Jedro

Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice inintelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). Že z izdajo odločbe AT420000805482014 je bil izkazan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal, da carinski organ zaseže predmetno blago. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C.") tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi carinski organ) na podlagi 5. člena Uredbe o izvajanju uredbe EU o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov (v nadaljevanju Uredba) in 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v zadevi uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, v točki 1 izreka odločila, da se do pravnomočne odločitve sodišča zaseže 87.600 kosov oziroma 3.650 kartonov (24.455 kg) energetske pijače, za katero je deklarant, družba A., GmbH, Podružnica Koper (v nadaljevanju tudi A.), imetnik odločbe pa je družba B., GmbH. V točki 2 izreka je finančni organ odločil, da zaseženo blago ostane pod carinskim nadzorom, ter v točki 3 izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v zadevi podan sum kršitve pravic intelektualne lastnine imetnika blagovne znamke „C.“, zato je carinski organ 15. 9. 2021 zadržal predmetno blago. Imetnik blaga, družba A. je 15. 9. 2021 prejela obvestilo o začasnem zadržanju predmetnega blaga. Tožnik kot lastnik obravnavanega blaga se je po deklarantu, družbi A., pravočasno v izjavi izjasnil o naravi blaga. Imetnik odločbe je 28. 9. 2021 podal zahtevo za podaljšanje roka za zadržanje blaga zaradi vložitve tožbe, ki jo je vložil 4. 10. 2021 ter začel postopek za ugotovitev kršitve pravic intelektualne lastnine v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Uredbe (EU) 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 6. 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) 1383/2003 (v nadaljevanju Uredba 608/2013). Na podlagi navedenega je bilo predmetno blago zaseženo in zadržano z obvestilom o prekinitvi postopka prepustitve blaga v carinski postopek oziroma o zadržanju blaga 4243-1036/2021-1 z dne 15. 9. 2021 do pravnomočnosti odločitve sodišča o navedeni tožbi. Obravnavano blago ostane pod carinskim nadzorom in se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje tega blaga na stroške deklaranta, družbe A., ki je v času carinskega pregleda z njim razpolagala.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Ravnanje carinskih organov je usmerjeno v preprečevanje kršitev pravic intelektualne lastnine. Sklicuje se na 17. člen Uredbe 608/2013. Tožnik sam v izjavi in v pritožbi navaja, da gre za originalno blago proizvajalca, družbe B., GmbH in tako ne gre za blago, proizvedeno s soglasjem imetnika pravice oz. ne gre za blago, ki je bilo s strani osebe, ki jo je za proizvodnjo določene količine blaga ustrezno pooblastil imetnik pravice, proizvedeno v večji količini, kot to zatrjuje tožnik. Gre za skrajšani ugotovitveni postopek, ki se je vodil v skladu z določbo 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Carinski organ je dolžan ravnati v skladu z določbo 14. člena Uredbe 608/2013 in hitro ukrepati. Pritožbeni organ je zavrnil tudi tožnikov ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopenjske odločbe.

4. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka. Kot lastnik obravnavanega blaga izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Uvodoma povzema ugotovljeno dejansko stanje in pravno podlago za izpodbijano odločbo. Poudarja, da je predmet postopka originalno blago, kar v nobeni fazi postopka ni bilo sporno. Iz embalaže zadržanega blaga, ki jo je carinski organ pregledal 14. 9. 2021 in iz priloženih fotografij izhaja, da je bilo blago proizvedeno v Avstriji s strani družbe B., GmbH. Je originalno zapakirano, opremljeno s črtnimi kodami in podatki o seriji proizvodnje (LOT). Družba B., GmbH iz Avstrije je predmetno blago izvozila v Turčijo, kjer ga je od družbe D. kupil tožnik, kar izkazuje z računom št. ZH202000000188 z dne 26. 8. 2021. Tako kupljeno originalno blago je špediter z ladijskim zabojnikom prepeljal v Slovenijo, kjer ga je z izpodbijano odločbo carinski organ zasegel in zadržal pod nadzorom z obvestilom o prekinitvi postopka prepustitve blaga v carinski postopek oz. o zadržanju blaga št. 4243-1036/2021-1 z dne 15. 9. 2021. Glede originalnosti predmetnega blaga predlaga zaslišanje tožnikove zakonite zastopnice A. A. in vpogled v predložene listine, ki jih navaja na strani 3 tožbe. V konkretnem primeru carinski organ ne bi smel uporabiti določil Uredbe 608/2013, saj vsebuje specialne določbe, ki na več mestih izključujejo uporabo te uredbe, kar je tožnik opozoril že v upravnem postopku, med drugim tudi v izjavi z dne 17. 9. 2021, a je davčni organ to navedbo spregledal. Napačno uporabo materialnega prava je tožnik uveljavljal tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Tožnik opozarja na točko 5 prvega odstavka 1. člena Uredbe 608/2013, ki določa, da se ta uredba ne uporablja za blago, proizvedeno s soglasjem imetnika pravice in na 6. točko preambule te uredbe, ki jo navaja. Določba navaja blago, ki je bilo proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, vendar je bilo na trg v Evropskem gospodarskem prostoru prvič dano brez njegovega soglasja oziroma za večje količine blaga, kot je bilo dano soglasje imetnika pravice. V obravnavanem primeru, kot je tožnik že pojasnil, gre za originalno blago proizvedeno s strani originalnega proizvajalca, to je družbe B., GmbH iz Avstrije, tožnik pa je to blago v Slovenijo pripeljal iz Turčije. Zaseženo blago je bilo proizvedeno s strani imetnika blagovne znamke „C.“, torej je logično proizvedeno z njegovim soglasjem. Uredba 608/2013 carinskemu organu ne daje pravne podlage, da bi določbe Uredbe uporabil tudi v primeru, ko se v državo uvažajo originalni proizvodi. V primeru uvoza blaga, proizvedenega s soglasjem imetnika pravice intelektualne lastnine, carinski organ nima pristojnosti za njegovo zadržanje. Po povedanem je carinski organ napačno uporabil določbe Uredbe 608/2013, ki jih ne bi smel in je tako zmotno uporabil materialno pravo. Razlaga pritožbenega organa s tem v zvezi pa je pretirano „črkobralska“. Pritožbeni organ neupravičeno ustvari razliko med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice. Besedna zveza „proizvedeno s soglasjem imetnika pravice“ upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice. Podlage za razlikovanje, kot ga je navedel pritožbeni organ, v citirani uredbi ni. Ko pa gre za originalne proizvode, Uredbe ni mogoče uporabiti. V konkretnem primeru so bili produkti proizvedeni s strani družbe B., GmbH (soglasje se domneva – strinjanje imetnika pravice, da sam proizvede blago). Toženka je v konkretnem primeru presegla domet Uredbe in s tem kršila materialno pravo.

5. Tožnik tudi meni, da je odločba prvostopenjskega organa pomanjkljivo obrazložena in posega v njegove ustavne pravice do lastnine in podjetništva, kar pojasni. Carinski organ v obvestilu o zadržanju blaga ni opredelil razlogov, zaradi katerih obstaja sum, da naj bi obravnavano blago kršilo pravice intelektualne lastnine. Prav tako ne pojasni, katere pravice intelektualne lastnine naj bi bile kršene. Takšne obrazložitve nima ne izpodbijana odločba, ne odločba pritožbenega organa. Izpodbijana odločba posega v pravice lastnika in imetnika blaga, saj blago zadržuje ves čas dolgotrajnega sodnega postopka. Carinski organ se ni opredelil do navedb v izjavi z dne 19. 9. 2021, katerih vsebino navaja. Tožniku bo z zadržanjem predmetnega blaga, vrednega 53.655,00 EUR (nabavna vrednost, kot izhaja iz računa), nastala večja poslovna škoda. Izpodbijana odločba posega v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in do podjetništva (74. člen Ustave RS). Prvostopenjski organ je predmetno blago zadržal že na podlagi suma kršitve pravic intelektualne lastnine, kar pa je zelo nizka stopnja verjetnosti. Poleg navedenega ni navedel razlogov za ta sum. Tožniku pa tudi ni omogočil, da bi se seznanil z odločbo imetnice pravice, to je družbe B., GmbH AT420000805482014. Tožnik tudi ni seznanjen, katere pravice intelektualne lastnine naj bi bile kršene. Izpodbijana odločba ne omogoča preizkusa. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V odgovoru na tožbo dodatno utemeljuje pravilno uporabo materialnega prava in svoje stališče, da je izpodbijana odločba, izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ustrezno obrazložena.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, dopolnjena z odločbo pritožbenega organa pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito z izpodbijano odločbo do pravnomočne odločitve sodišča zasegel in pod carinskim nadzorom zadržal blago: 86.600 kosov, 3.650 kartonov v skupni teži 24.550 kg energijske pijače „C.“, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine imetnikce, družbe B., GmbH iz Avstrije, ki je tudi imetnica odločbe AT420000805482014, ki jo je izdal avstrijski organ, o čemer je tudi obvestil deklaranta, družbo A., GmbH, Podružnico Koper.

