Jedro

Tožeča stranka ni zanikala, da bi v postopku ne pridobila dela premoženja, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati. Sicer pa je to tudi očitno, saj je uspela v znesku 36.382,66 EUR. Vsota vseh sodnih taks, ki naj bi jih plačala po izpodbijanem sklepu, pa znaša skupaj 7.250,40 EUR. Poleg tega je celoten postopek končan in je uspeh tožeče stranke sedaj poznan. Isto velja tudi za uspeh toženk. Če je bila stranka oproščena plačila sodne takse, jo po zaključenem postopku zadene plačilo po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Tako postopek v zvezi s predlogom za oprostitev pri plačilu sodne takse kot tudi postopek v zvezi s plačilnim nalogom se nanašata na razmerje med prvim tožnikom in Republiko Slovenijo. V glavni zadevi odloča sodišče o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko. Republika Slovenija v tem postopku ni bila tožena stranka. Ker ni pravnega temelja za povrnitev stroškov postopka v postopkih v zvezi s sodnimi taksami, jih mora v vsakem primeru nositi prvi tožnik sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v točkah I, II, III in IV izreka potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom delno ugodilo ugovoru prvega tožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse tako, da je plačilni nalog deloma razveljavilo. V. V. je ostal dolžan plačati sodno takso za tožbo v znesku 2.925,00 EUR, za pritožbo v znesku 2.252,61 EUR in za revizijo v znesku 2.072,79 EUR. V presežku je bil ugovor prvega tožnika zavrnjen. Zavrnjena je bila tudi zahteva za povrnitev stroškov, kakor so bili priglašeni v ugovoru zoper plačilni nalog.

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložil pritožbo V. V. V pritožbi meni, da sodišče ni uporabilo 1., 2. in 3. odstavka 15. člena ZST-1. Navaja, da je bil v postopku po temelju uspešen, po višini pa deloma. Prvostopenjsko sodišče naj bi plačila sodnih taks ne naložilo toženkama, čeprav naj bi oni morali plačati sodno takso. V oporo svojemu stališču se opira na 3. odstavek 15. člena ZST-1 in na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Podrejeno pa prvi tožnik navaja, da naj bi sodišče smelo prvemu tožniku naložiti v plačilo kvečjemu 555,75 EUR sodne takse, kolikor je je dobil povrnjene od prve toženke. V celoti pa naj bi bil neutemeljen nalog za plačilo sodne takse za pritožbo in revizijo.

4. V zadnjem delu pritožbe pritožnik še meni, da je bila nepravilna odločitev glede stroškov za ugovor. Ker se je postopek vodil v času, v katerem je že veljala Odvetniška tarifa (OT), naj bi prvi tožnik pravilno zahteval povrnitev stroškov po OT. Pravni temelj za odločanje naj bi bila prav OT in ne ZOdvT.

5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

6. Pritožba ne izpodbija vrste ugotovitev in odločitev prvostopenjskega sodišča. Te se nanašajo na tek prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prvi tožnik oproščen plačila sodnih taks s sklepom z dne 13. 9. 2010 za prvo, drugo in tretjestopenjski postopek (l. št. 27 in 283). Pritožnik je v prvostopenjskem postopku uspel z zahtevkom v višini 36.382,66 EUR, torej v višini 19 %. Pritožbeni postopek se je sicer zaključil z delnim uspehom, ki pa je bil tako neznaten, da je tudi še po končanem drugostopenjskem postopku uspeh ostal enak kot prej. Revizija je bila zavrnjena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prva toženka prvemu tožniku že plačala pravdne stroške prvostopenjskega postopka v skupni višini 1.486,70 EUR. V tem znesku je bilo vključeno tudi delno plačilo za sodno takso v višini 555,75 EUR, kar znaša 19 % od takse za tožbo (v višini 2.925,00 EUR).

