v znesku 5,00 EUR ter za mesec december 2005 v znesku 35,05 EUR (I./3. b točka izreka); ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadomestila za prevoz na delo in z dela za čas od meseca oktobra 2005 do januarja 2006 v skupnem znesku 159,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (I./4. a točka izreka), pri čemer je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadomestila za prevoz na delo iz z dela za mesec november 2005 v znesku 7,87 EUR ter za mesec december 2005 v znesku 24,40 EUR (I./4. b točka izreka); ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leta 2005, 2006 in 2007 v skupnem bruto znesku 1.627,09 EUR, odvoda dohodnine od navedenega bruto zneska in iz naslova skupnega neto zneska 1.366,76 EUR ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega regresa, razvidnimi iz izreka sodbe (I./5. a točka izreka), pri čemer je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leta 2005, 2006 in 2007 v skupnem bruto znesku 953,79 EUR, odvoda dohodnine od navedenega bruto zneska ter skupnega neto zneska 794,06 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega regresa, razvidnimi iz izreka sodbe (I/5. b točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika, ki jo uveljavlja v pobot v skupnem znesku 9.449,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in neto zneski, razvidnimi iz izreka sodbe (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati za mesece oktober, november, december 2005, januar, marec, april, maj, junij in julij 2007 neto plače v skupnem znesku 3.688,07 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (III./1. a točka izreka), medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek glede odvoda predpisanih davkov in prispevkov od bruto plač za navedene mesece od skupnega bruto zneska 4.989,00 EUR, zavrnilo (III./1. b točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati nadomestilo plače za mesece februar, marec, april, junij, julij, avgust in september 2006 v skupnem neto znesku 2.663,24 EUR v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (III./2. a točka izreka), pri čemer je v presežku tožbeni zahtevek glede odvoda predpisanih davkov in prispevkov za mesece februar, marec, april, junij, julij, avgust in september 2006 od skupnega bruto zneska 3.554,77 EUR, zavrnilo (III./2. b točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati za čas od meseca oktobra 2005 do januarja 2006 nadomestilo za prehrano med delom v skupnem znesku 285,42 EUR v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (III./3. a točka izreka), pri čemer je v presežku tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za prehrano med delom za mesec november 2005 v znesku 5,00 EUR ter za mesec december 2005 v znesku 35,05 EUR, zavrnilo (III./3. b točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati nadomestilo za prevoz na delo in z dela za čas od meseca oktobra 2005 do januarja 2006 v skupnem znesku 159,31 EUR v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (III./4. a točka izreka), pri čemer je v presežku tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za prevoz na delo in z dela za mesec november 2005 v znesku 7,87 EUR ter za mesec december 2005 v znesku 24,40 EUR, zavrnilo (III./4. b točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leta 2005, 2006 in 2007 v skupnem neto znesku 1.366,76 EUR v posameznih zneskih regresa in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (III./5. a točka izreka), vse dajatve v roku 15 dni pod izvršbo, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek iz naslova neizplačanih regresov za letni dopust za leta 2005, 2006 in 2007 in sicer v skupnem bruto znesku 953,79 EUR, odvoda dohodnine od navedenih zneskov, zavrnilo (III./5. b točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.879,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem ustnega dogovora med njo in tožnikom, saj so inštruktorji sami iskali kandidate za vožnjo, od ustvarjenega bruto prometa pa so odvajali 20 % davek na dodano vrednost, 10 % bruto prometa za režijske stroške, medtem ko so 70 % ustvarjenega bruto prometa namenili in razdelili inštruktorji med seboj za plače, regres za letni dopust, prevozne stroške, regres za prehrano in ostale stroške v zvezi z delom. Obstoj takšnega dogovora so potrdile vse zaslišane priče in obe stranki. Direktor je izpovedal, da je opozarjal zaposlene na spoštovanje dogovora, z njim se je tožnik strinjal in ga tudi izvajal. Tožnik je bil v izpovedbi neprepričljiv in je z njo prihajal v nasprotja. Gre za okoliščino, kako je plačeval gorivo za svoj avtomobil. