Jedro

Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je sicer res pridržano sodišču, vendar pa ne gre za njegovo prosto presojo. Ta presoja je namreč omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS). Odraz tega ustavnega načela na procesnem področju je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), kršitev tega načela pa pomeni absolutno bistveno postopkovno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Dokazni predlog tožnika se je nanašal na glavni dokaz. Predlog za izvedbo glavnega dokaza (ki ni neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, nepopoln in nesubstanciran) sodišče lahko zavrne, če je ta dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. V obravnavanem primeru glavni dokaz še ni uspel, zato sodišče prve stopnje nadaljnjih po tožniku predlaganih dokazov (trditveno in dokazno breme za oporočiteljevo nerazsodnost je bilo na njem) ne bi smelo zavrniti, še posebej pa ne na podlagi vnaprejšnje ocene, da bi bili zavrnjeni dokazi neuspešni. Iz njegovih razlogov pa izhaja prav to: ker je bila izpoved oporočiteljeve lečeče zdravnice prepričljiva, ni bilo nobene potrebe več, da bi sodišče podaljševalo postopek tako, da bi postavilo izvedenca, ki bi zbiral in ocenjeval podatke o zdravstvenem stanju oporočitelja v juniju 2000.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik, prvi toženec, druga toženka, četrti toženec in peti toženec so otroci B. B., rojenega 4. 11. 1937, umrlega 26. 9. 2010. Tretja toženka je bila njegova zunajzakonska partnerka in je mati druge toženke, šesta toženka pa je bila oporočiteljeva razvezana žena.

Tožnik je v spis vložil dve oporoki oporočitelja, prvo z datumom 23. 4. 1993, po kateri je vsem svojim dedičem (tedaj tudi še šesti toženki) zapustil določeno premoženje, razen tožniku. V drugi oporoki z dne 14. 6. 2000 je navedeno, da oporočitelj ne zapušča ničesar tožniku, četrtemu tožencu in petemu tožencu, njegovo premoženje pa naj dedujejo prvi toženec ter druga in tretja toženka.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je pisna oporoka pred pričami z dne 14. 6. 2000 pravno neveljavna in se razveljavi ter zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je pisna oporoka pred pričami z dne 23. 4. 1993 pravno neveljavna in se razveljavi. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katerih dokazov ni izvedlo ter tudi ne pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo izpovedbi prič Z. S. in M. Z. jemati skrajno resno in kritično, saj ni dvoma, da imata še kako velik interes za uspeh v pravdi v korist strank, ki jih zastopata. Ker to ni bilo storjeno, je sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično pa je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikovih pripomb, da se za podpise, ki jih je primerjal izvedenec grafolog, ne da ugotoviti, ali so avtentični. Predloženi so bili v pretežni meri v fotokopirani obliki, prav tako pa glede njih ni obstajalo soglasje strank niti niso bile predložene toženčeve pripombe izvedencu v nadaljnjo dopolnitev izvedenskega mnenja. S strani revidenta angažirana neodvisna svetovalka za preiskovanje podpisov in rokopisov je prišla do zaključka, da obstaja sum vpliva notranjih dejavnikov (zdravila, psihičen vpliv, itd.), glede podpisa, ki ga je izvedenec grafolog uporabil kot primerjalnega, pa je ugotovila, da se ne ujema z nobenim od podpisov na spornih oporokah. Sodišče je zavrnilo predlog za njeno zaslišanje in niti ni pojasnilo, iz katerih razlogov. Glede ugotavljanja oporočiteljeve razsodnosti bi sodišče tožniku moralo dopustiti dokaz z izvedencem interne medicine in izvedencem psihiatrom, saj zaslišana zdravnica, ki je zdravila pokojnega, ni vedela natančno povedati, katera zdravila mu je predpisala, ali je poleg zdravil jemal tudi kakšna druga zdravila, niti ni sodna izvedenka psihiatrične stroke, interne medicine ali toksikologije. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka ter posledično napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je ugotavljalo, kakšen odnos sta imela oporočitelj in tožnik. Navedene okoliščine so popolnoma nerelevantne za odločitev, sodišče pa jih je izpostavilo na več mestih in na njihovi podlagi podalo neutemeljene zaključke. Prav tako je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, saj je sodišče napačno ocenilo, da je poznejša oporoka preklicala starejšo oporoko v celoti. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter podredno, da razveljavi odločbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizije.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki. Druga in tretja toženka sta nanjo odgovorili. Predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke. Trdila je, da podpis na oporoki, ki naj bi bil podpis oporočitelja, ni njegov podpis, če pa je, je bil dan pod prisilo ter da v času podpisa oporoke oporočitelj ni bil razsoden zaradi vpliva močnih zdravil. 8. V reviziji uvodoma uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče ni obrazložilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ni bila zagrešena; prvostopenjsko sodišče je na deveti in enajsti strani obrazložitve svoje odločbe pojasnilo, zakaj ni zaslišalo neodvisne svetovalke za preiskovanje podpisov in rokopisov N. T. ter zakaj ni postavilo izvedencev interne medicine, psihiatrije in toksikologije.

9. Zavrnitev dokaznih predlogov pa je procesno napačna. Tožnik je trdil, da oporočitelj ni bil oporočno sposoben, ker zaradi vpliva močnih zdravil ni bil razsoden. V dokaz resničnosti te trditve je predlagal izvedbo dokaza z izvedenci internistom, psihiatrom in toksikologom. Prvostopenjsko sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo, s čimer po mnenju drugostopenjskega sodišča ni kršilo procesnih pravil, češ da po prepričljivi izpovedbi oporočiteljeve lečeče zdravnice M. Z. nobeno od zdravil, ki jih je dobival kot srčni bolnik, ni imelo vpliva na psiho. Po njenem prepričanju drugih zdravil ni jemal niti se ji ni zdel čustveno poškodovan. Zato je zaključilo, da ni bilo „nobene potrebe več, da bi sodišče postavilo izvedenca, ki bi zbiral in ocenjeval podatke o zdravstvenem stanju oporočitelja v juniju 2000.“(1)

10. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je sicer res pridržano sodišču, vendar pa ne gre za njegovo prosto presojo. Ta presoja je namreč omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS). Odraz tega ustavnega načela na procesnem področju je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), kršitev tega načela pa pomeni absolutno bistveno postopkovno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Revident utemeljeno uveljavlja, da je bila v konkretnem primeru ta kršitev zagrešena. Dokazni predlog tožnika se je nanašal na glavni dokaz. Predlog za izvedbo glavnega dokaza (ki ni neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, nepopoln in nesubstanciran) sodišče med drugim lahko zavrne, če je ta dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev.(2) V obravnavanem primeru glavni dokaz še ni uspel, zato sodišče prve stopnje nadaljnjih po tožniku predlaganih dokazov (trditveno in dokazno breme za oporočiteljevo nerazsodnost je bilo na njem) ne bi smelo zavrniti, še posebej pa ne na podlagi vnaprejšnje ocene, da bi bili zavrnjeni dokazi neuspešni. Iz njegovih razlogov pa izhaja prav to: ker je bila izpoved oporočiteljeve lečeče zdravnice prepričljiva, ni bilo nobene potrebe več, da bi sodišče podaljševalo postopek tako, da bi postavilo izvedenca, ki bi zbiral in ocenjeval podatke o zdravstvenem stanju oporočitelja v juniju 2000. 11. Vrhovno sodišče je skladno z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (1): Glej sodbo prvostopenjskega sodišča na strani 11 in drugostopenjskega sodišča na strani 7. Op. št. (2): Glej Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 358.