Jedro

Sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega M.P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj bi še z dvema sostorilcema storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Sodišče je v pripor vštelo čas od 18.10.2009 od 03.40 ure, ko je bila osumljencu odvzeta prostost, pripor pa sme na podlagi omenjenega sklepa trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi oziroma pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki meni, da navedbe zahteve glede verjetnosti, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, niso utemeljene, ima pa pomislek glede obstoja ponovitvene nevarnosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni M.P. storil očitano kaznivo dejanje. Z navedbami, da dvižna vrata niso bila zaklenjena ter da niso bila dvignjena na način, opisan v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da ni šlo za garažo, pač pa za skladiščni prostor trgovine, zaradi česar vsega bi bil po stališču vložnika mogoč kvečjemu očitek kaznivega dejanja tatvine, vložnik izraža nestrinjanje z dosedanjimi ugotovitvami sodišča in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Nadalje vložnik nasprotuje izpodbijanemu sklepu z navajanjem, da pri osumljenem P. ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj iz kazenske ovadbe in iz izpiska iz kazenske evidence izhaja, da osumljenec še ni bil pravnomočno kaznovan. S tem, ko je sodišče izpodbijani sklep oprlo na nepravnomočno končane postopke, je po mnenju vložnika kršilo ustavno načelo domneve nedolžnosti. Osumljenec je tudi zaposlen za nedoločen čas, plačilo za delo mu zadošča za normalno preživljanje, očitano kaznivo dejanje pa naj bi bilo zgolj posledica mladostne objestnosti, povezane z alkoholom.

7. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obstoj ponovitvene nevarnosti oprlo na okoliščine, da naj bi osumljenec skupaj z dvema sostorilcema na silo prišel v notranjost trgovine, v kateri so vzeli večjo količino različnih cigaret ter manjšo količino drugih produktov (na primer čokolade in deodorant), kar vse so naložili v plastične vreče, vrednost vzetega blaga pa naj bi znašala 2.500,00 EUR. Po podatkih v spisu naj bi osumljenci s samim vlomom povzročili za 6.000,00 EUR škode. Poleg tega je sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti oprlo še na podatke o tem, da je bila zoper osumljenca vložena zahteva za preiskavo zaradi kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1, da je pri Okrajnem sodišču v Kočevju zoper njega vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena (prej veljavnega) Kazenskega zakonika (KZ) in da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju K 85/09 z dne 24.9.2009 (nepravnomočno) spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, za kateri mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Po stališču Ustavnega sodišča (- izraženem na primer v sodbah Up-12/93 z dne 4.6.1996 in Up-65/03 z dne 4.2.2003) domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj pa ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Prav tako je Vrhovno sodišče v več odločbah (na primer I Ips 85/2006 z dne 23.3.2006 in I Ips 8/2008 z dne 24.1.2008) obrazložilo, da ob visoki stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, tudi podatek o tem, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih zaradi enakih kaznivih dejanj, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o ponovitveni nevarnosti. V obravnavanem primeru je zato upošteven podatek, da zoper osumljenca tečeta še dva kazenska postopka zaradi kaznivega dejanja ropa, torej enakovrstnega kaznivega dejanja, in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ter da je bil osumljenec (sicer nepravnomočno) obsojen za dve kaznivi dejanji nasilništva, saj so ta dejstva ugotovljena najmanj na ravni utemeljenega suma, torej takšne stopnje suma, ki zadošča za odločanje o priporu, sodišče pa z upoštevanjem teh dejstev tudi ni „prejudiciralo“ odločitve v obravnavani zadevi. Ob povedanem je sodišče utemeljeno zaključilo, da ob zgoraj omenjenih objektivnih in subjektivnih okoliščinah zgolj osumljenčeva redna zaposlitev ni zadostno zagotovilo, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj.

8. Navajanje, da je zmoten zaključek sodišča o tem, da je osumljenec kljub hišnemu priporu nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni utemeljeno. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, da je osumljenec manj kot mesec dni po tem, ko je bil zoper njega odpravljen hišni pripor in mu je bila izrečena sodba, storil novo kaznivo dejanje, čemur je pritrdil tudi zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani (sklep, stran 2). Na tej ugotovitvi temelji tudi nadaljnja presoja sodišča, da milejši ukrep ne pride v poštev, ker je osumljenec kljub temu, da je bil zoper njega enkrat že odrejen hišni pripor, ki je bil ob izreku zgoraj citirane sodbe odpravljen, nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

9. Po stališču vložnika je sodišče kršilo načelo sorazmernosti, saj ob odreditvi pripora naj ne bi tehtalo med sumom storitve poskusa tatvine na eni in osumljenčevo možnostjo izgube zaposlitve na drugi strani. Sodišče je zaključilo, kot je bilo navedeno že zgoraj, da milejši ukrepi zoper osumljenca ne pridejo v poštev, torej je ugotovilo, da je pripor kljub osumljenčevi redni zaposlitvi, ob njegovem ponavljanju kaznivih dejanj, od storitve katerih ga ni odvrnila ne odreditev hišnega pripora v zgoraj omenjenem primeru ne vpliv staršev, s katerimi osumljenec še vedno skupaj živi, edini ukrep, s katerim bo moč zagotoviti varnost ljudi oziroma njihovega premoženja. Glede na povedano ter ob upoštevanju predpisane petletne kazni zapora za očitano kaznivo dejanje (osumljencu se očita kaznivo dejanje velike tatvine, ne pa, kot navaja vložnik, poskus kaznivega dejanja tatvine), zatrjevanje, da sodišče ni presojalo sorazmernosti pripora s posegom v osumljenčevo pravico do svobode gibanja (in z njo povezano možnostjo hoditi na delo), ni utemeljeno.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.