Jedro

Ugotovitev, da je tožena stranka prenehala z uporabo spornega zemljišča še ne pomeni, da ima tožeča stranka odtlej posest nad tem zemljiščem oziroma, da je tožena stranka s tem izpolnila svojo obveznost iz najemne pogodbe in prepustila sporno zemljišče v posest tožeči stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine (razen v delu, o katerem je bilo pravnomočno odločeno že s prejšnjo sodbo in ga je zato v tem delu zavrglo) ter zahtevek za ureditev dostopne poti in ustanovitev služnosti. Določilo je vrednost spornega predmeta na 65.616,33 EUR ter odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške postopka.

Pritožbo proti sodbi in sklepu vlaga tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj v izpodbijanemu delu sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma naj izpodbijani del v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Dodaja, da se ponovno ni opredelilo do vseh bistvenih prvin trditvenega in dokaznega gradiva ter neobrazloženo ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče I. L. (ki bi izpovedal glede površine spornega dela zemljišča) in dokaza z vpogledom v izvršilni spis In 33/2011, neobrazloženo je zavrnilo tudi dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke V. H.. Pritožba nadalje izrecno napada del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za uporabnino, saj v tem delu sodbe ni možno preizkusiti. Trdi, da je sodišče prve stopnje to svojo odločitev pomanjkljivo obrazložilo (ni navedlo razlogov za odločitev za vsa sporna leta ter za zavrnitev zahtevka za plačilo razlike uporabnine med neprerekanimi 3054 m2 in 2713 m2) ter jo utemeljilo na zaključkih, ki so popolnoma neživljenjski in nelogični ter v nasprotju z zapisniki o izpovedbah zaslišanih in z izvedenskim mnenjem, kar predstavlja bistveno kršitev določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Iz razloga neobrazloženosti pritožba napada tudi del v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek za ureditev dovozne poti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in pritožbenemu sodišču predlaga naj pritožbo zavrne, hkrati priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec spornega zemljišča nima (več) v posesti, saj ga ne uporablja, in sicer od 1. 8. 2005. Sodišče prve stopnje je do teh ugotovitev prišlo na nerazumljiv način in na podlagi nasprotujočih si razlogov. Pri tem je izhajalo iz materialnopravno napačnega izhodišča, da že ugotovitev, da je tožena stranka prenehala z uporabo spornega zemljišča (kar sodišče navezuje predvsem na izdajo začasne odredbe) pomeni, da ima tožeča stranka odtlej posest nad tem zemljiščem oziroma, da je tožena stranka s tem izpolnila svojo obveznost iz najemne pogodbe in prepustila sporno zemljišče v posest tožeči stranki. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo obstoja bistvenega elementa posesti, to je (ne)posredna dejanska oblast nad stvarjo (primerjaj 24. člen SPZ (2)) in kumulativnih kriterijev, to so: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku; ki morajo biti podani (primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1336/2010 z dne 20. 4. 2010, II Cp 43/2010 z dne 17. 2. 2010 in I Cp 495/2010 z dne 18. 5. 2010).

Neutemeljena je ugotovitev da, »ker je tožena stranka začasno odredbo prejela v petek 29. 7. 2005, torej od prvega naslednjega delovnega dne, to je ponedeljka 1. 8. 2005, ne uporablja več sporne nepremičnine«. Prejem začasne odredbe v ničemer ne izkazuje dejstva prenehanja uporabe. Hkrati pa je takšna ugotovitev tudi v nasprotju z izpovedjo priče P. H., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljivo in navedlo kot razlog za ugotovitev, da je toženec dejansko prenehal z uporabo spornega zemljišča. Priča je namreč kot odgovorni vodja tožene stranke izpovedala, da že pred prejemom začasne odredbe (od 27. 7. 2005) in torej neodvisno od nje, gramoza niso več čistili v Š. in za odlagališče mulja niso več uporabljali spornega zemljišča. Tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prenehala uporabljati sporno zemljišče, to še ne bi bil zadosten pogoj, da ugotovi izročitev spornega zemljišča v posest tožeči stranki in s tem izpolnitev pogodbene obveznost. Tako je nerazumljivo razlogovanje, da ugotovljeno dejstvo, da so na dostopni poti do spornega zemljišča vrata, katerih ključ ima tožena stranka in so včasih zaklenjena, kaže zgolj na dejanje motenja posesti. Za takšen zaključek bi sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, da ima tožeča stranka posest, samo ugotovljeno dejstvo pa prej kaže na to da tožeči stranki nista imeli neoviranega dostopa do spornega zemljišča in torej tudi posesti ne. Bistveno izhodišče, ki se mu dokazna ocena ogne, je naslednje: nesporno je imela tožena stranka sporno nepremičnino v posesti od leta 1983 do izteka pogodbe (2003). Dalje, dejanska podlaga že pravnomočno ugodenega obogatitvenega zahtevka je takšna, da po izteku pogodbe tožena stranka nepremičnine še ni vrnila tožeči stranki. Izdana je bila celo začasna odredba, kar pa še ne pomeni, da je bila tudi izvršena. Izpodbijana sodba v resnici nima nikakršne ugotovitve, da je prišlo do vrnitve nepremičnine.

Neutemeljeno in nerazumljivo je tudi dokazno breme, ki ga sodišče prve stopnje nalaga tožeči stranki. Očita ji namreč, da ni zavarovala morebitnih dokazov o uporabi spornega zemljišča s strani tožene stranke pred zatravitvijo, kljub temu, da je že v tožbi predlagala ogled spornega zemljišča (sodišče pa ga je izvedlo šele po navodilu Višjega sodišča, torej 6 let kasneje) ter začasno odredbo, ki ji je sodišče prve stopnje celo ugodilo in toženi prepovedalo uporabo spornega zemljišča. Ko so izčrpani vsi razpoložljivi dokazi, je dokazni standard, ki mu mora zadostiti stranka, pretežna verjetnost. Izhodišče, opisano v zaključku prejšnje točke pa navsezadnje tudi toženi stranki nalaga določeno procesno breme glede vprašanja, ali, kdaj in kako je nepremičnino izročila nazaj tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje tudi ni utemeljilo ugotovitve, da sporno zemljišče obsega zgolj 2713 m2 in ne s strani tožeče stranke zatrjevanih 3054 m2, kljub temu pa je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike med višino uporabnine za 3054 m2 spornega zemljišča in uporabnine za v sodbi ugotovljenih 2713 m2 spornega zemljišča. V tem delu torej sodba ni obrazložena.

Zaradi takšne pomanjkljive obrazložitve in nasprotujočih ter nejasnih razlogov sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek ter nerazumljive napolnitve pravila o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP), izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene kršitve, ki jo glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s poznejšimi spremembami).

(2) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).