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da ustni dogovor med njo in tožnikom ni obstajal. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede denarja, ki ga je tožnik prejel od kandidatov, in ga ni v celoti izročil toženi stranki. Tožena stranka mu ni nikoli zadržala izplačila neto plače ali nadomestila v času bolniškega staleža. Priče in direktor so izpovedali, da tožnik ni odvedel pobranega denarja toženi stranki. V tej zvezi je predložila sodišču razpoložljivo listinsko dokumentacijo z dnevnimi razvidi voženj, ki izkazujejo opravljene ure tožnika kot inštruktorja, evidenčne kartone, iz katerih je razvidno, da ni predal pobranega denarja, nadalje bančne izpise prometa in stanje poslovnega računa tožene stranke za čas od leta 2002 do 2005. Ugotovitve sodišča, ki imajo podlago zgolj na predpostavkah in ugibanjih, ne pa na dejstvih, ne morejo biti sprejemljive, s tem pa je sodišče storilo tudi bistveno postopkovno kršitev. Zmotno je razlogovanje sodišča, da tožniku ni izplačevala zahtevanih plač. Denar, ki ga je tožnik pobral od kandidatov in ga ni izročil toženi stranki, je poračunala tako, da mu je odvedla davke in prispevke od bruto plače, neto plačo pa mu izplačala le v primerih, ko je predal ves pobran denar v gotovini od kandidatov. Tožnik je to samovoljno akontiral za več mesecev vnaprej in tega denarja nikoli ni izročil toženi stranki. Po njenem izračunu vsaj v višini 9.449,24 EUR, kar je pravilno uveljavljala v pobot. Sodišče je arbitrarno upoštevalo izjavo priče A.A., ki je bila predlagana s strani tožnika, po kateri je med njim in B. s.p. kljub pisni pogodbi obstajal tudi ustni dogovor o delitvi bruto prometa. Sprašuje se, od kod sodišču razlaga o pomanjkljivem strokovnem znanju o tem, kakšna je vsebina dela inštruktorja avtošole in kako je organizirano njeno delo. Sodišče se je postavilo v vlogo izvedenca finančne in računovodske stroke ter ugotovilo pomanjkljivo in nepregledno poslovanje tožene stranke. Za takšno ugotovitev je pristojen le izvedenec pristojne stroke, sodišče pa bi ga skladno z določbo 34. člena ZDSS-1 glede spornih vprašanj lahko angažiralo. Pravno veljavnost ustnih dogovorov med delavci in delodajalci potrjujejo tudi sodbe VDSS opr. št. Pdp 774/2011, Pdp 487/2011 in Pdp 1501/2006. Za presojo je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju vse plače, regres za letni dopust in druge stroške prejel od tožene stranke v gotovini, ko je zadržal več denarja, kot je bilo dogovorjeno z ustnim dogovorom. Sodišče je zmotno uporabilo določbi 316. člena Obligacijskega zakonika in 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Poleg tega ni odločilo o stroških postopka v skladu z dejanskimi uspehom v sporu, saj je tožnik glede na vrednost spornega predmeta uspel le z 71,5 %. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne ter ugodi pobotnemu ugovoru oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. V sporu je vtoževal neto plače v minimalni višini in ne v zneskih, do katerih je bil upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka mu ni v ničemer dokazala, da si je prilastil denar od kandidatov. Tožena stranka je prepozno in v nasprotju z določbo 286. člena ZPP vložila pobotni ugovor. Nihče od strank ni predlagal izvedenca finančne stroške ali ustreznega strokovnjaka za področje avtošole. Tudi sicer takšen dokaz ne bi v ničemer prispeval k drugačni odločitvi. Direktorju tožene stranke ni nikoli izjavil, da naj se mu ne izplačujejo plače, nasprotno je njega večkrat opozoril na njihovo zaostalo izplačevanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu glede odločilnih dejstev pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradi dolžnosti. Glede obstoja takšne kršitve opozarja tožena stranka zgolj pavšalno na 3. strani pritožbe, spodaj (list. št. 228), ki jo ne konkretizira. V tej zvezi zgolj navaja, da temelji sodba na predpostavkah in ugibanjih sodišča, ne pa na dejstvih, ki bi morala biti nedvoumno ugotovljena. