Jedro

Po določbi 1. odst. 13. člena SKPG-93, se pri določanju presežnih delavcev uvrstijo v isto kategorijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporejali v skladu z zakonom (2. odst. 17. člena ZTPDR). Zato bi moral delodajalec pri določitvi tožnice za trajno presežno delavko uporabiti kriterije, določene v 36. b. členu ZDR, čeprav je bila edina izvajalka na ukinjenem delovnem mestu. Ker delodajalec ni dokazal, da tožnica kot presežna delavka ne bi mogla biti razporejena na nobeno drugo delovno mesto (dokazno breme je na delodajalcu), je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katero je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 12.4.1995 in z dne 26.5.1995. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 25.5.1996, temveč je trajalo do 31.3.1997. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izplačati tožnici nastale razlike med plačo in nadomestilom plače za ves čas odpovednega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za te razlike poravnati prispevke in davke, vse v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici nadomestila plače, kot bi jih prejemala za čas od 26.5.1996 do 31.3.1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti mesečne obveznosti in do dne plačila ter na izplačane zneske poravnati prispevke in davke, vse v roku 8 dni. Spremembe tožbe ni dovolilo (sklep). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 80.415,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1998 dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe določb materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne oz. podredno, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče je tako odločitev sprejelo iz razloga, ker pri opredelitvi tožnice kot trajno presežne delavke tožena stranka ni uporabila kriterijev, ki jih določa 36. b člen Zakona o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba. Odločitev prvostopnega sodišča je po mnenju tožene stranke zmotna in nepravilna, saj je potrebno upoštevati kriterije iz 36. b člena ZDR in kolektivne pogodbe le v primeru, ko se število izvajalcev na posameznem delovnem mestu zmanjša, v konkretnem primeru pa je šlo za ukinitev delovnega mesta, na katerem je bila izvajalka tožnica. Tožena stranka podrejeno še navaja, da primerjava delovnega mesta referent za kadre z delovnim mestom administrator ni možna, prav tako pa pri toženi stranki ne obstajajo delovna mesta, na katera bi bila tožnica lahko razporejena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Zmotno je pravno naziranje tožene stranke, da ni bila dolžna uporabiti kriterijev, določenih v 36. b členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94) in določb kolektivne pogodbe pri opredelitvi tožnice kot trajno presežne delavke, ker je bila edina izvajalka na ukinjenem delovnem mestu. Po določbi 1. odst. 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG-93, Ur. l. RS, št. 39/93) se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom.

Razporejanje delavcev ureja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki v 2. odst. 17. člena določa, da je lahko delavec razporejen zaradi nujne potrebe delovnega procesa na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Zato je napačno naziranje tožene stranke, da tožnica ni mogla biti razporejena na nobeno drugo delovno mesto. Tega tožena stranka v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku ni dokazala. Dokazno breme, da obstajajo nujni operativni razlogi za prenehanje delovnega razmerja pa je v postopku varstva pravic in v postopku sodnega varstva na delodajalcu, kot to določa 2. odst. 36. h člena ZDR. Tožena stranka sodišču ni predložila zahtevanih listin, to je sistemizacije delovnih mest pred ukinitvijo delovnega mesta tožnice, iz katere bi bilo razvidno, kakšna vrsta poklica, znanja in zmožnosti je bila zahtevana za posamezna delovna mesta. Sodišče prve stopnje je na podlagi organigrama, ki je bil v veljavi do aprila 1995 in opisa delovnega mesta tožnice ugotovilo, da se je za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevala izobrazba upravnoadministrativnega tehnika, po novi organizaciji, v kateri je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno, pa se je enaka vrsta izobrazbe - administrativni ali ekonomski tehnik zahtevala za delovno mesto administrator in referent. Zato zgolj pavšalno zatrjevanje tožene stranke, da tožnica ni mogla biti razporejena na delovno mesto administratorja in tudi na nobeno drugo delovno mesto pri toženi stranki, brez kakršnih koli dokaznih predlogov, ne more omajati dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila pravilno identificirana kot trajno presežna delavka, ker tožena stranka ni uporabila določb 36. b člena ZDR. Tožena stranka bi namreč morala tožnico primerjati z vsemi primerljivimi delavci, najmanj pa z administratorjem in referentom, ki sta prevzela dela delovnega mesta tožnice po ukinitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).