Jedro

Kljub temu, da je poslovodna funkcija in njeno opravljanje povezano s prevzemanjem poslovnih rizikov, je v tem primeru (ne)ravnanje direktorja označiti kot prevzemanje rizika, ki ga toženec ni opravičil z navajanjem posebnih okoliščin – prav nasprotno, smiselno ga je celo priznal in se skliceval na nemožnost organiziranja prevoza (kar pa je bilo v dokaznem postopku ovrženo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka od tožene stranke, pri kateri je v spornem obdobju opravljala funkcijo direktorja, zahteva odškodnino, ker toženec ni poskrbel, da bi se kontejnerji iz Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: BIH) prepeljali v Slovenijo, zaradi česar je tožnici nastala škoda. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 7.224.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 1997 dalje ter da ji povrne pravdne stroške. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

2. Revizijo je tožena stranka vložila zoper pravnomočno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do vprašanja, ali se je lahko v BIH uvažalo, ne pa tudi do začetka vojne oziroma posledic vojne v BIH, zaradi česar je sploh prišlo do uničenja kontejnerjev. Vzrok za nastanek škode je začetek vojne in ne ravnanje toženca, zaradi vojne oziroma njenih posledic pa nihče (razen njenih povzročiteljev) ne more odgovarjati. Poleg tega podatki o prevozih kave ali sadja ne omogočajo sklepanja, da je bilo možno organizirati tudi večji prevoz. Revident se sprašuje, kako naj bi sploh dokazal, da prevoza ni bilo moč organizirati. Tudi vprašanje neplačevanja najemnine ter (ne)servisiranja kontejnerjev nima zveze s škodo, za povzročitev katere se bremeni toženo stranko. Servisiranje so bili namreč dolžni zagotavljati lastniki kontejnerjev. Sodišči se tudi nista ukvarjali z vprašanjem, ali je bil s strani P. F. oz. tožnice plačan znesek lastniku brez ali z ugovorom. Pogodba z dne 23. 11. 1990 ter 7. 2. 1991 ni določala rizika vojne, zato je vprašljiva zaveza tožeče stranke. Predlaga spremembo sodbe sodišč druge in prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da je toženec brez soglasja upravnega odbora v funkciji direktorja tožeče stranke dne 23. 11. 1990 podpisal pogodbo o najemu frigo kontejnerjev med tožnico kot najemnikom in podjetjem N. Srl kot najemodajalcem ter kasneje še pogodbo s podjetjem A. iz Celovca in podjetjem S. iz Sarajeva, s katero so bili v najem vzeti kontejnerji dani v podnajem podjetju iz Sarajeva. Kontejnerji so se po pogodbi smeli uporabljati le za skladiščenje in dozorevanje banan, S. T. pa se je s posebno pogodbo zavezal, da bo zelene banane kupoval le od podjetja J. V najem vzeti kontejnerji so bili v času vojne v BIH uničeni. Toženi stranki, direktorju tožeče stranke v spornem obdobju, se v tej pravdi očita, da ob izbruhu vojne v BIH, kljub možnosti transportnega prometa, ni ukrenila ničesar v smeri, da bi se kontejnerji vrnili v Slovenijo in je zato odgovorna za nastalo škodo.

6. Glede samega nastanka toženkine obveznosti ima ta spor vsebino odškodninskega spora družbe z omejeno odgovornostjo proti svojemu poslovodji (direktorju) zaradi njegovega malomarnega opravljanja poslovodskih nalog. Pravna podlaga spora je v določbi 72. člena v povezavi s 24.b členom(1) Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90, ZP)(2) in 1. odstavku 154. člena ZOR. Revidentu se torej očita malomarnost, ker kot direktor tožeče stranke v spornem obdobju ni poskrbel za vrnitev kontejnerjev v Slovenijo, zato so neutemeljene revizijske trditve, ki vidijo očitek tožencu v odgovornosti za zatrjevano škodo zaradi izbruha vojne v BIH. Vojna je bila sicer res neposreden vzrok za uničenje kontejnerjev, vendar pa se v tej pravdi toženi stranki očita, da bi kot oseba, ki je mesto direktorja tožeče stranke v spornem obdobju zasedala na podlagi pogodbe o delu – torej odplačno, v skladu z načelom dobrega gospodarja lahko in morala poskrbeti za odvoz kontejnerjev iz BIH.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je toženčevo podjetje J. do marca 1992 vozilo za podjetje S. v BIH, in da s prevozom v BIH do aprila 1992 ni bilo težav. Poleg tega podjetje S. T. že v letu 1991 ni več plačevalo najemnine za kontejnerje ter je tožnico pozivalo na servisiranje oziroma odvoz kontejnerjev. Tožena stranka bi si morala na podlagi 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in Zakona o podjetjih prizadevati opravljati poslovodno funkcijo kot dober gospodar oziroma gospodarstvenik, ter si v okviru svojih poklicnih dolžnosti prizadevati, da bi kontejnerje pripeljala nazaj v Slovenijo. Dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti je torej na strani poslovodje, kar je skladno s splošno ureditvijo iz prvega odstavka 154. člena ZOR. Materialno pravo je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno spodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), uporabljeno pravilno in strinjati se je z zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da je toženi stranki glede na izkazane okoliščine primera (neplačevanje najemnine, zaostrovanje politične situacije v nekdanji Jugoslaviji) očitati malomarno ravnanje v smislu odsotnosti prizadevanj za odvoz kontejnerjev iz BIH ob tem, da je tožeča stranka izkazala, da je bil transport blaga v kritičnem obdobju mogoč. Kljub temu, da je poslovodna funkcija in njeno opravljanje povezano s prevzemanjem poslovnih rizikov, je v tem primeru (ne)ravnanje direktorja označiti kot prevzemanje rizika, ki ga toženec ni opravičil z navajanjem posebnih okoliščin – prav nasprotno, smiselno ga je celo priznal in se skliceval na nemožnost organiziranja prevoza (kar pa je bilo v dokaznem postopku ovrženo).

8. Revizijske navedbe, da transport visokokurantnega blaga v spornem obdobju ni bil mogoč, nasprotuje sprejeti dokazni oceni, kar pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaznim predlogom tožene stranke ugodilo (zaslišalo je priči D. F. in D. K. ter opravilo poizvedbe pri I. in Gospodarski zbornici Slovenije), vendar pa izvedba teh dokazov ni potrdila trditev toženca.

9. Glede uveljavljanja ugovorov s strani tožnika za plačilo odškodnine lastnici kontejnerjev družbi N. sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da vojne razmere v pogodbi niso bile omenjene in je bila zatorej na podlagi sklenjene pogodbe o najemu kontejnerjev tožnica odškodnino dolžna plačati. Ugotovljeno je tudi bilo, da je bil znesek odškodnine, ki ga je tožnica plačala lastniku kontejnerjev zaradi njihovega uničenja manjša od odškodnine, ki je izhajala iz pogodbe in je zato revidentove ugovore v tej smeri razumeti kot izpodbijanje dokazne ocene in jih je treba posledično zavrniti kot nedovoljene.

10. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Določbe tega zakona o podjetju v družbeni lastnini in podjetju v mešani oziroma zasebni lastnini se smiselno uporabljajo tudi za javna podjetja.

Op. št. (2): Delavski svet oziroma po položaju in funkciji njemu ustrezen organ upravljanja podjetja je odgovoren za svoje delo delavcem, ki so ga izvolili.