Jedro

Meje zemljišča, ki je javno dobro, so urejene po močnejši pravici, ugotovljeni na podlagi katastrskih podatkov.

Izrek

I. Pritožba A. A. se zavrže. II. Pritožba B. B., C. C. in D. D. ter pritožba E. E. se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je urejena meja zemljišča parc. št. 1 k. o. ..., ki je javno dobro, s sosednjimi zemljišči, ki so v lasti nasprotnih udeležencev.

2. Pritožujejo se nekateri od nasprotnih udeležencev.

3. Skupno pritožbo so vložile B. B., C. C. in D. D. Navajajo, da sklep v celoti zavračajo. Trdijo, da ni upoštevan kataster pred poravnavo v zadevi N 27/80 oziroma se pri meritvi ni izhajalo iz tromeje parc. 1/2 in 2 k. o. ... ter nepremičnino v lasti F. F., s čemer bi dobili pravi kataster. Zanikajo, da bi želele podaljšati meritev proti točki M; povedale so, da ta del poti ni sporen, vendar je sodišče meritve nadaljevalo. Opozarjajo na neurejen kataster, saj gre za odstopanja med 2 do 3 m, kar je nesprejemljivo. Opozarjajo na izvedenčevo izjavo, da ima občina v bistvu dve poti, vendar v resnici nima nobene. Tista, ki bi jo dobila s sodno poravnavo, ni bila nikoli napisana v zemljiški knjigi na občino. Na parceli št. 1/5 k. o. ... ni nobenega zaznamka. Javno dobro, razvidno iz IDPOS 12, je enostavno izbrisano. Prilaga neuradno kopijo terenske meritve IDPOS 34 in elaborat meritve, ki jo je občina podpisala. Ni jim znano, da bi občina izvzela del nepremičnine 2 k. o. X iz javnega dobra. Prilagajo geodetski načrt, ki so ga dale izdelati zaradi ugotovitve meje med javno potjo in njihovimi parcelami. V ta načrt je narejen vklop IDPOS 34. Jasno je videti, da javne poti ni. Trdi, da R. parcelacija posega v javno dobro in preko javnega dobra v parcele 1/2, 1/3, 1/5 in 1/6, vse k. o. ...

4. E. E. v svoji pritožbi navaja, da ne soglaša z drugačno postavitvijo meje, kot tisto, ki pomeni javno pot po močnejši pravici. Sklicuje se na svoj dopis z dne 20. 5. 2014, ki ni bil upoštevan, ker sodišču ni bil predložen v zadostnem številu izvodov.

