Jedro

Teža kaznivega dejanja, vključno s pričakovanimi hudimi posledicami za zdravje večjega števila oseb, lahko kaže na ponovitveno nevarnost, saj dokazuje brezobzirnost in odločenost storilca, da izvrši kaznivo dejanje ne glede na njegove posledice.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega F.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

V tej kazenski stvari je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju odredil pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljene F.O., B.V. ter brata A. in S.G. na podlagi izjave okrožne državne tožilke, da bo zoper njih zahtevala uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Zoper osumljenko B.H. pripor ni bil odrejen.

Zoper sklep o odreditvi pripora so se zagovorniki vseh štirih priprtih osumljencev pritožili. Senat Okrožnega sodišča v Celju je z izpodbijanim sklepom pritožbe zavrnil. Zagovornik osumljenega F.O. je zoper sklep senata, da se zavrne njegova pritožba, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da sodišče ni ugotovilo in ne obrazložilo utemeljenega suma, da je F.O. storil očitano mu kaznivo dejanje, ne posebnih okoliščin, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost. Trdi, da ni nobenega prepričljivega dokaza, da je bil O. vpleten v promet z mamili. Čeprav je bil opažen dne 20.5.2004 pred stanovanjskim blokom v K. v C. in nato prijet v P.D. to ne pomeni, da je prenašal mamilo od B.V. do A.G. Prstni odtisi O. na škatli, v kateri je bilo mamilo, dokazujejo le, da je škatlo ta osumljenec nekoč imel v rokah, ne pa kdaj in kje. Policija kljub uporabi posebnih metod ni uspela dokumentirati predaje mamila tajnemu policijskemu delavcu, policijska poročila o uporabljenih posebnih metodah ne omenjajo O. in tudi prisluškovanje telefonskim razgovorom ne dokazuje vpletenosti O. v promet z mamili. O. se očita le en primer prenašanja mamila od B.V. do A.G. za prodajo tajnemu policijskemu delavcu dne 20.5.2004, ta primer pa ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja. Izpodbijani sklep ne obravnava posebej pritožbenih navedb O.-jevega zagovornika. Razlogi, s katerimi je utemeljena ponovitvena nevarnost, so nezadostni. Sklicujejo se na izjavo B.V., da ga je O. dnevno obiskoval, kar pa nič ne pomeni.

Protispisna je trditev v sklepu, da je O. sodeloval z V. pri drugih kaznivih dejavnostih. Nevarne lastnosti kokaina in količina ne moreta biti podlaga za utemeljitev ponovitvene nevarnosti. Sklep tudi ne pojasnjuje, kako naj bi O. ponavljal kaznivo dejanje, ko je V. v priporu. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in odredi izpustitev osumljenca na prostost. Vrhovna državna tožilka odgovarja, naj se zahteva zavrne, saj je izpodbijani sklep na tretji strani posebej za F.O. natančno navedel razloge za zavrnitev pritožbe.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva ne pove določno, katero bistveno kršitev določb ZKP iz 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja, iz vsebine pa smiselno izhaja, da sklepoma očita napake po 11. točki tega odstavka, ki pa po mnenju Vrhovnega sodišča niso podane.

Zmotna je trditev zahteve, da izpodbijana sklepa nista navedla in obrazložila okoliščin za utemeljenost suma, da je F.O. storil očitano mu kaznivo dejanje. V sklepu preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora in v izpodbijanem sklepu senata se sodišče sklicuje na izsledke tajnih policijskih ukrepov, na potrdila o zasegu, na začasne analize zaseženega kokaina in primerjalne analize prstnih sledov na škatli s kokainom. Na podlagi teh podatkov sta sklepa ugotovila, da se je F.O. dne 20.5.2004 sestal z B.V. v njegovem stanovanju v K. v C., od tam prišel z manjšo belo škatlo za mobilni telefon, jo odpeljal v P.D. v C. in jo predal A.G. Ko je slednji takoj zatem prisedel k tajnemu policijskemu delavcu v njegovem avtomobilu in mu izročil škatlo z mamilom, ga je policija prijela. V tej škatli je bilo 200 g kokaina. Na škatli so bili najdeni prstni sledovi F.O. Ta dejstva je sodišče upoštevalo, ko je ocenjevalo, ali obstaja utemeljen sum, da je F.O. prenašal mamilo od V. do A.G. To je razvidno iz obeh sklepov, na osmi strani sklepa preiskovalnega sodnika in četrti strani izpodbijanega sklepa senata. Zato ne drži, da sta sklepa pomanjkljiva pri obrazložitvi okoliščin o utemeljenosti suma v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to smiselno zatrjuje zahteva.

