Jedro

Iz vsebine tožbe izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z dopisom Okrožnega sodišča, s katerim ji le-to ni priznalo statusa oškodovanca v kazenski zadevi. Izpodbijani dopis je akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru kazenskega postopka. To pomeni, da ima tožeča stranka v obravnavani sporni zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer sodno varstvo v kazenskem postopku, po izčrpanju pravnih sredstev v okviru kazenskega postopka pa ima možnost vložiti ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu, po določbi 1. odstavka 66. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1, ni potrebno niti dopustno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka z izpodbijanim dopisom, s katerim naj bi bile tožeči stranki kršene ustavne pravice, ni priznala statusa oškodovanca v kazenski zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, opr. št. I K 43392/2010. 2. Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti tekel kazenski postopek zoper polkovnika nekdanje JA A.A., ki je bil obdolžen storitve kaznivega dejanja vojnega hudodelstva, ki je nezastarljivo kaznivo dejanje. Polkovnik A.A. je bil skupaj z nekdanjim generalom B.B. obtožen kaznivega dejanja, saj naj bi prvi vodil, drugi pa ukazal prodor tankovske kolone JA priti Gornji Radgoni, v kateri je nato prišlo do poškodovanja večjega dela mesta, med drugim je bila poškodovana tamkajšnja cerkev, ubita pa sta bila tudi dva nedolžna civilista, C.C. in Č.Č. Tožeča stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka združenje, organizirano kot društvo, ki združuje nekdanje teritorialce, nekdanje pripadnike milice, posameznike, ki so se leta 1991 uprli agresiji JA in domoljube, ki so jim blizu vrednote slovenske osamosvojitve. Tožeča stranka je iz medijev izvedela novico, da je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti umaknilo obtožni akt zoper polkovnika A.A. Zato je tožeča stranka podala izjavo, da bo v skladu z določbo 60. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) nadaljevala kazenski postopek zoper polkovnika A.A. kot subsidiarni tožilec in hkrati sodišču naslovila poziv, da naj izda ustrezen sklep, iz katerega bo razvidno, da ima oškodovanec (tožeča stranka) v zakonskem 8 dnevnem roku možnost nadaljevanja kazenskega postopka in je istočasno tudi zaprosila za vpogled v kazenski spis. Okrožno sodišče v Murski Soboti na omenjeno izjavo tožeče stranke najprej ni reagiralo, šele po pisni urgenci je tožeči stranki poslalo obvestilo, iz katerega med drugim izhaja, da se tožeči stranki ne prizna statusa oškodovanca. Tožeča stranka je dne 26. 11. 2015 na Okrožno sodišče v Murski Soboti ponovno poslala poziv, da preuči zadevo in ji prizna status oškodovanca, s čimer bo lahko nastopila kot subsidiarni tožilec. Do vložitve tožbe Okrožno sodišče v Murski Soboti ni podalo odgovora. Tožeča stranka meni, da če je dejanje storjeno na škodo Republike Slovenije oziroma njenih prebivalcev, bi moral teoretično katerikoli prebivalec imeti status oškodovanca. V vsakem primeru pa bi se tak status moral priznati tožeči stranki, ki ima poseben družbeni status in poslanstvo, zaradi česar ji je bil tudi priznan status društva, ki deluje v javnem interesu. S tem, ko Okrožno sodišče v Murski Soboti tožeči stranki ni priznalo status oškodovanca, je po mnenju tožeče stranke ravnalo v nasprotju s 14., 22., 23. in 25. členom Ustave RS. Sodišču predlaga, da razsodi tako, da dopis tožene stranke z dne 24. 11. 2015, s katerim se tožeči stranki ne prizna status oškodovanca v predmetni kazenski zadevi, pomeni kršitev njenih ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka nepopolno oziroma nepravilno označena. Nadalje poudarja, da Republiko Slovenijo kot zakoniti zastopnik zastopa Državno pravobranilstvo. Ne glede na to izpostavlja, da tožeča stranka ni izkoristila vse pravne možnosti in s tem tudi ne pravna sredstva v okviru kazenskega postopka, na katerega se predmetna zadeva nanaša. Lahko bi namreč zahtevala, da naj sodišče s sklepom odloči o njeni izjavi za nadaljevanje kazenskega postopka, česar pa ni storila. Okrožno sodišče v Murski Soboti v tej zvezi še ni izdalo nobene odločbe, ker k temu ni bilo (neposredno) pozvano. Že glede na navedeno bi bilo treba tožbo zavreči. Poleg tega je zahtevek tožeče stranke tudi sicer v celoti neutemeljen.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Po določbi drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6. Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

7. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zaradi kršitev njenih (zgoraj navedenih) človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na podlagi 4. člena ZUS-1. Vložila je torej tožbo za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. Iz vsebine tožbe izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z dopisom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 24. 11. 2015, s katerim le-to tožeči stranki ni priznalo status oškodovanca v predmetni kazenski zadevi. Izpodbijani dopis je bil torej izdan v kazenskem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Odločitve Okrožnega sodišča v Murski Soboti pa tožeča stranka ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Posledično s tožbo v upravnem sporu tudi ne more uspešno uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijani dopis je namreč akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem (3. člen ZUS-1). Morebitne kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru kazenskega postopka.

9. To pomeni, da ima tožeča stranka v obravnavani sporni zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer sodno varstvo v kazenskem postopku, po izčrpanju pravnih sredstev v okviru kazenskega postopka pa ima možnost vložiti ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu, po določbi 1. odstavka 66. člena v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1, ni potrebno, niti dopustno.

10. Glede na navedeno je bilo treba ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v smislu drugega odstavka 157. člena Ustave v zvezi s 4. členom ZUS-1 tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.