Jedro

Tudi ustna prepoved lahko predstavlja motilno ravnanje, če tožnik zato preneha uporabljati zemljišče. Če je tožnik do tedaj uporabljal zemljišče, zaradi toženčeve prepovedi pa ne več, ne gre za neznatno spremembo posestnega stanja, za katero tožnik ne bi imel ekonomskega interesa za sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu prepovedalo motenje soposesti tistega dela njegove parcele 848/23 k.o. X, prek katere poteka pot v širini 3 metrov, zlasti tako, da jima prepove ali fizično brani oziroma kako drugače prepove obrezovati živo mejo na njuni parceli 848/6 k.o. X, tako da bi do nje prišla po toženčevi parceli ter pri obrezovanju stala na njej (I. točka izreka). V delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške (III. točka).

2. Zoper odločitev glede prepovedi motenja se pravočasno pritožuje toženec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ponovno odločanje. Pritožnik trdi, da tožnika nimata ekonomskega interesa za posestno varstvo. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ekonomskega interesa sicer ne zahteva, a v sodni praksi se je oblikovalo stališče, da ga je treba upoštevati, ko gre le za neznatno spremembo dejanskega položaja, brez posebej zaznavne škode. Za takšno situacijo gre po stališču pritožbe tudi v obravnavanem primeru. Toženec je tožnikoma le ustno, ne pa tudi fizično prepovedal uporabo njegovega zemljišča za obrezovanje žive meje. S tem jima ni nastala nobena škoda in gre le za bagatelno spremembo posestnega stanja. Tožnika imata še vedno dejansko oblast nad celotnim delom žive meje in jo lahko nemoteno vzdržujeta in uporabljata. Obrezovanje žive meje sicer predstavlja vzdrževalna dela, za katere daje varstvo 76. člen SPZ, ne pa določbe o motenju posesti. V nadaljevanju pritožba opozarja, da sta tožnika do posesti prišla na skrivaj. Z njegove parcele sta živo mejo obrezovala le tedaj, ko ju toženec ni videl. Toženec jima je 18. 5. 2011 to res prepovedal, a je ravnal v okviru dovoljene samopomoči. Tožnika tudi zato nista upravičena do sodnega varstva. Sicer pritožba zatrjuje, da tožnika do leta 2011 sploh nista uporabljala njegovega zemljišča. Obrezovala sta jo tako, da sta stala izključno na svojem zemljišču, kar sta potrdila tudi priči B. P. in I. V.. Pritožba nadalje graja tudi zaključek sodišča, da je bila živa meja vzdrževana zato, da ne bi prišlo do nadaljnjih sporov. Možno bi bilo tudi nasprotno, in sicer da je bila živa meja zasajena in vzdrževana zaradi povzročanja sporov. Toženec je tožnika že ob zasaditvi meje opozoril na to, da je ta preblizu meje.

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, a nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, ki se nanaša na prepoved motenja (I. točka izreka), ker zoper ostali del pritožba ni bila vložena (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Da sta tožnika pred motilnim dejanjem 18.5.2011 uporabljala del toženčevega zemljišča parc. št. 848/23 k.o. X, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedi tožnikov ter priče A. R.. Ti so prepričljivo potrdili, da je tožnik pri obrezovanju žive meje stal tudi na toženčevem zemljišču, tožnica pa ga je po končanem obrezovanju čistila. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva in življenjsko logična in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Izpoved prič B. P. in I. V., na kateri se sklicuje pritožba, ne narekuje drugačnega zaključka. Glede na to, da navedeni priči tožnika pri tem opravilu nista opazovala ves čas, ni izključeno, da je živo mejo obrezoval na zatrjevan način, le da ga pri tem nista videla. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, da sta tožnika imela posest dela toženčevega zemljišča. 7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec tožniku 18. 5. 2011 ustno preprečil uporabo njegovega zemljišča, tako da ga je odgnal z zemljišča. Ker takšno njegovo ravnanje spreminja dotedanji način (so)uporabe zemljišča, ga je sodišče pravilno opredelilo kot motilno (33. in 35. člen SPZ). Glede na navedeno je tožbenemu zahtevku na prepoved motenja v bodoče utemeljeno ugodilo.

8. Ne drži pritožbeno stališče, da gre le za neznatno spremembo posestnega stanja, ki za tožnika nima praktičnega pomena. Pritožba spregleda, da je predmet varstva posest zemljišča toženca, ne pa posest žive meje. Ker sta tožnika pred motilnim dejanjem to zemljišče uporabljala, zaradi toženčeve prepovedi pa nič več, nedvomno ne gre zgolj za neznaten poseg. Pri tem pa tudi ni bistveno, da je šlo le za ustno (ne pa fizično) prepoved, saj je tudi to zadoščalo, da se je tožnik umaknil z njegovega zemljišča. Vložitev tožbe zato tudi ne predstavlja zlorabe pravice, kot meni pritožba.

9. Pritožba tudi nima prav, da tožnika nista upravičena do posestnega varstva, ker ju varuje določba o vzdrževalnih delih na nepremičninah (76. člen SPZ). Kakšno pravno varstvo bosta zahtevala, je njuna odločitev. Če so pogoji za posestno varstvo izpolnjeni, jima takšnega sodnega varstva ni mogoče odreči. 10. Pritožba nadalje ne more uspeti z ugovorom, da je toženec izvrševal samopomoč zaradi viciozne posesti tožnikov. Da sta tožnika zemljišče uporabljala na skrivaj, toženec namreč prvič zatrjuje šele v pritožbi. Ker gre za nedopustne pritožbene novote, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. čl. ZPP). Tudi če je toženec do takšnega spoznanja prišel šele na podlagi zaslišanja prič, bi takšne trditve lahko oziroma moral podati že pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi (prvi in četrti odstavek 286. člen ZPP). Sicer pa izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklep, da sta tožnika to zemljišče uporabljala na skrivaj, saj tega nobena od zaslišanih prič oziroma strank ni potrdila. Če ju nekateri od njih pri tem niso videli, pa to še ne zadošča za zaključek, da sta posest izvrševala na skrivaj.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).