Jedro

Zgolj dejstvo, da je prva tožena stranka dopustila izvedbo prireditve v okviru občinskega praznika (izdala potrdilo z dne 21.8.1989), ob vseh ostalih dejstvih, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil organizator prireditve Aeroklub S., ne omogoča uporabe 181. člena ZOR ne 173. in 174. člena ZOR.

Občina bi bila lahko odgovorna, če bi bila lastnik (imetnik pravice razpolaganja), zakupnik ali (pod določenimi pogoji) naročnik prevoza letala, ki je povzročilo škodo. Nobena od teh vlog ni bila zatrjevana. Občina tudi ni bila pristojna za izdajanje dovoljenj za let letala in tudi ne za potrditev načrta leta (189. člen tedaj veljavnega zakona o zračni plovbi - Ur.l. SFRJ, št. 45/86-29/90 in 2. člen na njegovi podlagi izdanega pravilnika o načinu izdajanja dovoljenja za let letala - Ur.l. SFRJ, št. 43/82).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki Občini S.. Ugotovilo je, da ta tožena stranka ni bila organizator prireditve, na kateri so tožniki pretrpeli škodo dne 27.8.1989. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno sodbo prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji ponavlja svojo trditev iz pritožbe, da je treba odgovornost za nastalo škodo presojati tudi po določbah 173. in 174. člena ZOR. Že v pritožbi je konkretno navedla, zakaj šteje toženo stranko za prireditelja ali vsaj soprireditelja aeromitinga, kakor tudi za odgovornega imetnika stvari oz. vršilca nevarne dejavnosti. Pritožbeno sodišče ne navaja nobenega procesnega predpisa, ki bi prepovedoval sodišču, da odškodninsko odgovornost tožene stranke pravno drugače kvalificira, kot je to storila tožeča stranka. Sodišče ni vezano na pravno, temveč le na dejansko podlago tožbe. Pritožbeno sodišče bi zato moralo odločiti tudi o zatrjevani "širši" pravni podlagi. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zaradi neuporabe 173. in 174. člena ZOR, bodisi samostojno, bodisi v povezavi s 181. členom ZOR, pa je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, tožena stranka pa na revizijo tožeče stranke ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Pravilne so sicer načelne revidentove trditve o nevezanosti sodišča na pravno podlago spora. Pravilne so tudi njegove trditve o vezanosti na dejansko podlago spora. Vendar revident pri tem ne upošteva, da obeh podlag pogosto ni mogoče ločiti. Drugačna pravna podlaga praviloma zahteva tudi drugačno dejansko podlago oz. drugačna pravno odločilna dejstva. Zato brez ugotovitve teh dejstev sodišče o zahtevku na drugačni pravni podlagi praviloma ne more odločiti. To pa pomeni, da mora sodišče pri presoji ugovorov, ki uveljavljajo drugačno pravno podlago, upoštevati tudi tiste procesne določbe, ki urejajo identiteto zahtevka, s tem v zvezi pa tudi določbe o spremembi tožbe. Kajti, če drugačna pravna podlaga zahteva drugačno dejansko podlago, to obenem pomeni, da gre za spremembo tožbe. Ta pa je dovoljena le do konca glavne obravnave (1. odstavek 190. člena ZPP).

Tožeča stranka pa je šele v pritožbi začela opirati svoj tožbeni zahtevek tudi na 173. in 174. člen zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ti določbi zahtevata drugačna dejstva in dokaze kot 181. člen ZOR. Za 173. in 174. člen je bistveno vprašanje, ali je tožena stranka imetnik stvari (letala) oz. ali se ukvarja z nevarno dejavnostjo (aeropikniki). Kajti škodo je nesporno povzročilo letalo s tem, ko je strmoglavilo v bližini gledalcev (tožnikov). Kljub takšnim pravilom postopka pa je pritožbeno sodišče vendarle preizkušalo tudi sporne pritožbene trditve in nanje tožeči stranki tudi odgovorilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni trdila, da je Občina S. lastnik nevarne stvari (letala), ali pa da je ona tista, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, iz katere je nastala škoda. Ker odločilnih dejstev tožeča stranka ni zatrjevala (tudi v pritožbi ne), pritožbeno sodišče ni imelo nobene podlage za morebitno meritorno presojo po navedenih določbah ZOR, pa tudi ne podlage za morebitno razveljavitev prvostopne sodbe zaradi ponovnega odločanja. Sodišče druge stopnje tako ni kršilo ZPP v škodo tožnikov.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišči sta ugotovili vsa pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za opredelitev organizatorja javne prireditve po 181. členu ZOR. Ali so ta dejstva točna ali ne, je stvar dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni več dopustno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Na podlagi trditev med postopkom in ugotovljenih dejstev pa tožbeni zahtevek ni utemeljen na nobeni od uveljavljanih pravnih podlag. Zgolj dejstvo, da je prva tožena stranka dopustila izvedbo takšne prireditve v okviru občinskega praznika (izdala potrdilo z dne 21.8.1989), ob vseh ostalih dejstvih, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil organizator prireditve Aeroklub S., ne omogoča uporabe 181. člena ZOR ne 173. in 174. člena ZOR.

Tudi preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ne pripelje do drugačnega rezultata. Že pritožbeno sodišče je tožeči stranki pravilno pojasnilo, da niti tedanja matična zakonodaja, ki je urejala zračno plovbo, ne daje podlage za odgovornost občine. Odgovornost za škode, ki jih letalo povzroči na zemlji, je bila urejena v IV. poglavju zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (140. do 153. člen, Ur.l. SFRJ, št. 22/77 in 12/85). Občina bi bila lahko odgovorna, če bi bila lastnik (imetnik pravice razpolaganja), zakupnik ali (pod določenimi pogoji) naročnik prevoza letala, ki je povzročilo škodo. Nobena od teh vlog ni bila zatrjevana. Občina tudi ni bila pristojna za izdajanje dovoljenj za let letala in tudi ne za potrditev načrta leta (189. člen tedaj veljavnega zakona o zračni plovbi - Ur.l. SFRJ, št. 45/86-29/90 in 2. člen na njegovi podlagi izdanega pravilnika o načinu izdajanja dovoljenja za let letala - Ur.l. SFRJ, št. 43/82). Trditve tožeče stranke med postopkom končno ne zadoščajo za morebitno odgovornost prve tožene stranke zaradi nezakonitega ali nepravilnega dela njenega organa na podlagi 248. člena tedanje ustave SR Slovenije v zvezi z 11. in 15. členom zakona o javnih shodih in javnih prireditvah (Ur.l. SRS, št. 20/73-8/90). V zvezi s to odgovornostjo revizijsko sodišče poudarja, da je tudi ono pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava vezano na obstoječo trditveno podlago.

Zaradi vsega navedenega reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani procesni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).