Jedro

Tožnik je za del obdobja, za katero mu je bila pravnomočno dodeljena denarna socialna pomoč, prejel lastni dohodek iz drugega pravnega naslova. Po 1. odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti, odpravi

odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo.

Ker je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom v nasprotju z institutom razveljavitve v pravnomočni posamični upravni akt poseženo za dva meseca za nazaj, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral center za socialno delo skladno z določbo 45. člena ZUPJS v primeru, ko ugotovi neupravičeno prejemanje javnih sredstev, hkrati po uradni dolžnosti preveriti tudi upravičenost do vseh drugih javnih sredstev po tem zakonu in ob upoštevanju načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ugotoviti, ali so pri tožniku od prenehanja pravice do denarne socialne pomoči morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje kakšne druge pravice iz javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 4. 6. 2014 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 2. 2014 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Obenem mu je naložilo, da tožniku povrne 417,85 EUR stroškov postopka tako, da jih nakaže na račun sodišča (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi, oziroma spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Poudarja, da je bila 27. 2. 2014 izdana odločba, s katero je bila odločba z dne 24. 7. 2013 razveljavljena z dnem 1. 12. 2013. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik do denarne socialne pomoči za december 2013 in januar 2014 ni upravičen in je javna sredstva prejel neupravičeno. V novembru 2013 je namreč prejel prvo akontacijo invalidske pokojnine, zato lastni dohodek presega višino minimalnega dohodka. Noben predpis ne določa, kdaj mora odločiti o vračilu neupravičeno prejetih sredstev. Določbe ZUPJS mu namreč nalagajo le, da odločitve sprejema s prvim dnem naslednjega meseca. Za odločitev v tej zadevi je bistvenega pomena, da tožnik do denarne socialne pomoči ni upravičen, ne pa, kdaj je bila izdana odločba o prenehanju in vračilu dolga.

Sklicuje se na 44. člen ZUPJS in 48. člen ZSVarPre. Javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe, ki je bila na podlagi ZSVarPre odpravljena ali razveljavljena, so neupravičeno prejeta sredstva in jih je oseba dolžna vrniti. Izpolnjeni so pogoji iz 46. člena ZSVarPre za odpravo odločbe, saj je tožnik za december 2013 in januar 2014 prejel denarno socialno pomoč in za isto obdobje tudi lastni dohodek. Sprememba se upošteva s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu prve pokojnine, to je s 1. 12. 2013. Navaja še, da so neupravičeno prejeta sredstva že vrnjena s kompenzacijo varstvenega dodatka, ki ga je tožnik prejemal od 1. 2. 2014 do 31. 1. 2015. Način kompenzacije in tožnikova želja po prejemanju druge socialno varstvene dajatve pa ne more biti predmet tega oziroma ponovljenega postopka, v katerem se odloča o vračilu dolga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja predvsem naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. S prvostopenjsko sodbo je sicer pravilno pritrjeno tožencu, da je tožnik neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč dolžan vrniti. Vendar sta hkrati izpodbijani upravni odločbi utemeljeno odpravljeni iz razloga, ker sočasno ni bilo odločano o morebitnih drugih pravicah iz javnih sredstev.

6. Z odločbo z dne 24. 7. 2013 je bila tožniku pravnomočno priznana denarna socialna pomoč v znesku 72,12 EUR mesečno in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev od 1. 8. 2013 do 31. 1. 2014. Ta odločba pa je bila s prvostopenjskim upravnim aktom z dne 27. 2. 2014, ki je predmet tega socialnega spora, razveljavljena z dnem 1. 12. 2013. Hkrati je odločeno, da tožnik do denarne socialne pomoči ni upravičen in je neupravičeno prejeta zneska za december 2013 in januar 2014 po 72,12 EUR mesečno, dolžan vrniti. Tožniku je bila namreč z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 30. 12. 2013 priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 367,83 EUR od 1. 10. 2013 dalje, oziroma je za november, december 2013 ter januar 2014 prejel akontacijo pokojnine v znesku 330,00 EUR, kar je tudi sporočil tožencu.

7. Tožnik je torej za del obdobja, za katero mu je bila pravnomočno dodeljena denarna socialna pomoč, prejel lastni dohodek iz drugega pravnega naslova. Takšno stanje je posebej urejeno v 46. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Vendar je sklicevanje toženca na to določilo pravno povsem irelevantno, saj v predsodnem postopku po njej sploh ni bilo postopano. Po 1. odstavku 46. člena ZSVarPre lahko namreč pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti, odpravi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. Z upravnim aktom, ki je predmet tega sodnosocialnega spora, je pravnomočna odločba o denarni socialni pomoči razveljavljena s 1. 12. 2013. Torej za nazaj!

