Jedro

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 5. 8. 2014 z dopolnitvijo z dne 8. 8. 2014 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti tožnici stroške postopka v znesku 248,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka odločilo po načelu krivde (156. člen ZPP), saj je štelo, da je tožena stranka (s tem, ko ni privolila v umik tožbe) zlorabila procesne pravice z namenom, da bi se izognila povračilu stroškov postopka tožnici. Po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko procesno stanje, da bi o priglašenih stroških postopka bilo mogoče odločati na temelju 156. člena ZPP. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na komentar k 156. členu ZPP (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga (151-305. člen), avtorji Lojze Ude in drugi, GV Založba 2006, stran 40-44). Iz komentarja izhaja, da je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov kriterij uspeha v pravdi, medtem ko je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. Glede na to, da je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, bi po mnenju tožene stranke, odločitev o stroških postopka moralo opreti na določbo 154. člena ZPP in odločiti na podlagi temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov - kriterija uspeha v pravdi. Sodišče je namreč tožbo zavrglo, ker je bilo sporno razmerje po vložitvi tožbe med strankama pravnomočno razrešeno in tako tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, saj si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. S tem, ko je sodišče tožbo zavrglo, posledično to pomeni, da je tožnica v tem sporu izgubila. Prav tako ni utemeljen očitek prvostopenjskega sodišča, da je s tem, ko tožena stranka ni privolila v umik tožbe, zlorabila procesne pravice z namenom, da bi se izognila povračila stroškov postopka tožnici. Tožena stranka je novo odločbo izdala na podlagi ZMEPIZ-1A. Z odločbo št. ... z dnem 12. 1. 2015 je (med drugim) odpravila odločbo št. ... z dne 14. 5. 2014 in odločbo št. ... z dne 24. 6. 2014, ki ju je tožnica izpodbijala v tem socialnem sporu. S tem v zvezi je sodišču 23. 2. 2015 tudi predlagala, da tožbo zavrže. Tak predlog je bil podan pred umikom tožbe. Tudi toženi stranki so nastali stroški, zato ne bi smela nositi še tožničinih stroškov postopka. Gre za javna sredstva in je zato tudi v teh primerih potrebno ravnati skrbno in ekonomično. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano II. točko izreka spremeni tako, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oz. da stroškovni del tožbenega zahtevka zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 24. 6. 2014, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 5. 2014. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne ali druge dovoljene dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 za poln zavarovalni čas od 14. 5. 2009 do 31. 12. 2011. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnici na podlagi določb ZMEPIZ-1A izdala odločbo št. ... z dne 12. 1. 2015, s katero je v 1. točki izreka odpravila odločbi št. ... z dne 14. 5. 2014 in št.... z dne 24. 6. 2014. Tožena stranka je tudi predlagala, da sodišče tožbo zavrže, ker tožnica naj ne bi več imela pravnega interesa. Tožnica je predlagala ustavitev postopka, vztrajala pa je pri plačilu stroškov postopka. Ker tožena stranka ni privolila v umik tožbe, temveč je vztrajala pri predlogu, da sodišče tožbo zavrže, je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo, po načelu krivde pa je plačilo stroškov naložilo toženi stranki.

6. V 156. členu ZPP je določeno, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno plačilo stroškov postopka v plačilo naložilo toženi stranki. Tožena stranka je namreč izdala nezakoniti odločbi, ki ju je kasneje sama odpravila, pri čemer pa ni odločilno, da je bila dolžna prej izdane odločbe odpraviti na podlagi določb ZMEPIZ-1A. Tožnica je tožbo umaknila na podlagi 188. člena ZPP, kar pomeni, da bi bila v primeru, če bi tožena stranka soglašala z umikom, tudi upravičena do povračila stroškov postopka po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker pa tožena stranka ni dala soglasja, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo, saj od izdaje nove odločbe dalje, tožnica več ne izkazuje pravne koristi za vodenje socialnega spora. Taka odločitev pa ne pomeni, da toženi stranki ni potrebno povrniti nastalih stroškov, ki so nastali tožnici z vložitvijo tožbe. Tožba je bila namreč potrebna, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, razen tega je tožnica tožbo umaknila po izpolnitvi zahtevka, torej po tem, ko je tožena stranka izdala novo odločbo. Soglasje k umiku je predvideno zaradi varstva tožene stranke, ki s tem doseže, da sodišče vsebinsko odloči o zadevi. V sporni zadevi pa odrek tega soglasja ni bil namenjen vsebinski odločitvi v samem sporu, temveč je bil namen tožene stranke, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa in da posledično tožnica sama trpi svoje stroške postopka. S takim postopanjem pa je izpolnjen dejanski stan po 156. členu ZPP, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je kljub zavrženju tožbe tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v več drugih zadevah kot npr. opr. št. Psp 248/2015 z dne 11. 6. 2015, Psp 209/2015 z dne 19. 6. 2015, Psp 295/2015 z dne 2. 7. 2015 itd. 7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.