Jedro

Čeprav je sodišče sprejelo odločitev o preklicu poprejšnjega priznanja krivde, pa ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450a. člena ZKP ne velja za izločanje listin iz kazenskega spisa, ki dokazujejo predhodno in kasneje preklicano priznanje krivde.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo "obrambni predlog za izločitev nedovoljenih dokazov: listin, iz katerih izhaja priznanje krivde obtoženih".

2. Zoper sklep je zagovornik obtoženega A. A. iz razloga po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil pritožbo. V njej je predlagal, da se izločijo deli spisa, ki se nanašajo na predhodno in pozneje zavrnjeno priznanje krivde obtoženega A. A. in sicer zapisnik predobravnavnega naroka z dne 17. 2. 2015, sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 46687/2014 z dne 17. 2. 2015, sklep Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 46687/2014 z dne 6. 5. 2015, zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 16. 6. 2015, zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 17. 6. 2015, sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 7. 2015 št. Su 29/2015, zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 3. 11. 2015, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje pred drugega predsednika senata.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnikov argument za opredelitev zaključka, da so citirane listine v kazenskem spisu nedovoljeni dokazi, ki jih je potrebno zaradi ekskluzije sankcije izločiti iz spisa je pravzaprav izpeljava primerjave med izjavo obdolženca, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo (člen 285.c ZKP) in sporazumom o priznanju krivde, ki ga sklenejo obdolženec, zagovorniki in državni tožilec (450.a člen ZKP in naslednji). Po naziranju pritožbene obrazložitve ni namreč v osnovi prav nobene razlike, kajti tako priznanje krivde kakor tudi sporazum o priznanju krivde temeljita na istih pogodbenopravnih izhodiščih in zasledujeta iste cilje, kot je to zapisal pritožnik in zaradi argumenta o podobnosti je za utemeljitev pravilne razlage ekskluzijske sankcije zagovornik obdolženca še citiral peti odstavek 450.a člena ZKP. Za utemeljitev pritožbenega predloga je pritožnik še zapisal, da se pred pristopom na predobravnavni narok opravljajo "pogajanja na hodniku", "kar v naši procesni realnosti, žal, predstavlja dominantno "pred fazo" priznanja krivde obtožencev na predobravnavnih narokih". Če so bila tovrstna pogajanja "na hodniku" tudi v obravnavani zadevi med zastopnikom javne obtožbe in obdolžencema, bi bilo korektno, da bi na tovrstna pogajanja predsednico senata opozorila tudi kvalificirana obramba. Skratka tudi pritožnik, ki je takšno stališče oziroma opažanje zapisal v pritožbi. Le po tej točki bi se lahko razpravljalo o "istih pogodbeno-pravnih izhodiščih" med obema inštitutoma, ki ju primerja pritožba.

5. Vendar pa je že v osnovi stališče pritožbe napačno, ne samo zato, ker se pritožnik sklicuje na ekskluzijsko sankcijo v zvezi s sporazumom o priznanju krivde, ampak jo predvsem nepravilno citira. Po določbi petega odstavka 450.a člena ZKP se iz spisa, če do sklenitve sporazuma ne pride, izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Procesni zakon tako ne predpisuje sankcije izločitve samega sporazuma. Ali drugače povedano, tudi ni ekskluzijske sankcije za izjavo obtoženca na predobravnavnem naroku, ki je krivdo priznal, kar je primer v obravnavani zadevi. Med podatki spisa pa tudi ni zaslediti predhodnih "pogajanj na hodniku", kar bi bilo lahko na teoretični ravni primerljivo z "listinami, ki se nanašajo na postopek pogajanj" iz petega odstavka 450.a člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče, ne da bi se še kaj posebej ukvarjalo s teoretičnimi izhodišči iz civilnega prava s primerjavo obeh inštitutov priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, presodilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Pa tudi sicer je konceptualno primer priznanja krivde popolnoma drugačen od sporazuma o priznanju krivde, saj bi po naziranju pritožbe veljala tovrstna sankcija tudi v primeru, če bi bilo (zavrnjeno) priznanje obtoženca na glavni obravnavi (člen 330 ZKP), kar pa seveda procesni zakon ne predvideva. Prav tako ne predvideva procesne situacije, da bi bil senat, če ne bi sprejel priznanja krivde izločen, kot se primeroma sankcionira situacija, ko predsednik senata ne sprejme na predobravnavnem naroku obtoženčevega priznanja krivde. Vendar pa ta segment pravzaprav kaže na notranje neskladje v procesnem zakonu, kar pa seveda presega okvir tega pritožbenega postopka. Pa tudi sicer so lahko določeni dokazni viri predmet izločitve kot nedovoljen dokaz, če je takšna procesna situacija predpisana, ali pa, da so tisti dokazi, ki so opredeljeni v drugem odstavku 18. člena ZKP.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zagovornika obdolženega A. A. kot neutemeljeno zavrnilo.