8. Glede na 281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/06 s spremembami) razveljavitev učinkuje ex nunc, kar hkrati pomeni, da se pravne posledice, ki so iz pravnomočne odločbe že nastale, ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati nobene nadaljnje pravne posledice. Vendar je bila v okoliščinah konkretnega primera razveljavitev pravnomočne odločbe v korist stranke (torej tožnika). Hkrati je bila takšna odločitev edino logična, saj bi v primeru odprave prišlo do posega tudi v obdobje uživanja denarne socialne pomoči, ko tožnik lastnega dohodka iz naslova invalidskega zavarovanja še sploh ni imel. 9. Ker pa je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom vendarle v nasprotju z institutom razveljavitve v pravnomočni posamični upravni akt poseženo za dva meseca za nazaj, je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno v primeru, kot je obravnavani, uporabiti še 45. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) in ob upoštevanju načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ugotoviti, ali so pri tožniku od prenehanja pravice do denarne socialne pomoči morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje kakšne druge pravice iz javnih sredstev. Konkretno pravice do varstvenega dodatka.

ZUPJS v 45. členu namreč izrecno določa, da ko center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) na podlagi 43. in 44. člena ugotovi neupravičeno prejemanje javnih sredstev, hkrati po uradni dolžnosti preveri tudi upravičenost do vseh drugih javnih sredstev po tem zakonu. Navedena določba ZUPJS-a je popolnoma jasna in ne dopušča nobene drugačne interpretacije. Zlasti ne na način, kot se v pritožbi zavzema tožena stranka. To določbo je tudi po stališču pritožbenega sodišča zaradi načela enakega obravnavanja enakih ali bistveno podobnih primerov, treba uporabiti tudi v primeru, ko gre za neupravičeno prejeta sredstva po 48. členu ZSVarPre, ki je ob sočasni veljavnosti ZUPJS-a, sicer res specialnejši predpis.(1) 45. člen ZUPJS-a je potrebno razlagati in uporabljati tudi ob spoštovanju temeljnega načela o varstvu pravic strank in varstvu javnih koristi, opredeljenega v 7. členu ZUP-a. Po 1. odstavku 7. člena ZUP-a morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti tudi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori (2. odstavek 7. člena). Organ mora skladno s 4. odstavkom 7. člena ZUP skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku, nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi mora biti še toliko bolj spoštovano v postopkih priznavanja socialnovarstvenih pravic osebam, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle, oziroma ne morejo vplivati(2). Torej najranljivejšim osebam. Na dolžnost aktivnega postopanja organov, ki odločajo o socialnih pravicah tako, da se stranko opozori, kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico, je že opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS.(3)

10. Pomeni, da je bil CSD ob odločanju o prenehanju denarne socialne pomoči tožniku za nazaj od 1. 12. 2013 in vrnitvi prejetih sredstev, dolžan sočasno odločati tudi o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do varstvenega dodatka pod pogoji iz ZSVarPre od 1. 12. 2013 dalje, in ga na to tudi opozoriti.(4) Ker tega ni storil, mu glede na 7. člen ZUP-a v zvezi s 45. členom ZUPJS-a ni zagotovil učinkovitega uveljavljanja pravic iz javnih sredstev in s tem ni ravnal niti v skladu s 50. členom Ustave RS.

V ponovljenem upravnem postopku bo zato potrebno postopati v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. Šele po dopolnitvi upravnega postopka v nakazani smeri, torej ugotovitvi, ali je tožnik zainteresiran in ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do varstvenega dodatka že od 1. 12. 1013 dalje, bo mogoče zakonito odločati o retroaktivnem posegu v pravnomočno odločbo o pravici do denarne socialne pomoči in vračilu neupravičeno prejetih sredstev, oziroma morebitni kompenzaciji med obema denarnima dajatvama že za obdobje od 1. 12. 2013 do 31. 1. 2014, in ne šele po tem datumu, kot si s pritožbo očitno preuranjeno prizadeva toženec.

11. Na podlagi vsega navedenega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) 48. člen ZSVarPre je bil kasneje črtan z 31. členom Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ZSVarPre-C, Ur. l. RS, št. 99/13, ki se je začel uporabljati s 1. 9. 2014. (2) 6. člen ZSVarPre.

(3) Glej sodbo opr. št. VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016. (4) Kot pojasnjuje toženec v pritožbi, je bil tožniku varstveni dodatek na podlagi njegove zahteve v ločenem postopku priznan šele od 1. 2. 2014 dalje.