10. Iz dejanskega stanja, ki je navedeno v obrazložitvi odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je podan sum kršitve pravic intelektualne lastnine imetnice pravic industrijske lastnine, družbe B., GmbH iz Avstrije in sicer blagovne znamke „C.“. Navedena družba je tudi nosilka odločbe AT420000805482014, ki jo je izdal avstrijski organ in je v predpisanem roku vložila tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani na ugotovitev kršitve pravice intelektualne lastnine. Navedena odločba ščiti pravice imetnice pravice intelektualne lastnine (blagovne znamke „C.“). Na njeni podlagi je bil podan sum kršitve pravic industrijske lastnine, zato je carinski organ zadržal predmetno blago pod carinskim nadzorom in o tem obvestil deklaranta, družbo A., GmbH, Podružnico Koper. Tožnik je v postopku zatrjeval, da pravice intelektualne lastnine družbe B., GmbH iz Avstrije niso bile kršene in da gre za originalno blago, energijsko pijačo „C.“, ki ga je proizvedla družba B., GmbH iz Avstrije, ki je tudi imetnica pravice intelektualne lastnine. Obravnavano blago je po navedbah tožnika družba B., GmbH izvozila in prodala turški družbi D., od katere ga je kupil tožnik in v dveh zabojnikih pripeljal v Slovenijo.

11. Na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo, če prepoznajo blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravic intelektualne lastnine. Carinski organ uradno obvesti deklaranta ali imetnika blaga o prekinitvi prepustitve blaga ali o njegovem zadržanju v enem dnevu od te prekinitve ali zadržanja. Deklarant je bil z zapisnikom o preiskavi z dne 14. 9. 2021 z obvestilom o prekinitvi postopka prepustitve blaga v carinski postopek z dne 15. 9. 2021 seznanjen tako z razlogi, kot tudi s pravno podlago za ukrepanje carinskega organa, kakor tudi, da je bila izdana odločba AT420000805482014 imetnici odločbe, družbi B., GmbH. Navedena dejstva niso sporna, saj se je deklarant, družba A. z izjavo, dano v roku 10 dni od prejema obvestila, izjasnil o naravi blaga. Navedenemu tožnik v tožbi tudi ne oporeka. Glede na navedeno je bil tožnik, kot imetnik obravnavanega blaga preko deklaranta seznanjen z razlogi za ukrepanje carinskega organa in tudi s pravno podlago za takšno ukrepanje. Prav tako je carinski organ deklarantu omogočil, da se v zadevi izjasni, kar je deklarant tudi storil z izjavo. Svoja stališča je navajal tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, do pritožbenih ugovorov pa se je pritožbeni organ tudi opredelil. Po povedanem je bila v predmetnem postopku zagotovljena kontradiktornost postopka.

12. Po presoji sodišča so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP za skrajšani ugotovitveni postopek, ki tudi sicer omogoča hitro zaščito pravic intelektualne lastnine. Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice inintelektualne lastnine (blagovne znamke „C.“). Že z izdajo odločbe AT420000805482014 je bil izkazan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal, da carinski organ zaseže predmetno blago. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke „C.“). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke „C.“) tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik. Po povedanem zaslišanje zastopnice tožnika o tem, ali je obravnavano blago res originalno ali ne v upravnem postopku ni bilo potrebno, saj se o tem dejstvu odloča v drugem postopku. Zato je po mnenju sodišča carinski organ pravilno odločal na podlagi uradnih podatkov in listin v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z določbo 144. člena ZUP.

