Jedro

Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču (materialna sodniška imuniteta). Slednja tako izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da sodnika ščiti sodniška imuniteta. Namen Ustave, in sicer 134. člena RS, nikakor ni varovanje sodnika, ki naklepno zlorablja sodniško službo in pri tem ne sledi pravu kot njegov garant. Sodnik namreč odgovarja kazensko za naklepno zlorabo sodne funkcije. Sodišče prve stopnje pa je s svojo odločitvijo in s široko zastavljenim dometom materialne sodniške imunitete slednje v celoti negiralo. Protizakonito, pristransko in krivično sojenja iz 288. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) predstavlja eno od dveh očitanih kaznivih dejanj. Tudi samo Vrhovno sodišče RS se nikoli ni izreklo v smeri, da je takšna tožba nedopustna oziroma takšnega judikata ni. Zloraba pravice namreč nikoli ne more biti pravno upravičena. Ustavodajalec ob pisanju 134. člena Ustave RS takih sodniških zlorab zagotovo ni zajel v sicer splošni določbi o sodniški imuniteti. Prvemu tožencu se očita sum storitve dveh kaznivih dejanj, kar dokazuje tezo o zlorabi sodniške funkcije. Pritožba se nestrinja z navajanjem sodne prakse na katero se sklicuje sodišče. Prav tako je že Višje sodišče v Ljubljani I Cp 5249/07 navedlo, da namerno povzročena škoda sodnika z napačno odločitvijo lahko predstavlja podlago po 147. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Kaznivi dejanji, ki se očitata prvotožencu pa ne pomenita izvajanje sodniške funkcije. Gre za ravnanja, ki so v nasprotju z njegovimi delovnimi obveznostmi in etičnimi standardi. Gre za ravnanja, ki so izven opravljanja njegove sodniške funkcije. Glede odgovornosti druge toženke iz predhodnega postopka po 27. členu Zakona o državnem odvetništvu pa pritožba izpostavlja, da je pasivna legitimiranost druge toženke privilegij prvega toženca in ne obveznost tožnice. Glede na obrazloženo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik zoper prvega toženca (sodnika) ter Republiko Slovenijo kot drugo toženko vložil tožbo, v kateri navaja, da na glavni obravnavi, kot predsednik senata, prvi toženec, tožniku ni dal možnosti, da bi državno tožilstvo predstavilo obtožnico niti se ni mogel opredeliti do obtožnice in podati svojega zagovora. Prav tako ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, predvsem obremenilnim, niti mu ni bilo omogočeno, da predlaga izvedbo razbremenilnih dokazov. Sodišče je opravilo obravnavo v desetih minutah in v zapisnik zapisalo, da je državno tožilstvo predstavilo obtožbo na triinštiridesetih straneh in da je tožnik kot obdolženec izjavil, da obtožbo razume, zagovornik in državni tožilec pa soglašajo, da se v postopku štejejo za prebrane izpovedbe prič ter da ne predlagajo njihovega dodatnega zaslišanja. Nič od slednjega pa ne drži. Tožnik je bil popolnoma nemočen v obrambi svojih pravic predvsem pa v dokazovanju svoje nedolžnosti v kazenskem postopku. Tožnik je bil zato po vseh neuspešnih poskusih za odpravo kršitev primoran vložiti kazensko ovadbo zoper prvega toženca, zaradi kaznivega dejanja protizakonitega pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Na podlagi slednjega gre za kvalificirano stopnjo napačnosti sodnikovega ravnanja in tako za sodnikovo protipravno ravnanje. Prvi toženec namreč ni poskrbel za uresničitev minimalnega ali začetnega standarda procesnih pravic obdolženega, zato od tožencev vtožuje nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih in duševnih bolečin.

6. Sodno oblast izvajajo sodniki na sodiščih ustanovljenih z zakonom (1. člen Zakona o sodiščih - v nadaljevanju ZS), kar pomeni, da je posamezen sodnik, ki je nosilec sodne oblasti kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti. Zato je škoda povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila država. Tako je v primeru, ko je dejanski povzročitelj škode sodnik za odškodninsko odgovornost bistveno, da je bilo škodno ravnanje storjeno pri delovanju države, pri njenem izvrševanju sodne oblasti, kar pomeni, da je škodo povzročila država. Prav tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 111/2009 pojasnilo v katerih primerih se lahko šteje, da povzroči škodo država sama, oziroma katere so tiste osebe (zastopniki, ki morajo povzročiti škodo, da lahko štejemo, da jo je povzročila država sama). Sodnik, ki sodi v konkretni zadevi predstavlja sodišče kot državni organ, ki ima v državi funkcijo sojenja. Tako ni mogoče ločiti delovanja fizične osebe, to je sodnika, od delovanja državnega organa oziroma države, saj so njegova dejanja, dejanja države. S tem pa odpade ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, ki je sicer značilna v primerih, ko škodo povzročijo javni uslužbenci. Zato za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja država.1

7. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču (materialna sodniška imuniteta). Slednja tako izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

8. V konkretni zadevi je potrebno presoditi, ali je vsa sodniku očitana ravnanja, s katerimi naj bi tožniku povzročil škodo, mogoče opredeliti kot "mnenje, dano pri odločanju na sodišču". Sodišče prve stopnje je po vpogledu v tožbeni zahtevek in trditveno podlage tožbe pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru vsa prvo tožencu očitana nezakonita ravnanja (sodnik ni dal možnosti, da bi državno tožilstvo predstavilo obtožnico niti se tožnik ni mogel opredeliti do obtožnice in podati svojega zagovora ter ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, predvsem obremenilnim, niti mu ni bilo omogočeno, da predlaga izvedbo razbremenilnih dokazov - 4. točka obrazložitve izpodbijane ga sklepa) predstavljajo kritiko njegovega dela kot nosilca sodne veje oblasti pri izvrševanju njene pristojnosti.

9. Glede na takšne ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prvega toženca v pravdnem postopku ni mogoče klicati na odgovornost. Materialna sodniška imuniteta namreč pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

10. Nadalje je pravilno zavrglo tudi tožbo zoper drugo toženko, to je Republiko Slovenijo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da je na državno odvetništvo, v skladu s 27. členom Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv) predhodno predlagal naj se sporno razmerje reši na miren način, zato je tudi zoper drugotoženko tožba pravilno zavržena, saj je predhodni postopek procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka proti drugi toženki2. 11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika, ki sicer navaja obsežno pravno teorijo glede razlage 134. člena Ustave in citira odločbe višjih sodišč VSL II Kp 1421/2009, VSL I Cp 5249/07, ki pa jih tolmači izven konteksta po posameznih izsekih, zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP ).

12. Prav tako pritožba povsem izven konteksta razlaga sodbo VSRS II Ips 111/2009, iz katere jasno izhaja, da ni mogoče ločevati delovanja sodnika v konkretni zadevi od delovanja države, zato je za ta dejanja odgovorna država in ne sodnik. Samo ravnanje sodnika, torej ravnanje sodnika pri opravljanju funkcije sojenja, storjeno z kaznivim dejanjem oziroma hudo malomarnostjo kvečjemu lahko vpliva na regresno pravico države do sodnika, kar pa ni predmet tega postopka.

13. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).

1 Jan Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države, zanj Pravni letopis 2013, str. 195, VSL sklep II Cp 1338/2022 z dne 27. 9. 2022. 2 VSL sklep II Cp 983/2022 z dne 20. 6. 2022.