Jedro

Niti pismo o nameri niti osnutek prodajne pogodbe nimata narave ponudbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe, s katero tožeča stranka kot lastnik proda toženi stranki kot kupcu železnobetonski most, ki stoji na parceli 955/23 in 961/4, obe k.o. L., pri čemer stranki pogodbe ugotavljata, da je most dejansko že v javni rabi in je tožena stranka posest že nastopila. Kupnina za nepremičnino znaša 82.254,00 EUR in jo je dolžna tožena stranka poravnati v roku 15 dni, davek na promet in stroške notarske overitve plača tožena stranka, tožeča stranka pa ji izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se obe parceli odpišeta iz dosedanjih vložnih številk in pripišeta v novo, kjer je vknjižena lastninska pravica v korist tožene stranke. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.180,15 EUR.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodba nima ugotovitev o tem, ali sodišče šteje pogodbo z dne 23. 03. 1981 (v nadaljevanju Pogodba 1981) za veljavno ali ne, kar pa je bistvenega pomena tudi glede vprašanj, ali je šteti osnutek pogodbe z dne 01. 08. 2007 za novacijo pogodbe, ali je most pritiklina in za vprašanje zastaranja prvotne pogodbe. Sodišče nadalje ni pojasnilo, zakaj pisem o nameri ni štelo kot ponudbe, čeprav sta se stranki sporazumeli o vseh bistvenih elementih pogodbe, tožena stranka pa je z njimi izrazila svoje soglasje za sklenitev prodajne pogodbe. Osnutek pogodbe tako vsebuje vse, kar je bilo že prej dogovorjeno in podpisano s strani župana in direktorja uprave tožene stranke. Sodišče je nepravilno ugotovilo, kdo je ponudnik in kdo prejemnik ponudbe, kajti tu so se vloge menjavale. Pismo o nameri z dne 19. 02. 2007 ni le sporočilo tožeči stranki o rezervaciji sredstev, saj je o tem ne bi bilo potrebno obveščati, temveč pomeni, da je tožena stranka štela posel za sklenjen. Pisma o nameri so izkaz pogodbene volje. Ne drži, da tožeča stranka ni upoštevala prisilnih predpisov, to je Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin. Tožeča stranka po eni strani nima niti možnosti kontrolirati, ali je občina predpise spoštovala, po drugi strani pa niti ni jasno, na kakšen način naj bi bila ta pravila prekršena. Prav tako ne drži, da sta lastnika parcele 961/4 k.o. L., S. I. in I. Z. Nenazadnje pa pritožba opozarja, da je tožena stranka nepremičnini, ki je predmet pogodbe, že kategorizirala kot javno cesto, čeprav ju predhodno ni pridobila v last, Ustavno sodišče pa je izdalo že več odločb, s katerimi je občinske odloke v takem primeru razveljavilo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvami, da pisma o nameri tožene stranke in osnutek prodajne pogodbe predstavljajo ponudbo, ki toženo stranko veže. Stališče je materialnopravno zmotno. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 22. člena določa, da je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Takšne narave niso niti pisma o nameri niti osnutek prodajne pogodbe, o čemer je razloge obširno podalo že sodišče prve stopnje. S prodajno pogodbo se namreč prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Bistveni sestavini prodajne pogodbe sta torej predmet in cena, volja za sklenitev pogodbe pa mora biti jasno izražena (15. člen in 18. člen OZ). Pisma o nameri (z dne 16. 10. 2006, 19. 02. 2007 in 21. 05. 2007) navedenih elementov nimajo. Iz pisma o nameri z dne 16. 10. 2006 tako izrecno izhaja, da je tožena stranka (le) zainteresirana za nakup, da za nakup predhodno potrebuje dve cenitvi nepremičnin in da bo za leto 2007 predvidela sredstva za njihov odkup, tožnika pa bosta uredila zemljiškoknjižno stanje tako, da bo prenos lastninske pravice na tožečo stranko mogoč. Pismo o nameri z dne 19. 02. 2007 ponavlja obveznost tožeče stranke za zemljiškoknjižno ureditev nepremičnin, tožena stranka pa naj bi šele po prejemu obvestila o izbrisu bremen pripravila osnutek prodajne pogodbe, pri čemer ima sredstva za plačilo kupnine že rezervirana v občinskem proračunu. Zadnje pismo o nameri (z dne 21. 05. 2007) pa v prvem delu vsebuje zapis pogovora z drugotožnikom glede sklenitve pogodbe, v drugem delu pa odločitev tožene stranke za pripravo prodajne pogodbe, vendar je na koncu navedeno, da bo pogodba lahko sklenjena šele po prejemu pripomb tožeče stranke in posredovanju manjkajočih podatkov. Nobeno izmed navedenih pisem o nameri tako ne izraža volje za sklenitev pogodbe, temveč le namen oziroma interes pogodbenih strank za njeno sklenitev v bodočnosti. Stranki sta bili torej še v fazi pogajanj in zato tožena stranka (niti tožeča) ni bila zavezana k sklenitvi pogodbe, temveč le k določenemu ravnanju med pogajanji (prim. III Ips 147/2006). Osnutek pogodbe z dne 30. 07. 2007 pa sicer vsebuje vse bistvene elemente prodajne pogodbe, vendar je ravno tako ni mogoče šteti za ponudbo, ki toženo stranko zavezuje, saj izvoda pogodbe sploh ni podpisala. Po 52. členu OZ mora biti namreč pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, iz prvega odstavka 57. člena OZ pa izhaja, da je v primeru, ko je za sklenitev pogodbe potrebno napraviti listino (zahteva pisnosti), pogodba sklenjena tedaj, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Nepodpisan osnutek pogodbe zato v konkretnem primeru ne more pomeniti takšne ponudbe, ki bi predstavljala sklenjeno pogodbo, kot sta jo podpisala tudi tožnika (prim. VSL I Cp 738/2009). Ker sta pravdni stranki ostali v fazi pogajanj, bi tožeča stranka lahko terjala plačilo odškodnine, kolikor meni, da je toženka kršila določbi drugega in tretjega odstavka 20. člena OZ (prim. II Ips 490/2004, II Ips 159/2007).