13. Sodišče sodi, da je neutemeljen tožnikov ugovor, da carinski organ ni navedel razlogov za sum kršitve pravic intelektualne lastnine. Tudi po presoji sodišča navedba 17. člena Uredbe 608/2013 in odločbe AT420000508482014 v korist imetnice te odločbe, družbe B., GmbH, zadostuje za sum prvostopenjskega organa in njegovo ukrepanje. Ali je do dejanske kršitve pravic intelektualne lastnine tudi prišlo, pa se ugotavlja v pravdnem postopku in ne v predmetnem postopku. O vsem navedenem je bil tožnik seznanjen po svojem deklarantu oz. špediterju, družbi A. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da razlogov za obstoj suma kršitve pravic intelektualne lastnine upravna organa nista obrazložila. Po mnenju sodišča je odločba prvostopenjskega organa, dopolnjena z obrazložitvijo pritožbenega organa, ustrezno obrazložena in izpolnjuje standard obrazloženosti ter jo je tudi možno preizkusiti. Po povedanem je tožnikov ugovor o neustrezni obrazložitvi neutemeljen. Predmetni postopek ni namenjen temu, da bi se z gotovostjo ugotavljalo, ali gre dejansko za originalno blago in ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine družbe B., GmbH, saj se bo to dejstvo ugotavljalo v okviru kontradiktornega pravdnega postopka na podlagi tožbe, ki jo je družbe B., GmbH vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani.

14. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava. Napačno je tožnikovo stališče, da prvostopenjski organ v obravnavani zadevi ne bi smel uporabiti določb Uredbe 608/2013, ker je v petem odstavku 1. člena te uredbe določeno, da se ta uredba ne uporablja za blago, proizvedeno s soglasjem imetnika pravice ali za blago, ki ga je oseba, ki jo je imetnik pravice ustrezno pooblastil za proizvodnjo določene količine blaga, proizvedla v večjih količinah, kot je bilo dogovorjeno z imetnikom pravice. Iz obrazložitve pritožbenega organa in tudi iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da gre za originalno blago, torej za blago, ki ga je proizvedel imetnik pravice intelektualne lastnine, v danem primeru družba B., GmbH iz Avstrije. Navedeno med strankama ni sporno. Napačno je tudi po presoji sodišča tožnikovo stališče v tožbi, da ni mogoče razlikovati med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice, ter da besedna zveza „proizvedeno s soglasjem imetnika pravice“ upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice ter da v primeru, ko gre za originalne proizvode, Uredbe ni mogoče uporabiti. Gre za dve različni situaciji, kot je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. Že po logiki stvari originalno proizvedeno blago s strani imetnika pravice intelektualne lastnine ne potrebuje še dodatnega soglasje imetnika pravice intelektualne lastnine. Tožnik pa kot je bilo predhodno že navedeno ves čas postopka zatrjuje in dokazuje, da gre v obravnavanem primeru za originalno blago in ne za blago, za katero je dal soglasje imetnik pravice industrijske lastnine. Posledično sta tudi po presoji sodišča prvostopenjski in pritožbeni organ pri svojem odločanju pravilno uporabila določbe Uredbe. Namen teh določb pa je, da v zadevah, kot je obravnavani primer, ko je bila izdana odločba AT420000508482014 za imetnico pravice industrijske lastnine, družbo B., GmbH iz Avstrije v zvezi z blagovno znamko „C.“, s katero je pristojni organ ugodil zahtevi družbe B., GmbH, carinski organ hitro ukrepa po določbah Uredbe že na podlagi suma kršitve pravice intelektualne lastnine.

15. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in kršitve določb postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Med strankama ni sporno, da je pristojni avstrijski organa imetnici pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke „C.“), družbi B., GmbH izdal odločbo AT420000508482014, katere namen je zavarovati pravico intelektualne lastnine imetnice. Z izdajo navedene odločbe je bil tožnik tudi seznanjen. Predmetni postopek pa ni namenjen temu, da bi se v upravnem postopku oz. v upravnem sporu z gotovostjo ugotavljalo, ali je obravnavano blago dejansko originalno blago ali ne ter in ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine družbe B., GmbH, Slednje se bo ugotavljalo v okviru pravdnega postopka na podlagi tožbe, ki jo je vložila družbe B., GmbH na Okrožno sodišče v Ljubljani. Po povedanem zaslišanje zakonite zastopnice tožnika A. A., ki ga predlaga tožnik v tožbi, glede dejstva, ali gre za originalno blago ali ne, v predmetnem upravnem sporu ni potrebno, saj gre za dejstvo, ki v obravnavani zadevi ni relevantno.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.