7. Prvostopenjsko sodišče je po zaključenem revizijskem postopku zahtevalo plačilo sorazmernega dela sodne takse, in sicer v delu, v katerem prvi tožnik ni bil uspešen. Po ugovoru je plačilni nalog le deloma razveljavilo, kot je pritožbeno sodišče že navedlo v r. št. 1. 8. ZST-1 je v svojem 15. členu uredil vrsto medsebojno različnih dejanskih stanov. Za odločanje v tej zadevi je odločilen 1. stavek 4. odstavka 15. člena ZST-1. Če plačila sodne takse oproščena stranka v postopku delno uspe in pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, mora plačati ta del takse. Temelj za izračun je sodna taksa, ki bi jo bila dolžna plačati stranka, če ne bi bila oproščena plačila. Ta taksa se pomnoži z deležem od celotne vrednosti spornega predmeta, s katerim v postopku ni uspela (enako npr. odločba opr. št. VSL II Cp 1781/2017, r. št. 5 in II Cp 963/2017, r. št. 4).

9. Tožeča stranka ni zanikala, da bi v postopku ne pridobila dela premoženja, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati. Sicer pa je to tudi očitno, saj je uspela v znesku 36.382,66 EUR. Vsota vseh sodnih taks, ki naj bi jih plačala po izpodbijanem sklepu, pa znaša skupaj 7.250,40 EUR. Poleg tega je celoten postopek končan in je uspeh tožeče stranke sedaj poznan. Isto velja tudi za uspeh toženk. Če je bila stranka oproščena plačila sodne takse, jo po zaključenem postopku zadene plačilo po 4. odstavku 15. člena ZST-1 (enako odločba opr. št. VSL II Cp 963/2017, r. št. 4). To velja seveda le, če so za njegovo uporabo izpolnjene predpostavke. Te pa so bile vse podane. 2. in 3. odstavek 15. člena ZST-1 pa se nanašata na drugačno dejansko stanje, namreč na sorazmerni del sodnih taks, glede na delež, s katerim je tožeča stranka uspela.

10. Odločba z opr. št. VSL II Cp 637/2017 se nanaša zgolj na vprašanje, ali je stranka lahko oproščena tudi plačila sodnih taks za nasprotno stranko. To vprašanje se v tej zadevi sploh ni postavilo.

11. Nepravilna je pritožbena trditev, da je prvostopenjsko sodišče naložilo plačilo celotne sodne takse prvemu tožniku. Prvostopenjsko sodišče je višino sodne takse odmerilo v deležu, s katerim tožeča stranka ni uspela (81 %), kolikor se njegova odločitev nanaša na sodno takso za pritožbo in za revizijo. Celotno sodno takso za prvostopenjski postopek pa je naložilo v plačilo prvemu tožniku zato, ker je prvemu tožniku nasprotna stranka povrnila stroške za sodno takso tudi v delu, v katerem bi jih morala nositi prva toženka (v višini 555,75 EUR). Tako je sedaj prvi tožnik dolžan povrniti celotno sodno takso. Dejansko stanje v tej zadevi je glede te okoliščine drugačno, kot v zadevi z opr. št. VSL I Cp 2016/2016. 12. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev v zvezi s plačilom stroškov za ugovor zoper plačilni nalog.

13. 154. člen ZPP in naslednji dajejo pravni temelj za povrnitev pravdnih stroškov v glavni zadevi.

14. Tako postopek v zvezi s predlogom za oprostitev pri plačilu sodne takse kot tudi postopek v zvezi s plačilnim nalogom se nanašata na razmerje med prvim tožnikom in Republiko Slovenijo.

15. V glavni zadevi odloča sodišče o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko. Republika Slovenija v tem postopku ni bila tožena stranka. Ker ni pravnega temelja za povrnitev stroškov postopka v postopkih v zvezi s sodnimi taksami, to pa tudi ni 154. člen in naslednji ZPP, jih mora v vsakem primeru nositi prvi tožnik sam.

16. Pritožba prvega tožnika ni bila uspešna v nobenem delu, zato mora stroške pritožbenega postopka nositi pritožnik sam (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).