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja takšno navajanje pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, o preizkusu tega razloga pa bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Tožnik v sporu uveljavlja od tožene stranke za konkretne mesece v času od leta 2005 do 2007 plačilo zaostale plače, nadomestila zaradi bolniškega staleža, stroške za prehrano med delom, stroške za prevoz na delo in z dela ter za vsako leto pripadajoči regres za letni dopust. Tožnik je v tožbi opredelil terjatve v konkretnih zneskih. Na drugi stranki je tožena stranka zoper takšne tožnikove terjatve podala pobot svoje terjatve iz naslova škode, ker tožnik v času od 2001 do 2006 ni oddal v celoti gotovine od pobranega inkasa kandidatov v zvezi z inštrukcijami voženj. Pri višini pobotne terjatve je izhajala iz podatkov predložene listinske dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je v sporu o tožnikovih terjatvah razsodilo v obliki tripartitnega izreka, saj je tožena stranka glede svojih terjatev podala pobotni ugovor. V tej zvezi je ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev (v I. točki izreka), nato je ugotovilo, da ne obstoji v pobot podana terjatev tožene stranke (v II. točki izreka) ter v nadaljevanju pravilno naložilo toženi stranki v plačilo ugotovljene višine terjatev iz naslova plače, nadomestila plače, regresa za letni dopust in stroškov v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge o utemeljenosti tožnikovih terjatev, ki so naložene v plačilo toženi stranki, pravilno je zavzelo stališče glede pravočasnosti podanega pobotnega ugovora tako po procesni podlagi skladno z določbo tretjega odstavka 337. člena ZPP kot v materialnem smislu skladno z določbami 312. 314. in 316. členov Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova škode, ker ji tožnik v spornem času ni v celoti oddal pobranega inkasa od inštruktorskih voženj, ni dokazana. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so razlogi o tem v sodbi zadovoljivo obrazloženi, zaradi česar je sodbo v izpodbijanem delu mogoče preizkusiti. Nadalje so v sodbi opredeljeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je v bistvenih točkah povzelo izpovedbe strank in prič, kot tudi podatke iz predloženih listin in izvedene dokaze pravilno ocenilo. V tej zvezi je obrazložilo razloge, zakaj je določenim izpovedbam dalo večji pomen. Nenazadnje se je o njihovi prepričljivosti lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na zaslišanih.

Po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec zagotoviti delavcu ustrezno plačilo za opravljanje dela skladno z določbami od 126. do 130. od 133. do 135. in 137. členom ZDR. Pri plači gre za plačilo delavca, ki bremeni delodajalca za opravljene delavčeve obveznosti v določenem času. Plača se določi v pogodbi o zaposlitvi, ki mora biti skladna z zakonom in kolektivno pogodbo ter izplačana v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenih zneskih in rokih, v denarju, na dogovorjenem kraju in na dogovorjen način. Delavec je za poln obseg dela upravičen do plačila najmanj v višini minimalne plače, poleg tega je upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom in regresa za letni dopust ob izpolnjenem najmanj šestmesečnem nepretrganem delu pri delodajalcu (161. člen ZDR). Delavec je v skladno z zakonom, kolektivno pogodbo in dogovorom med strankama deležen še do dodatkov, uspešnosti in ostalih prejemkov, kar je potrebno presojati v vsakem posameznem primeru posebej.