Jedro

Nevarnost v smislu 39. člena ZDZdr mora biti konkretna in realna, ne zgolj hipotetična; v nasprotnem primeru bi zakon določal, da se prisilno hospitalizirajo vse osebe z diagnozo bolezni, ki lahko hipotetično povzroči nevarno vedenje, vendar tega ne določa. Zato je treba 39. člen ZDZdr vselej razlagati tako, da mora biti nevarnost izkazana s konkretnimi ravnanji (kar vključuje tudi grožnje, izjave), ki z dovolj visoko stopnjo indičnega sklepanja omogočajo zaključek, da oseba predstavlja realno (in ne zgolj teoretično možno, hipotetično) nevarnost zase ali za okolico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se A. A. odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je sprejem nasprotne udeleženke na oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice utemeljen (1. točka izreka), da se imenovana zadrži na oddelku do 14. 3. 2022 (2. točka izreka) in da stroški postopka bremenijo proračun (3. točka izreka; ni izpodbijano).

2. Zoper 1. in 2. točko sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka in med drugim navaja, da so razlogi o ogrožanju življenja in zdravja ter povzročanja škode v sklepu zgolj hipotetični in neizkazani. Pritožnica z ničemer ne ogroža svojega ali tujega življenja ali zdravja in ni povzročila nobene škode. Iz dokumentacije ne izhaja, da bi bila samomorilna ali da bi bila do kogarkoli fizično nasilna. Ukrep je nesorazmeren.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z 39. členom Zakona o duševnem zdravju1 je pridržanje in zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: a) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; b) če je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in c) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da nasprotna udeleženka boleha za duševno boleznijo (shizoafektivno psihizo), zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti, se nerazumno vede, nima uvida v svoje bolezensko stanje in je tudi opustila jemanje zdravil. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ni pritožbeno izpodbijano.

6. Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da je prvi pogoj za pridržanje (da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo) v izpodbijanem sklepu obrazložen nezadostno in le na abstraktni ravni. Tako je v povzetku izvedenskega mnenja navedeno, da je nasprotna udeleženka »nastrojena« do svojcev in sosedov in da jih obtožuje; to izkazuje kvečjemu nadležnost in verbalno nasilnost, ne pa ogrožanja življenja ali hujšega ogrožanja zdravja kogarkoli. Navedeno je tudi, da naj bi zažigala križe, vendar ni izkazano, da bi šlo za kakšno resnejšo škodo, da bi uničevala sakralne objekte, nagrobnike, umetniška dela ali kaj podobnega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot veliko (hudo) premoženjsko škodo.

7. Nadalje je izvedenec obrazložil, da bolezensko stanje, kakršno je prisotno pri pritožnici, pripelje do nepredvidljivih ravnanj, da se osebe v takem stanju nimajo v oblasti, da lahko oseba »eksplodira,« povzroči škodo, lahko stori samomor ali poškoduje drugega. V nadaljevanju sodišče obširno obrazloži, da obstaja nevarnost, da bi nasprotna udeleženka brez zdravljenja ogrožala svoje ali tuje življenje ali zdravje ali povzročala škodo, da je sovražno nastrojena do drugih ljudi, ker je prepričana, da jo ogrožajo in da bi lahko odreagirala na agresiven način. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev izvedenca, da osebe s tovrstnimi boleznimi oziroma motnjami _lahko_ ogrožajo sebe ali druge, povzročajo škodo in nepredvidljivo reagirajo. Vendar je ta možnost zaenkrat izkazana zgolj hipotetično. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja nobeno konkretno ravnanje pritožnice, ki bi kazalo na to, da kogarkoli ogroža (izkazano ali opisano ni nobeno njeno nasilno dejanje, resne grožnje drugim ljudem ali s samomorom, povzročitev konkretne škode2).

8. Nevarnost v smislu 39. člena ZDZdr mora biti konkretna in realna, ne zgolj hipotetična; v nasprotnem primeru bi zakon določal, da se prisilno hospitalizirajo vse osebe z diagnozo bolezni, ki _lahko_ hipotetično povzroči nevarno vedenje, vendar tega ne določa. Zato je treba 39. člen ZDZdr vselej razlagati tako, da mora biti nevarnost izkazana s konkretnimi ravnanji (kar vključuje tudi grožnje, izjave), ki z dovolj visoko stopnjo indičnega sklepanja omogočajo zaključek, da oseba predstavlja realno (in ne zgolj teoretično možno, hipotetično) nevarnost zase ali za okolico. Tudi ugotovljeno dejstvo, da se pritožnica čuti ogroženo od drugih oseb, še ne pomeni, da bo nasilno odreagirala. Splošno je znano, da vsi ljudje, ki se resnično ali zmotno čutijo ogroženi, ne reagirajo nasilno.

9. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem trenutku in upoštevaje spisovno gradivo niso z zadostno stopnjo izkazani razlogi, ki bi utemeljevali prisilno hospitalizacijo nasprotne udeleženke pod pogoji iz 39. člena ZDZdr. Četudi se je mogoče strinjati, da je nasprotna udeleženka bolna in da bi ji zdravljenje objektivno gledano koristilo, to še ne zadošča za izrek ukrepa prisilne hospitalizacije na oddelku pod posebnim nadzorom. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje (naravo bolezni pritožnice in njeno ravnanje), vendar materialnopravno zmotno presodilo, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku3 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku4 izpodbijani sklep spremenilo tako, da se nasprotna udeleženka odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom.

1 Uradni list RS, št. 77/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDZdr. 2 Nejasna navedba o »zažiganju križev« temu standardu ne zadosti, kot je bilo že pojasnjeno. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji. 4 Uradni list RS, št. 16/2019.