Zahteva tudi zmotno navaja, da sodišče ni ugotovilo in ni utemeljilo okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi O. na prostosti ponavljal kaznivo dejanje. Oba sklepa sta ugotovila, da je bil ta osumljenec tesno povezan z B.V., ki je po zbranih podatkih priskrbel kokain v vseh štirih primerih, obravnavanih v tej zadevi, ga dnevno obiskoval, da so bili njuni stiki opazni tudi pri drugih dejanjih, da je kokain nevarno mamilo in da je O. sodeloval pri predaji 200 g tega mamila. Izpodbijani sklep senata na tretji strani utemeljuje ponovitveno nevarnost s težo kaznivega dejanja, saj je kokain zelo nevarno mamilo, osumljeni O. naj bi prenesel 200 g, torej precejšnjo količino tega mamila. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča teža kaznivega dejanja, vključno s pričakovanimi hudimi posledicami za zdravje večjega števila oseb, lahko kaže na ponovitveno nevarnost, saj dokazuje brezobzirnost in odločenost storilca, da izvrši kaznivo dejanje ne glede na njegove posledice. Tudi prijateljstvo z V., zaupanje, ki ga je ta imel v O. in njuni stiki pri drugem dejanju so pomembna okoliščina za oceno ponovitvene nevarnosti. Po zbranih podatkih je bil B.V. oseba, ki je imel stike z dobaviteljem mamila, saj je v vseh štirih primerih prodaje mamila tajnemu policijskemu delavcu priskrbel kokain. Tesni medsebojni stiki med V. in O. dovoljujejo sklep, da je V. zaupal O.-ju tudi vir, od katerega je dobival mamilo. Na veliko stopnjo zaupanja kaže tudi okoliščina, da je O.-ju zaupal prenašanje precejšnje količine kokaina v veliki vrednosti, pa čeprav gre le za en sam primer. Sklepa senata in preiskovalnega sodnika sta torej navedla okoliščine, ki sta jih upoštevala pri oceni nevarnosti, da bi O. na prostosti z zadostno stopnjo verjetnosti ponovil kaznivo dejanje. Zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato tudi v tem pogledu ni podana.

Neutemeljena je tudi trditev v zahtevi, da je ugotovitev sklepov o O.-jevi povezanosti z V. brez podlage v podatkih spisa. Iz zapisnika o zaslišanju B.V. (listovna št. 318) izhaja, da ga je v stanovanju v K. ulici v C. dnevno obiskoval F.O., čeprav ta stanuje v V. Iz izpiskov prisluškovanja policije telefonskim razgovorom B.V. dne 24.4.2004 (listovna št. 342 do 344) izhaja, da je B.V. po razgovoru s S.G. o težavah in nezanesljivosti A.G., takoj zatem poklical F.O. in mu naročil, naj A.G.-ju ničesar ne da, kar je sodišče razumelo, da sta imela stike že pri drugem dejanju oziroma izvedbi. Trditev zahteve, da je tak zaključek brez podlage v podatkih spisa, torej ni utemeljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti v veliki meri povezuje domnevne nepravilnosti sklepov v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o utemeljenosti suma, da je O. storil kaznivo dejanje in da obstaja ponovitvena nevarnost. V ta okvir spada tudi trditev, da O. ne bi mogel ponoviti takega dejanja, če je B.V. v priporu, ker je le-ta dal O.-ju kokain. Vrhovno sodišče opozarja, da po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato trditev zahteve v tej smeri ni moglo upoštevati.