Jedro

V postopku denacionalizacije se upošteva v sodnem postopku sklenjena sodna poravnava, saj upravičenec ne more pridobiti vrednost istega premoženja po istem temelju iz dveh pravnih naslovov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov in A.P. zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27.11.2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo vlagateljev za plačilo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 297.888,71 DEM oziroma vsaj v višini 20% tega zneska ter zavrnil zahtevek A.P. za plačilo sodne takse. Zahtevo za denacionalizacijo je prvostopni organ zavrnil z utemeljitvijo, da so tožniki, ki so v denacionalizacijskem postopku zahtevali vrnitev poslovne stavbe v Ljubljani, podržavljeno B.B., v pravdi sklenili sodno poravnavo z zavezano družbo M. p.o. v stečaju, in sicer v postopku, ki se je vodil pod št. VIII Pg 377/99 z dne 4.9.2002 tako, da jim je M. p.o. izplačal skupno 39 milijonov SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v sodnem postopku sklenjena poravnava z zavezano družbo M. p.o. ni sporna, čeprav so tožniki zahtevali sprva vrnitev hiše v naravi. Kasneje spremenjena zahteva (18.8.2003) v zahtevo po plačilu odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) je za sodišče prve stopnje pravno irelevantna, saj je bila s poravnavo izpolnitev vložene zahteve že dosežena. Denarni znesek je nadomestil izročitev v naravi, saj so s sklenitvijo poravnave tako izpolnitev sprejeli. Sodna poravnava je bila podlaga za izplačilo dogovorjenega zneska, ki izvira iz denacionalizacijskega postopka. Prav tako ni sporno, da je bila izdana začasna odredba glede lastninskega preoblikovanja podjetja in začasna odredba, ki je varovala izročitev premoženja za primer stečaja ali likvidacije denacionalizacijskega zavezanca. Prav ti začasni odredbi sta bili podlaga, da je lahko prišlo do sklenitve poravnave. Zato upravičenec ne more pridobiti vrednosti istega premoženja po istem temelju iz dveh naslovov, saj je bila pravica do denacionalizacije s sklenitvijo poravnave v sodnem postopku v zvezi s stečajnim postopkom izčrpana. Nižji znesek od ocenjene vrednosti zahtevane hiše je bil pač dogovorjen v poravnavi, ker se poravnava doseže z medsebojnim popuščanjem.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS, uveljavljajo pa tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker o denacionalizacijskem zahtevku denacionalizacijskega upravičenca pokojnega B.B. ni bilo vsebinsko odločeno, pač pa se je štela poravnava, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, za odločitev o denacionalizacijskem zahtevku. Stranke v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, so bile na strani tožeče stranke sedanji tožniki in A.P., na strani tožene stranke pa M. p.o. v stečaju in A. d.o.o. Sodna poravnava, sklenjena v tej pravdni zadevi dne 4.9.2002 učinkuje le s temi pravdnimi strankami. V upravnem postopku pa je sodeloval kot denacionalizacijski upravičenec pok. B.B., roj. 10.3.1906, ki je umrl 19.4.1971, denacionalizacijski zavezanec pa je Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD). Sklenitev sodne poravnave v pravdnem postopku ne more urejati vprašanj denacionalizacijskega postopka. To, da je bila v nekem pravdnem postopku sklenjena sodna poravnava (ne glede na njeno vsebino), namreč nima nikakršnega vpliva ali pomena na denacionalizacijski postopek. V pravdnem postopku ni sodelovala SOD niti predmet omenjene poravnave ni denacionalizacijski zahtevek in zato sklenjena sodna poravnava v ničemer ni ovira v denacionalizacijskem postopku. V tem denacionalizacijskem postopku je zavezana stranka SOD, tožniki pa zahtevajo, da se jim za celotno podržavljeno premoženje izplača odškodnina v obliki obveznic SOD v višini ocenjene vrednosti podržavljenega premoženja 297.888,71 DEM. Sodišče prve stopnje tudi ni razpisalo glavne obravnave, na kateri bi tožniki lahko seznanili upravni organ z vsemi okoliščinami konkretnega primera v zvezi s sklepanjem sodne poravnave v stečajnem postopku. Gre za povsem drugo zadevo (stečaj, napotitvena pravda na ugotovitev obstoja terjatev, sodna poravnava in tako dalje).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo tožnikov kot pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, saj je po ZDen pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se lahko poravnava, sklenjena med tožniki (in A.P.) in toženo stranko M. p.o., v stečaju, dne 4.9.2002 v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, upošteva v denacionalizacijskem postopku kot odškodnina za podržavljeno premoženje pokojnemu B.B. Na podlagi navedene sodne poravnave se je tožena stranka M. p.o., v stečaju zavezala za rešitev zadeve izplačati tožnikom (in A.P.) znesek 39 milijonov SIT takoj po sklenitvi sodne poravnave. Iz upravnih in sodnih spisov je razvidno, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevali vrnitev stavbe v Ljubljani s pripadajočim zemljiščem, ki je bilo med sredstvi v družbeni lastnini družbe M. p.o.. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so izposlovali izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), vendar je zavezana stranka za vrnitev nacionaliziranega premoženja zašla v stečaj in je bilo njeno premoženje prodano na dražbi družbi A. d.o.o.. Ker ni bilo upoštevano zavarovanje premoženja, so tožniki vložili tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je prišlo do že omenjene poravnave. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so upravni organi pravilno upoštevali sklenjeno sodno poravnavo v denacionalizacijskem postopku, pravilno pa je tudi stališče, da upravičenec ne more pridobiti vrednosti istega premoženja po istem temelju iz dveh pravnih naslovov. Tožniki sicer zatrjujejo, da sodna poravnava nima vpliva ali pomena za denacionalizacijski postopek, hkrati pa niso postavili niti trditve, da 39 milijonov SIT, ki so jih dobili od zavezane družbe M. p.o. v stečaju, ne predstavlja odškodnine za premoženje, ki je bilo podržavljeno pokojnemu B.B. in nato dano v upravljanje družbi M. p.o.. S plačilom odškodnine je bila poravnana krivica, storjena s podržavljenjem premoženja pokojnemu B.B. in je bilo po presoji pritožbenega sodišča sklenjeno sodno poravnavo treba upoštevati v postopku denacionalizacije. Zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje imelo v upravnih in sodnih spisih dovolj podlage za odločanje na seji, saj iz upravnih spisov izhaja, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, med strankami pa tudi ni bilo sporno, da je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sodna poravnava. Sodba sodišča prve stopnje se da preizkusiti in zato sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS.

Sodišče pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrača kot nedopusten, saj sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa ga je ugotovilo na podlagi upravnih spisov in odločilo na seji.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.