Tudi sicer pa bi bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, saj gre za nesklepčno tožbo (3. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Kot je sodišče zapisalo že uvodoma, je trditvena podlaga tožeče stranke v tem, da ji je tožena stranka posredovala ponudbo, ki jo veže. Ker jo je tožeča stranka sprejela, gre torej šteti pogodbo za sklenjeno (kar celo izrecno izhaja iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 18. 11. 2008). Če je torej šteti pogodbo za sklenjeno, potem tožeča stranka ne more s tožbo zahtevati njene sklenitve, pač pa le njeno izpolnitev (239. člen OZ). Iz tožbenih trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo tožeča stranka terja s tožbenim predlogom, kar predstavlja obliko neodpravljive nesklepčnosti, ki je niti z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti (prim J. Zobec, ZPP s komentarjem, GV založba 2009, 3. knjiga, str. 128), presega pa tudi dolžnosti sodišča v okviru materialnega vodstva pravde (285. ZPP). Sodišče bi tožeči stranki namreč moralo dati pravni nasvet, kako pravilno oblikovati tožbeni predlog, tudi v tem okviru pa je treba vselej izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, izhajati iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. II Ips 96/2006).

Prav zaradi trditvene podlage tožeče stranke, ki osnutek pogodbe z dne 30. 07. 2007 šteje kot novacijo pogodbe iz leta 1981 (in razglabljanja o veljavnosti slednje za nepotrebna), se sodišče prve stopnje pri presoji o utemeljenosti zahtevka upravičeno ni opredeljevalo do veljavnosti prvotno sklenjene pogodbe (1981). Pritožbeno sodišče pa se poleg tega ne opredeljuje niti do ostalih vprašanj, ki jih izpostavlja pritožba (kršitev kogentnih določb zakona in internih občinskih predpisov), saj ta za odločitev o zadevi niso odločilna (prvi odstavek 360. člena ZPP). Vprašanje neurejenosti lastništva zemljišč, ki so bila z odlokom dana v splošno rabo, pa je sicer tehtno, vendar za odločitev pritožbenega sodišča na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevno, saj gre za pritožbeno novoto.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.

Pritožnik je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam trpeti svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa na podlagi 155. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.