Jedro

Sodišče ni bilo dolžno izločiti uradnega zaznamka o zbranih obvestilih, ki se je nanašal na izjavo mladoletne oškodovanke, ker je ta, zaslišana pred preiskovalno sodnico in posebej poučena po 236. členu ZKP, da kot hčerka obdolženca ni dolžna pričati, povedala, da bo pričala.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni I.M. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 1 leta in 1 meseca zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca ter zvišalo kazni za posamezni kaznivi dejanji in enotno kazen zvišalo na dve leti in dva meseca zapora.

Obsojenčev zagovornik odvetnik Z.K. iz M. je dne 14.2.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja razlog iz 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker sodišče ni izločilo uradnih zaznamkov o izjavah prič, ki so jih podale v predkazenskem postopku, posebej še izjavo mladoletne oškodovanke M.M. Oškodovanka po mnenju zagovornika ni mogla razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati. Takšna seznanitev sodišča z neveljavnimi dokazi je vplivala na odločitev sodišča in je s tem po mnenju zagovornika podana absolutna kršitev določb kazenskega postopka. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo podala mnenje, da je bila oškodovanka opozorjena na pravice iz 236. člena ZKP, ker pa se pričanju ni odpovedala, ni bilo potrebno, da bi sodišče njeno izjavo v obliki uradnega zaznamka izločilo iz spisa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče po 3. odstavku 83. člena ZKP ni bilo dolžno, da izloči uradne zaznamke, ki so se nanašale na izjave prič, kasneje zaslišanih na glavni obravnavi. Prav tako ni bilo dolžno izločiti uradnega zaznamka o zbranih obvestilih, ki se je nanašal na izjavo oškodovanke M.M. (listovna številka 27 kazenskega spisa), ker je mladoletna oškodovanka, roj. 29.9.1991, zaslišana pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Mariboru dne 27.2.2002, posebej poučena po 236. členu ZKP, da kot hčerka obdolženca ni dolžna pričati, povedala, da bo pričala. V izvedeniškem mnenju kliničnega psihologa docentke dr. Z.R.F. z dne 16.2.2002 je bilo posebej navedeno, da je oškodovanka v preiskovalnem postopku o domnevnem spolno nasilnem vedenju očeta sposobna za pričanje. S tem je bilo v skladu z določbo 3. odstavka 236. člena ZKP možno zaslišanje oškodovanke. V skladu z določbo 5. odstavka 331. člena ZKP ni bila zaslišana na glavni obravnavi, temveč je bila prebrana njena izpovedba na listovni številki 120 do 129 kazenskega spisa, tudi v soglasju s strankami, na glavni obravnavi dne 10.6.2002 pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve Zakona o kazenskem postopku, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik, zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.