Jedro

Odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo ZUP samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je s sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi (I. točka izreka) in da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika kot zakonita zastopnika svojega mladoletnega sina zahtevala, da javni vrtec (tožena stranka) zagotovi otroku vegetarijansko prehrano, ki izključuje tudi ribe. Svet vrtca je njuno zahtevo zavrnil (sklep št. 762/2021 z dne 29. 10. 2021), saj vlogi ni bilo priloženo pediatrovo potrdilo, ki bi izkazovalo otrokovo potrebo po tovrstni medicinsko utemeljeni dieti.

2. Upravno sodišče je svojo odločitev oprlo na določbe 20. in 20. b člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt), na podlagi katerih se v upravnem postopku odloča le o sprejemu otroka v vrtec. Ko postane ta odločitev dokončna, je upravni postopek zaključen, vsa nadaljnja razmerja med starši in vrtcem pa so obligacijskopravne narave in predmet medsebojne pogodbe. V njej se uredijo medsebojne pravice in obveznosti, med drugim tudi pravila glede prehrane. Tožena stranka je zato v tem pogledu ravnala kot zasebnopravni subjekt, iz česar izhaja, da je obravnavani spor zasebnopravne narave. Poleg tega tožnika s tožbo zahtevata varstvo osebnostnih pravic, za reševanje zahtevka v smislu 134. člena Obligacijskega zakonika na prenehanje dejanja, s katerim se krši osebnostna pravica, pa je v skladu s 1. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvideno sodno varstvo v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo. Navajata, da sta že pred podpisom pogodbe vztrajala pri svoji pravici do zagotovitve vegetarijanske prehrane za otroka in da za to ne potrebujeta potrdila pediatra o medicinsko indicirani dieti. Pogodbo sta podpisala, ker bi sicer njun otrok ostal brez mesta v vrtcu, a sta vztrajala pri svoji zahtevi in vložila pritožbo. Menita, da je sklep sveta vrtca dokončni upravni akt, ki ga izpodbijata v upravnem sporu. Ker tega akta nista mogla pridobiti pred podpisom pogodbe, ne drži stališče sodišča, da je bil postopek sprejemanja otroka v vrtec končan. Predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in vsebinsko odloči o zahtevku.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je sklep sveta javnega zavoda (vrtca) o zavrnitvi zagotavljanja vegetarijanske prehrane otroku upravni akt. Ne samo da je trditev pritožnikov o taki pravni naravi navedenega sklepa neobrazložena, očitno nima podlage niti v določbah ZVrt, na katere se je oprlo prvostopenjsko sodišče. Tako je treba pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek (torej ZUP), samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. ZVrt v prvem odstavku 20. c člena tudi določa, da ko je v vrtcu odločeno o vseh ugovorih staršev zoper obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok, pošlje vrtec staršem otrok, ki so sprejeti v vrtec, poziv k sklenitvi pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznosti med vrtcem in starši. Na podlagi četrtega odstavka istega člena se s podpisom te pogodbe šteje, da je otrok vključen v vrtec.

8. Iz teh določb izhaja, da je postopek sprejema posameznega otroka v vrtec zaključen najkasneje s pozivom k sklenitvi pogodbe med vrtcem in starši. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da sta pritožnika tako pogodbo podpisala, je treba zavrniti pritožbeno trditev, da je bil postopek sprejemanja njunega sina v vrtec končan šele s prejemom sklepa sveta vrtca v zvezi s prehrano.

9. V prid izpodbijani odločitvi o podani stvarni pristojnosti okrajnega sodišča pa so tudi navedbe pritožnikov, da sta s tožbo v I. in II. točki izpodbijala zahtevo tožene stranke po predložitvi potrdila o medicinsko indicirani dieti, za kar naj ne bi imela pravne podlage. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, sta pritožnika v tožbi to nasprotovanje utemeljevala s tem, da zahteve po zagotavljanju želene vrste prehrane njunemu sinu nista izrazila zaradi njegovega zdravstvenega stanja, ampak zaradi prilagoditve prehrane v okviru pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z njihovim verskim in moralnim prepričanjem. Navajala sta tudi, da nista zahtevala, da bi se moral spreminjati jedilnik za vse otroke, ampak sta želela zgolj doseči enako obravnavanje njunega otroka ter njegovih pravic in pravic pritožnikov kot staršev.

10. Iz navedenega v povezavi z zahtevo vrtca, da morata pritožnika za zagotavljanje drugačne prehrane predložiti potrdilo otrokovega pediatra, po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da je bila tožba vložena zaradi diskriminacije glede na prepričanje. S tem ko pritožnika s tožbo zasledujeta določeno ravnanje vrtca z namenom zagotavljanja nediskriminatornega ravnanja, vzpostavljata predmet odločanja, kot ga ureja Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Ta pa v petem odstavku 39. člena določa, da se za odločanje o tožbi, s katero se zahteva prenehanje diskriminacije, uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek.

11. Ker je tudi s tega vidika podana pristojnost pravdnega sodišča (pritožba sicer ne oporeka izpodbijanemu sklepu niti glede presoje, da je tožba vložena zaradi varstva osebnostnih pravic) in upoštevaje, da v pritožbi oziroma v tožbi ni navedena vrednost spornega predmeta, je za nadaljnje odločanje o tožbi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani (točka II/1 99. člena Zakona o sodiščih v zvezi s 30. in 48. členom ZPP).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (365. člen ZPP).