5. A. A. v pritožbi, ki jo je vložila dne 1. 6. 2015, graja odločitev o stroških postopka. Meni, da skupnih stroškov v višini 376,58 EUR ni dolžna plačati, ker njena meja ni bila predmet spora in za meritev ni prosila. Z meritvijo je meja ostala nespremenjena. Sklicuje se na svojo invalidnost in navaja, da je upokojenka. V dopolnitvi pritožbe, ki jo je priporočeno na pošti oddala dne 26. 6. 2015, navaja, da uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo odločitve v stroškovnem delu tako, da skupne stroške, ki so ji naloženi v plačilo, krije predlagatelj. Podredno predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sklep N 7/2013 z dne 29.3.2015 prejela 6. 5. 2015 in se pritožila 1. 6. 2015. Sklicuje se na 33. člen Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da se iz tehtnih razlogov lahko upošteva tudi pritožba, vložena po poteku pritožbenega roka in sicer v primeru, da s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Meni, da pravice drugih oseb z obravnavo njene pritožbe ne bi bile prizadete in bi bilo pravično, da se njena pritožba obravnava. Opozarja, da zastoja v postopku pritožba ni povzročila, ker so vložene tudi druge pritožbe. Opozarja, da ji je predlagatelj obljubljal, da bo zadevo uredil, ni pa je pravočasno napotil na sodišče. Laično je mislila, da je predlagatelj pristojen odločati o spremembi sklepa o stroških in se je namesto, da bi vložila pritožbo, dogovarjala s predlagateljem. Šele na koncu ji je bilo rečeno, naj zadevo ureja na sodišču. Predlagatelja prosi za soglasje, da se njena pritožba obravnava. Opozarja, da meji ni nikoli nasprotovala in da nikoli ni povzročala stroškov. Ker meja med njeno in predlagateljevo parcelo ni bila sporna, je postopek izključno v interesu predlagatelja, ki bi zato moral kriti stroške postopka. Sporne so bile meje z zemljišči drugih nasprotnih udeležencev. Meni, da je za nastanek stroškov odgovoren predlagatelj, zato jih je dolžan kriti. Opozarja na svoje slabo premoženjsko stanje. Prejema nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v višini 194,19 EUR mesečno, vendar zgolj občasno. Zaposlena je za 4 ure, vendar že dve leti ne prejema plače. Nad delodajalcem je bil dne 26. 5. 2015 začet stečajni postopek. Znesek stroškov, ki ji je naložen v plačilo, presega znesek mesečne pokojnine, kar je tehten razlog, da se pritožba obravnava. Prilaga obvestilo ZPIZ o nadomestilu iz invalidskega zavarovanja in sklep o začetku stečajnega postopka nad družbo T., d. o. o. Meni, da je določilo 139. čl. Zakona o nepravdnem postopku nepravilno uporabljeno. Ni upoštevan drugi stavek omenjenega člena, ampak je zgolj pavšalno odločeno, da stroške nosijo udeleženci v sorazmerju z dolžino meja. Opozarja, da so stroški nastali z urejanjem meje med javnim dobrom in nepremičninami drugih nasprotnih udeležencev, ona pa je dolžna plačati največji del stroškov, ker je njena meja slučajno najdaljša. Poudarja, da odgovora na predlog za ureditev meje ni podala, kar pomeni, da se je s predlagateljevimi navedbami strinjala. Z mejo, kakršna je pokazana v elaboratu, se niso strinjali G. G. in H. H. ter predlagateljica. Meni, da bi stroške, ki so naloženi v plačilo njej, moral nositi predlagatelj.

6. Predlagateljica je na pritožbe A. A. odgovorila. Izjavlja, da A. A. ni zavajala, niti je ni bila dolžna napotiti na sodišče. Opozarja, da so bili udeleženci postopka o pravici do pritožbe poučeni s pravnim poukom, vsebovanim v sklepu sodišča. Zanika, da bi podaljševala postopek in da bi bila odgovorna za nastanek stroškov. Od samega začetka si prizadeva za rešitev na sporazumen način, ki pa zaradi določenih udeležencev ni bil mogoč. Z morebitno spremembo ali razveljavitvijo stroškovnega dela odločitve se ne strinja.

O pritožbi A. A. 7. A. A. je bil sklep o ureditvi meje vročen tako, da ji je bilo v poštenem predalčniku dne 20. 4. 2015 puščeno obvestilo o došli pošiljki. Ker pošiljke ni dvignila, se na podlagi četrtega odstavka 142. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročitev šteje za opravljeno z iztekom petnajstdnevnega roka od dne, ko je bila naslovnica o pošiljki obveščena. Vročitev je bila torej opravljena 5. 5. 2015 in se je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe iztekel dne 20. 5. 2015. 8. A. A. je pritožbo vložila dne 1. 6. 2015. Dopolnitev pritožbe je vložila 29. 6. 2015 (priporočeno na pošti jo je oddala 26. 6. 2015). Tako pritožba kot dopolnitev pritožbe sta bili vloženi po izteku pritožbenega roka. Nepravočasno pritožbo sodišče praviloma zavrže (prvi in drugi odstavek 343. čl. in 352. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). S tretjim odstavkom 33. čl. Zakona o nepravdnem postopku pa je predvideno, da sodišče iz tehtnih razlogov lahko upošteva tudi pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe s spremembo ali razveljavitvijo strinjajo.

9. Pritožnica predlaga, da se o njeni pritožbi kljub nepravočasnosti odloči: Zatrjuje obseg tehtnih razlogov za zamudo roka in apelira na predlagatelja, da on krije stroške, ki so s sklepom naloženi v plačilo njej. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo kritje pritožnici naloženih stroškov odklonil, obenem pa zanikal, da bi pritožnico zavajal pri odločitvi za pritožbo. Ker je v izpodbijanem sklepu vsebovan pravni pouk jasen, zamude roka ni mogoče opravičiti z razlogom, da je pritožnica laično mislila, da je o spremembi sklepa o stroških pristojen odločati predlagatelj. Tudi pritožničino slabo gmotno stanje ni razlog za obravnavno nepravočasne pritožbe. Predlagatelj, katerega naj bi pritožbeno sodišče določilo za nosilca pritožnici v plačilo naloženih stroškov, z obravnavanjem prepozno vložene pritožbe ne soglaša. Tehtnih razlogov za obravnavanje po izteku pritožbenega roka vložene pritožbe in njene dopolnitve zato ni.

