Jedro

Zato je pritrditi pritožbi, da je potrebno obdolženčevo prištevnost, oziroma obdolženčevo zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje v času prejema vabila sodišča prve stopnje na zaslišanje, ugotoviti s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. V kolikor po ugotovitvah izvedenca obdolženec v času prejema vabila na zaslišanje zaradi zdravstvenega stanja ni bil prišteven in posledično pomena vabila ni bil sposoben razumeti, bo v nadaljevanju potrebno obdolženčevo prištevnost ugotavljati tudi v času storitve prekrška.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega R.J., odvetnice S.R., se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi R.J. spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), za katerega mu je bila izrečena glavna sankcija globa v znesku 500,00 EUR in stranska sankcija odvzema zaseženega vozila znamke Renault, tip Clio, št. šasije VF1CB0A0F19422022, last M.J., ki se po pravnomočnosti sodbe proda, v kolikor pa bi stroški prodaje presegali vrednost vozila, pa se uniči. Sodišče prve stopnje je obdolženemu prav tako naložilo dolžnost plačila sodne takse v višini 100,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica, odvetnica S.R. Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo brez zaslišanja obdolženega, ker se ta, kljub temu, da je vabilo na zaslišanje prejel, zaslišanju ni odzval in je sodišče izdalo sodbo na podlagi listinskih dokazov, potrdila o zasegu vozila ter na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo iz uradnih evidenc. Vendar pa obdolženi, ki mu je očitno bilo vabilo na zaslišanje vročeno, vsebine vabila ni razumel. Obdolženi namreč v obdobju, ko je bil storjen prekršek in je tekel postopek pred sodiščem, ni bil prišteven. Obdolženi že dalj časa, in sicer od leta 2002, trpi zaradi bipolarne motnje in kot izhaja iz odpustnega pisma UKC Maribor, Oddelka za psihiatrijo, z dne 13. 1. 2017, je bil obdolženi v času od 21. 12. 2016 do 13. 1. 2017 hospitaliziran zaradi poslabšanja bipolarne motnje v smeri manije(1). Iz odpustnega pisma UKC Maribor, Oddelka za psihiatrijo, jasno izhaja, da obdolženi tudi v času storitve prekrška ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja in zaradi resnih psihičnih težav se tudi ni mogel zavedati pomena svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno ugotovilo subjektivni dejanski stan obdolžencu očitanega prekrška, saj zaradi duševne bolezni subjektivnih znakov prekrška ni mogel izpolniti. Navedeno narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovitev postopka, v katerem bo potrebno najprej ugotoviti, ali je obdolženi zaradi osebnostne spremenjenosti sploh sposoben nastopati kot subjekt postopka o prekršku ter ali je bil v času storjenega prekrška zmožen razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja, kar bo potrebno ugotoviti s postavitvijo izvedenca (122. člen Zakona o prekrških - v nadaljevanju ZP-1).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo na podlagi drugega odstavka 69. člena ZP-1, ki določa, da če pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, lahko sodišče izreče sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev. Spisovno gradivo sicer izkazuje, da je bilo obdolžencu vabilo na zaslišanje za dne 8. 12. 2016 ob 9.00 uri k sodišču prve stopnje osebno vročeno 22. 11. 2016, česar tudi pritožba ne izpodbija, vendar pa istočasno pritožba izpostavlja, da obdolženec, ki je sicer vabilo na zaslišanje prejel, zaradi duševne bolezni, bipolarne motnje, ni razumel vsebine vabila(2).

5. 122. člen ZP-1 določa, da če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena, se odredi psihiatrični pregled obdolženca. Navedbe pritožnice v pritožbi, ki jih dokumentira z odpustnim pismom UKC Maribor, Oddelka za psihiatrijo, sum o prištevnosti obdolženca, tako v času prejema vabila na zaslišanje sodišča prve stopnje, kot v času storitve prekrška, utemeljujejo. Zato je pritrditi pritožbi, da je potrebno obdolženčevo prištevnost, oziroma obdolženčevo zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje v času prejema vabila sodišča prve stopnje na zaslišanje, ugotoviti s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. V kolikor po ugotovitvah izvedenca obdolženec v času prejema vabila na zaslišanje zaradi zdravstvenega stanja ni bil prišteven in posledično pomena vabila ni bil sposoben razumeti, bo v nadaljevanju potrebno obdolženčevo prištevnost ugotavljati tudi v času storitve prekrška(3).

6. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi osmega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi pritožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v skladu z določbo 122. člena ZP-1 postavilo izvedenca psihiatrične stroke in nato ravnalo v skladu s podanim izvedenskim mnenjem in z izhodišči navedenimi v tem sklepu.

Op. št. (1) : Pritožba kot dokaz prilaga odpustno pismo UKC Maribor, z dne 13. 1. 2017. Op. št. (2) : Iz vsebine odpustnega pisma UKC Maribor, Oddelka za psihiatrijo, izhaja, da je bil obdolženec ponovno sprejet na Oddelek za psihiatrijo zaradi poslabšanja bipolarne motnje v smeri manije dne 12. 12. 2016. Op. št. (3) : Obdolženec je bil v vabilu na zaslišanje opozorjen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. V kolikor obdolženi ob prejemu vabila na zaslišanje po ugotovitvi izvedenca ni bil neprišteven, je prekludiran glede navedbe novih dejstev in dokazov, razen tistih, glede katerih skladno s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.