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za zadrževanje izplačila plač, nadomestil in stroškov v zvezi z delom tožnika ni izkazala nobene utemeljene podlage. V tej zvezi ni podpisala s tožnikom nobenega dogovora o zadrževanju določenih izplačil, saj o tem ni razpolagala s pisnim soglasjem tožnika. Za presojo takšnih vprašanj ne zadostuje usten dogovor med delavcem in delodajalcem. Pritožba se glede tega sklicuje na stališča v konkretnih sodbah (Pdp 774/2011, Pdp 487/2011 in Pdp 1501/2006), ko je bilo odločeno v podobnih primerih, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča te odločitve niso primerljive z obravnavo zadevo, saj gre pri njih za presojo o drugačnih dejanskih in pravnih vprašanjih. Tudi sicer je tožnik pri zahtevanih denarnih terjatvah iz delovnega razmerja pravilno izhajal iz podatkov plačilnih list, na podlagi katerih se je ugotovilo, da mu je tožena stranka v spornem času ob obračunani plači sicer odvedla predpisane davke in prispevke, vendar pa ni imela nobenih razlogov, da mu ni nakazala pripadajoče prejemke. V kolikor je bil dogovor med strankama, da je tožnik svoje stroške iz naslova uporabe vozila in opravljenih inštrukcij kompenziral s prihodki, bi moral biti takšen način določno opredeljen v pisni obliki ter se o takšnem poslovanju voditi natančna evidenca, da bi bilo to pregledno in dokazljivo tudi v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni dokazala v pobot uveljavljane terjatve tako po temelju kot po višini. Ugotovilo je, da so se inštruktorske ure s strani kandidatov plačevale toženi stranki po položnicah, vendar je ta dopuščala možnost, da se je denar izročal tudi v gotovini inštruktorjem, ki so bili dolžni denar odvesti na račun tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in direktorja tožene stranke ugotovilo, da je ob takšnem načinu poslovanja lahko prihajalo do situacije, ko kandidati niso poravnali svoje obveznosti pravočasno, pri čemer je tožnik direktorja opozarjal, da je potrebno izterjati plačilo učnih ur, vendar mu je odgovoril, da glede tega ni smotrno, da bi tožili vsakega kandidata. V tej zvezi je tožena stranka v dokazne namene predložila (priloga B1) dokumentacijo o vplačilih kandidatov in opravljenih njihovih voženj v spornem času, podatke, koliko so znašala njihova vplačila in koliko so bili stroški inštruktorja. Vendar skladno z dokaznim bremenom ni določno opredelila, v katerih dnevih tožnik ni oddal prejetega inkasa. Zato tudi pritožbeno sodišče dvomi, da je tožena stranka v konkretnih primerih natančno poslovala. V kolikor je ugotovila, da je tožnik pri svojem delu ravnal malomarno oziroma ni oddal prejetega denarja, pa bi morala tekoče in dosledno reševati takšno problematiko, in ne v nasprotju z določbo 136. člena ZDA odtegovati primanjkljaje od plače tožnika brez njegovega izrecnega soglasja.

Tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo 34. člena v postopek pritegniti izvedenca finančne stroke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen ugovor ni sprejemljiv. Stranka mora pred sodiščem izkazati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja glede na ponudbo dokazov, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da so dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. Zato je lahko stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, na koncu kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje glede na predložene listinske dokaze ugotovilo nepregledno poslovanje tožene stranke. Tožniku ni bilo potrebno dokazovati obstoja svojih terjatev, saj je skladno s trditvenim bremenom tako po temelju kot višini zahtevkov izhajal iz izplačilnih listov, bančnih izpiskov, pogodbe o zaposlitvi in ostalih listinskih podatkov, zaradi česar glede višine zahtevkov ni potreboval izračunov po izvedencu finančne stroke. Tega bi lahko predlagana tožena stranka v primeru nejasnosti oziroma nepreglednosti podatkov iz dokumentacije, ki jo je predložila v dokazne namene, vendar v sporu izvedbo takšnega dokaza ni predlagala. Tudi sicer predstavlja o tem sklicevanje pritožbe dokazno novoto, ki se v postopku ne more več upoštevati.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo potrebne stroške zaradi zastopanja po pooblaščencu skladno z vrednostjo priznanih zahtevkov in takrat veljavno Odvetniško tarifo, seveda tudi ob upoštevanju sorazmernega uspeha v sporu (154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitve v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroški in sicer tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožnik pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).