Jedro

Med oba starša se preživninsko breme porazdeli v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca ter njunimi materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni sin pravdnih strank A. A., rojen 00.00.0000, ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II P 000/2008 z dne 16. 4. 2009 zaupan v varstvo, vzgojo in preživljanje toženki, zaupa v varstvo in vzgojo tožniku, toženka pa je dolžna za njegovo preživljanje od 20. 6. 2018 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 190,00 EUR. Odločilo je še, da stiki mladoletnega otroka pravdnih strank z materjo potekajo po dogovoru, upoštevajoč šolske in izvenšolske obveznosti ter želje mld. A. 2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tekom postopka sodišču sporočila, da za pravdo pooblašča Odvetniško družbo ..., dostavila pooblastilo in navedla, da ni prejela tožbe, niti poziva na odgovor na tožbo in da predlaga, da se tožba s pozivom na odgovor vroči pooblaščeni odvetniški družbi. Prvostopenjsko sodišče takšne zahteve ni upoštevalo in je kljub temu razpisalo narok. Pooblaščenka je po telefonu preverila ali obstaja povratnica, ki bi izkazovala vročitev tožbe in od vpisničarke prejela odgovor, da povratnice, ki bi izkazovala vročitev toženki, v spisu ni. Ker ji tožba ni bila vročena, je bil razpis naroka nezakonit. Izvod tožbe je prejela na centru za socialno delo, česar pa ne gre enačiti s predpisano vročitvijo. Ker ji ni bila dana možnost sodelovati v postopku, je napadena sodba nezakonita. S sodbo pa se ne strinja niti iz vsebinskih razlogov. Kakšno je njeno materialno stanje, sodišče ni moglo ugotoviti iz navedb tožnika. Tožnikovim navedbam o stroških za otroka sodišče ni verjelo in jih je kritično presodilo, nekritično pa je verjelo tožnikovim navedbam o njeni plači. Višina prisojene preživnine je nezakonita. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, da tožnik ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti za drugega otroka. Navedla je še, da je šele od 4. 6. 2018 v Švici zaposlena s polnim delovnim časom in ni več prejemnica socialne podpore. Mladoletnemu otroku od selitve v Slovenijo dalje nakazuje znesek v višini 50,00 EUR, kar bi bilo treba odšteti od preživnine.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka s pritožbeno trditvijo, da ni prejela tožbe, ne poziva za odgovor na tožbo, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da toženka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila. Da je tako, izhaja iz obvestila o vročitvi (povratnice), iz katere izhaja, da je bila tožnici 29. 8. 2018 vročena tožba s prilogami, sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in tožnikova pritožba zoper navedeni sklep. Navedeno obvestilo predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zakon daje tistemu, ki trdi drugače, možnost dokazovanja, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar toženka takšnih trditev v pritožbenem postopku ni postavila in zato tudi ne podprla z dokazi. Enako velja tudi glede obvestila o vročitvi vabila na narok za glavno obravnavo in poziva toženki, naj sodišču posreduje potrdilo o svojih mesečnih dohodkih. Iz obvestila o vročitvi izhaja, da je toženka omenjeno vabilo in poziv prejela 8. 9. 2018, dne 25. 9. 2018 pa je prejela listine, ki jih je sodišču posredoval tožnik. Toženki so bili torej tožba s prilogami in pozivom na odgovor, vabilo na narok in listine, ki jih je v spis vložil tožnik, pravilno vročene, vendar pa se ne na poziv, ne na vabilo na narok, ni odzvala. Brezpredmetno oziroma pravno nerelevantno je zato pritožbeno navajanje toženkine pooblaščenke, da je po telefonu preverjala navedene vročitve. Takšno toženkino postopanje pa ne le, da tudi ni dokazno podprto, ampak je v nasprotju z določbami sodnega reda, po katerem lahko stranke in njihovi pooblaščenci v času uradnih ur kadarkoli pridejo na sodišče zaradi informacij v zvezi s postopkom, zaradi vpogleda v spis, zaradi zahtev za izdajo prepisov ali fotokopij ter izdaj uradnih potrdil (prvi odstavek 70. člena Sodnega reda) in da se jim po telefonu lahko posredujejo zgolj tisti podatki, ki so nujni za uspešno izvedbo postopka. Toženka pa v pritožbi celo sama navaja, da je ob razgovoru na Centru za socialno delo X (13. 8. 2018) prejela izvod tožbe in je bila torej z njo seznanjena. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko je opravilo narok za glavno obravnavo v toženkini odsotnosti in oprlo svojo odločitev na razpoložljive dokaze.

7. Iz toženkinega pritožbenega očitka o nepravilnosti sodbe iz vsebinskih razlogov je mogoče razbrati očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pri določitvi njene preživninske obveznosti. Dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke do njihove polnoletnosti oziroma če se redno šolajo, pa tudi, če se redno šolajo vpisani na izredni študij, pa do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti, je določena v 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Med oba starša se preživninsko breme porazdeli v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca ter njunimi materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški preživljanja mld. A. 320,00 EUR mesečno. Hkrati je ugotovilo, da tožnik ni zaposlen in prejema denarno socialno pomoč v višini 392,75 EUR, da je po izobrazbi elektroenergetik, vendar ima tako hudo poškodovano koleno, da trenutno ni zaposljiv. Sposoben je samo za sedeča dela. Navedene dejanske ugotovitve v pritožbenem postopku niso sporne. Sporna ostaja preživninska zmožnost toženke.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično upoštevalo, da v Švici prejema plačo v višini 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da navedba omenjenega zneska predstavlja zgolj tožnikovo predvidevanje na podlagi informacije o minimalni plači v Švici in da tožnik dokazov o tem, kakšna je dejansko njena plača in njeni življenjski stroški, ni predložil. Pravilen pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženkina preživninska zmožnost v primerjavi s tožnikovo (nezaposlenost in tudi nezaposljivost, denarna socialna pomoč) vendarle ugodnejša in ob upoštevanju, da tožnik sedaj nosi celotno breme varstva in vzgoje mld. A., pravilno odločilo, da naj mati krije 60 % otrokovih potreb, kar vrednostno pomeni 190,00 EUR, in sicer od 20. 6. 2018 dalje. Da so toženkine materialne in pridobitne zmožnosti ugodnejše od tožnikovih izhaja tudi iz njene pritožbene navedbe, da je od 4. 6. 2018 v Švici zaposlena s polnim delovnim časom.

9. Da naj bi toženka mesečno mladoletnemu otroku nakazovala znesek v višini 50,00 EUR, je pritožbena novota, ki je v sporu iz razmerij med starši in otroci sicer dovoljena (414. člen ZPP), vendar pa je toženka dokazno ne podpre. Pritožbeno sodišče je zato ni moglo upoštevati.

10. Toženkina pritožba se tako izkaže v celoti za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških tožnika za odgovor na pritožbo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi te zadeve in je bil nepotreben, zato je njegov strošek tožnik dolžan kriti sam.