10. Zaradi zamude pritožbenega roka je zato pritožba zavržena (prvi in drugi odstavek 343. čl. in 352. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

O pritožbi B. B., C. C. in D. D. ter o pritožbi E. E. 11. E. E. se zavzema za določitev meje po močnejši pravici in opozarja na svoj dopis, v katerem je ureditev meje na ta način predlagala. Ker je meja urejena na podlagi močnejše pravice, pritožnica pa nobenih drugih pritožbenih razlogov ne podaja, je pritožba nerazumljiva. Sodišče prve stopnje je mejo uredilo na osnovi pravila o močnejši pravici. Pojasnilo je v 77. čl. Stvarnopravnega zakonika vsebovano materialno pravilo o kriterijih za ureditev meje in se zato, ker se ureja meja parc. št 2 k. o. ..., ki je javno dobro, izreklo za nujnost urejanja meje po močnejši pravici. Močnejša je pravica, ki jo izkazuje uradna evidenca zemljišč, to je kataster. Da pritožničina vloga z dne 20. 5. 2014 ne bi bila upoštevana, v izpodbijanem sklepu ni navedeno.

12. Pritožba B. B., C. C. in E. E. se zavzema za neupoštevanje dne 19. 9. 1980 sklenjene sodne poravnave. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo. Sodne poravnave ni upoštevalo, ker je ugotovilo, da bi morali sklenitelji poravnave poskrbeti za prestavitev javne poti in zemljiškoknjižno realizacijo poravnave. Ker tega niso storili in ker je sodna poravnava zgolj podlaga za prenos (ne gre za originaren način pridobitve lastninske pravice), je zemljišče, sedaj označeno s parc. št. 1/5 k. o. ..., ostalo v lasti predlagateljic. V nadaljevanju proti severu je trasa v poravnavi določena tako, kot je vrisana v katastru.

13. V nasprotju z razlogi sodbe pritožnice B. B., C. C. in D. D. navajajo, da naj bi one predlagale ureditev meje v nadaljevanju od točke M. Takega zapisa v izpodbijanem sklepu ni. Obseg ureditve meje je določil predlagatelj s svojim predlogom. Tudi dejstvo, da bi se kateri del nepremičnine 1 k. o. ... izvzel iz javnega dobra, ni bilo zatrjevano ali obravnavano. Po nepotrebnem zato pritožba navaja, da pritožnicam ni znano, da bi občina izvzela del te nepremičnine iz javnega dobra.

14. Ker je pri prenosu katastrske meje v naravo na razpolago zgolj katastrski načrt M1: 2880 in ker ni zanesljivih identičnih točk za enolično interpretacijo katastra, katastrske meje ni mogoče opredeliti z natančnostjo, večjo od +/- 2 do 3 m. Upoštevajoč pravila stroke in lastno izkustvo je izvedenec ugotovil najverjetnejši potek katastrske meje. Glede elaborata IDPOS 12 z dne 10. 4. 1980 je izvedenec pojasnil, da ni bil izveden. Gre za meritev oziroma mejni ugotovitveni postopek, kateremu je sledil sodni postopek urejanja meje N 27/80. Ker meritev ni bila izvedena, na določitev meje v tem postopku ne more imeti vpliva. Kaj pritožnice B. B., C. C. in D. D. dokazujejo z listinami, nastalimi v meritvi IDPOS 34, iz pritožbe ni mogoče ugotoviti. Navajajo le, da neuradno terensko meritev IDPOS 34 prilagajo in da jo je občina podpisala. Geodetski načrt, ki so ga pritožnice dale izdelati z namenom ugotovitve sporne meje, bi morale predložiti v teku postopka pred sodiščem prve stopnje, da bi se sodišče o njem lahko izreklo. V pritožbi predložni dokazi so prepozni in zato neupoštevni (prvi odstavek 337. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku pritožbi zavrnjeni.