Jedro

Sodišče prve stopnje je štelo za manj verjetno pravico pritožnice in jo je zato utemeljeno napotilo na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dedinjo A. A. napotilo na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino ne spadata nepremičnini parc. št. ... in ... k. o. X,1 obe do 1/1. 2. Dedinja A. A.2 v laični pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje napačen, ker temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 403/2015 izhaja, da se razveljavi menjalna pogodba iz leta 1951 med zapustnikom in KLO ... ter da se nepremičnini vrneta zapustniku. Nepremičnini sta izključna last pritožnice na podlagi izročilne pogodbe, ki jo je sklenila z zapustnikom. V izročilni pogodbi je zapustnik smiselno zapisal, da četudi se po njegovi smrti najde še kakšno novo ali vrnjeno premoženje, torej tudi tisto, ki je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, je to premoženje izključna last pritožnice. Pritožnica tudi predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

3. Dedinji B. B. in C. C. v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz sklepa D 179/84 z dne 3. 10. 1984 izhaja, da se zapuščinski postopek ne opravi, ker pokojnik ni zapustil premoženja, saj je za časa življenja z izročilno pogodbo z dne 15. 7. 1983 vse svoje premično in nepremično premoženje izročil pritožnici. Vse dedinje so kasneje vložile izbrisno tožbo. Okrožno sodišče v Kranju je tožbenemu zahtevku ugodilo s sodbo I P 403/2015 z dne 27. 7. 2018, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 2277/2018 z dne 8. 5. 2019. Na podlagi teh sodb, je bila vknjižena v zemljiško knjigo lastninska pravica zapustnika na nepremičninah, zato je bil na predlog dedinje B. B. začet zapuščinski postopek.

6. V zapuščinskem postopku je med dedinjami prišlo do spora, ali nepremičnini spadata v zapuščino, ker je pritožnica zatrjevala, da sta nepremičnini predmet izročilne pogodbe ter ker naj bi iz naroka z dne 17. 11. 1993 in sklepa zapuščinskega sodišča D 249/1993 z dne 30. 11. 1993 izhajalo, da je bilo med dedinjami nesporno ugotovljeno, da nepremičnine, ki naj bi se pojavile po smrti zapustnika ne spadajo v zapuščino.

7. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile predmet izročilne pogodbe nepremičnine, ki so bile last zapustnika v času sklenitve pogodbe, ne pa tudi nepremičnine, ki bi jih morda dobil kasneje. Iz nobenega zapisa iz izročilne pogodbe ne izhaja, da sta bili nepremičnini predmet pogodbenega razpolaganja. Iz izročilne pogodbe izhaja, da zapustnik izroča in prepušča pritožnici v popolno in nepreklicno last vse svoje premično in nepremično premoženje „kjerkoli se to nahaja“, v nadaljevanju pa je zapustnik v pogodbi določno navedel te nepremičnine, kjer sporni nepremičnini nista omenjeni. Z izročilno pogodbo je zapustnik lahko razpolagal le s premoženjem, ki ga je imel v času sklenitve izročilne pogodbe. Ker nepremičnini nista posebej opredeljeni v izročilni pogodbi, tudi niso izpolnjene predpostavke iz tretjega odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da dedno pravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripada po odločbi o denacionalizaciji, razen, če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje.

8. Iz zapisnika naroka z dne 17. 11. 1993, ki je bil opravljen po pravnomočnosti sklepa z dne D 179/84 z dne 3. 10. 1984, izhaja, da so se dedinje sporazumno dogovorile, da imata dve nepremičnini, ki sta navedeni v izročilni pogodbi, še staro parcelno oznako (parc. št. ... in ..., obe vl. št. ... k. o. Y), zato so dedinje sporazumno predlagale zapuščinskemu sodišču, da se upošteva, da sta nepremičnini dobili nove parcelne oznake in sta zato del razpolaganja zapustnika s svojim premoženjem v izročilni pogodbi. Iz zapisnika in sklepa z dne 30. 11. 1993 ne izhaja, da bi bili nepremičnini, ki sta predmet tega zapuščinskega postopka, predmet opisanega dogovora na naroku dne 17. 11. 1993. 9. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje štelo za manj verjetno pravico pritožnice in jo je zato utemeljeno napotilo na pravdo (prvi odstavek 213. člena Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD).

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD)

11. Predlog pritožnice, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, ni utemeljen, ker pritožnica ni navedla nobenega utemeljenega razloga. Nestrinjanje z razlogi iz sklepa sodišča prve stopnje, ni razlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

1 V nadaljevanju nepremičnini. 2 V nadaljevanju pritožnica.