Jedro

Zavrnitev zahtevka na ukinitev preživnine - toženka ne živi v izvenzakonski skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica je od toženca zahtevala, naj ji od 1.5.1995 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 35.000,00 SIT do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim sklepom Vlade RS. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, naj se ukine preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati za tožnico na podlagi sodbe sodišča prve stopnje z dne 23.2.1993, opr. št. P 7/93, od 1.7.1995 dalje. Pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka na zvišanje preživnine za čas po 1.6.1998 ter glede pravdnih stroškov razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožnice, v celoti pa pritožbo toženca, zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v obsegu zavrnitve toženčeve pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje o nasprotni tožbi je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj se v izpodbijanem delu tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ukinitev preživnine ugodeno. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe proti sodbi sodišča prve stopnje, ki so odločilnega pomena za pravilno odločitev in ki jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ali ni upoštevalo v pravilnem obsegu. Iz izpovedi zaslišanih prič so bili upoštevani le tisti deli, ki so bili v prid tožnici. Ni mogoče mimo tega, da je sodišče prve stopnje, ko je prvič odločalo, tožbenemu zahtevku na ukinitev preživnine ugodilo z obrazložitvijo, da je tožnica živela z J. T. v izvenzakonski skupnosti. V ponovljenem postopku v bistvu ni ugotovilo nobenih novosti, ki bi mogle tako odločitev spremeniti. Izjavi priče M. K. bi bilo treba dati posebno težo, ne pa njeno dokazno vrednost izključiti. Tudi izpoved priče N. V. je bila upoštevana nepravilno in enostransko. Zaslišati bi bilo treba tudi predlagano pričo J. V.. O vsem tem sodba sodišča druge stopnje nima potrebnih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 375. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Ne glede na to pa je pravno zmotno presojen status tožničine zveze z J. T.. Med njima je namreč od razveze zakonske zveze tožnice s tožencem pa do vložitve nasprotne tožbe dne 17.7.1995 obstojala izvenzakonska skupnost. Tožencu je uspelo dokazati, da je tožnica v takšni skupnosti živela. Podani so vsi pogoji za uporabo določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Zakonska zveza med tožnico in tožencem je bila razvezana v februarju 1993. Čeprav je tožnica na domačiji J. T. živela že od leta 1989, bi o dalj časa trajajoči življenjski skupnosti med njima, ki bi imela zakonski zvezi enake posledice, bilo mogoče govoriti šele za obdobje od razveze zakonske zveze s tožencem dalje (argument iz prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Izpodbijana sodba vsebuje razloge v tem obsegu. Pravno izhodišče za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti je v razlagi, da mora skupnost moškega in ženske, da bi bila enaka zakonski zvezi, trajati praviloma dalj časa. Enaka pa ji mora med drugim biti tudi na ekonomski in čustveni ravni. Od tu dalje gre predvsem za dejansko presojo. Sodišče prve stopnje je v tej smeri izvedlo obširen dokazni postopek ob izhodišču, da je breme dokazovanja obstoja izvenzakonske skupnosti na strani toženca. Izpodbijana sodba je posebej poudarila, da je toženec ob razvezi zakonske zveze v letu 1993 prevzel preživninsko obveznost do tožnice, čeprav je ta že od leta 1989 živela na domačiji T., predvem pa se je s to obveznostjo strinjal do vložitve nasprotne tožbe v tej pravdi, torej do 17.7.1995. Ta ugotovitev dejanske narave je razumljivo imela svoj odraz v oceni izpovedi zaslišanih prič, ki bi po ugotovitvah sodbe sodišča druge stopnje, povzetih po oceni dokazov v sodbi sodišča prve stopnje, morda (očitno so mišljene nekatere izpovedi, predvsem izpoved priče M. K.) omogočale domnevo, da so med tožnico in J. T. obstojali "kakšni tesnejši stiki", kar pa vendar ni dopustilo sklepanja, da je šlo za izvenzakonsko skupnost. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da izvedeni dokazi ne potrjujejo sklepanja, "da bi bil tožničin položaj v razmerju do J. T. enakovreden, kot je mogoče pričakovati med možem in ženo". Tožnica je po teh razlogih "živela pri T., da se je preživela in tam za delo dobivala hrano in stanovanje". K temu sta sodišči nižjih stopenj dodali še ugotovitev, da je tožnica od T. odšla in z junijem 1998 živi drugje.

Opisani razlogi utemeljujejo pravilnost pravne odločitve v izpodbijani sodbi. Preživninska obveznost toženca bi namreč mogla prenehati le ob presoji, da tožnica živi v izvenzakonski skupnosti z drugim partnerjem. To pa ni ugotovljeno. S temi razlogi je tudi že v precejšnji meri odgovorjeno na revizijske očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pri sodišču druge stopnje. Slednje mora v obrazložitvi svoje sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Prav to je sodišče druge stopnje tudi storilo. Povedalo je, da pritrjuje dokazni oceni iz sodbe sodišča prve stopnje in tudi pojasnilo, zakaj. Opredelilo se je do izpovedi M. K. s stališča, da domneva o morebitnih tesnejših stikih še ne dopušča sklepanja o obstoju izvenzakonske skupnosti. Pojasnilo je tudi, zakaj ni potrebe po dopolnjevanju dokazovanja z zaslišanjem dodatne priče. Na koncu ostane ugotovitev, da z navedbami v tej smeri revizija poskuša grajati sprejeto dokazno oceno, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno na podlagi določbe 393. člena ZPP.