Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je kljub tožnikovi premajhni pozornosti, utemeljeni tudi z njegovo seznanjenostjo s stopnico, ki je vodila do zaključka o njegovem soprispevku, v pretežnem delu podana odgovornost toženkinega zavarovanca.
I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12.3.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15 dneh plačati 17.901,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2011 do plačila (1. točka izreka), - v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).
2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.
3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico), podredno pa da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Sodišče prve stopnje naj bi, ko je odločilo, da je v deležu do 1/3 soodgovoren za nastalo škodo, zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo, da je ob vstopu v separe moral prečkati iste stopnice, ne more predstavljati razloga za soodgovornost (sklicuje se na zadevo VSL II Cp 1003/2014 z dne 13.8.2014). Bistvo v konkretni zadevi je, da gre pri predmetnem separeju za specifično razporeditev mize in klopi, ki so fiksne. Gre za okoliščine, ki ne glede na to, da je moral ob vstopu v separe prečkati stopnico, vplivajo na sam sestop. Z zaključkom, da je k pomanjkanju pozornosti (koncentracije) pripomogla njegova zmerna vinjenost, je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka za tako navedbo ni ponudila nobenega dokaza. Posledično je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP o dokaznem bremenu. V kolikor bi ta pravila upoštevalo, bi moralo odločiti, da vpliva domnevne vinjenosti tožnika na njegovo reagiranje toženka ni dokazala. Kljub temu, da toženka glede domnevne alkoholiziranosti in njenim vplivom na reagiranje pritožnika ni predlagala nobenega dokaza, je sodišče prve stopnje ugotavljalo vpliv alkohola in njegovo stopnjo s pomočjo izvedenca medicinske stroke, katerega je sam predlagal zaradi ugotavljanja višine škode. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj so vse zaslišane priče povedale, da je pritožnik na kosilu spil le eno pivo ter da drugih alkoholnih pijač ni užival. Kaj predstavljajo vrednosti na sprejemnem izvidu ... (priloga A10), iz le-tega ni razvidno. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za podatek o stopnji alkohola v krvi, pri čemer pa iz samega sprejemnega izvida ne izhaja, kdaj naj bi bila pritožniku kri odvzeta. Pri tem tudi ni upoštevalo, da je pritožnik ob padcu in prvi pomoči prejel veliko dozo (injekcijo) analgetikov. Zgolj podrejeno pritožba navaja, da je pritožnik soodgovoren za nastalo škodo kvečjemu v višini 20%. Glede višine odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožnik navaja, da je glede na telesne poškodbe in dolgotrajnost zdravljenja ter dolgo uporabo bergel za hojo njegov zahtevek v višini 21.000,00 EUR v celoti utemeljen. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedbe izvedenca na naroku dne 12.3.2015, da je pritožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom povsem normalno funkcioniral. To pomeni, da je bil predmetni dogodek tisti, ki je sprožil vse spremembe glede njegovih življenjskih aktivnosti. Pristop sodišča prve stopnje, ko je zaradi sladkorne in drugih bolezni zaključilo, da je vzročna zveza pretrgana, ni pravilen, saj bi lahko kvečjemu presojalo, v kolikšnem obsegu je pritožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti posledica bolezni in ne obravnavane poškodbe. Na izrecno vprašanje pritožnikovega pooblaščenca je izvedenec odgovoril, da bi sam škodni dogodek (in sicer zlom stegnenice) bistveno zmanjšal pritožnikovo delovno sposobnost za približno 50%. Nadalje je povedal, da so se komplikacije zaradi sladkorne bolezni pri njem pojavile v letu 2012. Zato je še toliko bolj nelogičen zaključek sodišča o pretrgani vzročni zvezi. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo v maju 2009, zaradi česar ta ni mogla biti pretrgana. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da je pri presoji zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrebno obravnavati oškodovanca, takšnega kot je. Tako je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da pritožnik tudi zaradi posledic poškodbe ne bi bil sposoben za fizično delo in balinanje, s katerim se je ukvarjal pred poškodbo.
4. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.
5. Toženka se zoper sodbo (v 1. točki izreka) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov(1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma določi višji delež soodgovornosti (vse s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije naj bi sodišče prezrlo izpoved priče Klančar, da so bili separeji s stopnicami, kjer je tožnik padel, zgrajeni ob prvotni gradnji objekta in niso bili predmet obnove leta 2001 do 2002. Gre za starejši objekt, ki je bil vmes zaprt in ponovno odprt maja 2003, ko je bilo izdano tudi obratovalno dovoljenje, pri čemer je sama obnova potekala po gradbenem dovoljenju in priloženi projektni dokumentaciji. Obnova ni zajemala predmetnega separeja, kar je potrdil tudi izvedenec gradbene stroke. Ker so bili separeji zgrajeni že pred letom 2001 in niso bili predmet obnove, je sodišče, ko je zapisalo, da je imel najemnik vso možnost, da izvede notranjo opremo, ki bo zadostila varnostnim predpisom, napačno ugotovilo dejansko stanje. Oprema je zadoščala vsem varnostnim predpisom, zaradi česar nobeno popravilo ni bilo potrebno. Pritožba se sklicuje na to, kaj je v zvezi s tem izpovedala priča K. V obravnavanem primeru tako ni nastala potreba, da bi se izvršila popravila po 16. členu ZPSPP (katerega 14. člen pritožba v nadaljevanju omenja). Ker ne gre za kogentno zakonsko določbo, je potrebno upoštevati 8. točko najemne pogodbe, po kateri najemnik investicij brez soglasja lastnika ni smel opravljati. Tudi izvedenec gradbene stroke je na naroku dne 18.12.2014 pojasnil, da gre pri postavitvi oprijemala za roke za investicijsko vzdrževanje, ki bremeni lastnika. Zato (upoštevajoč določbe najemne pogodbe) za okoliščino, da ob separe dodatno držalo ni bilo nameščeno, najemnik ne more biti odgovoren. Glede na to, da so postavljeni separeji ustrezali vsem gradbenim standardom in da nanje ni imel pripomb noben od inšpektoratov, tudi ni nastala dolžnost najemnika, da bi moral ukrepati po ZPSPP. V nadaljevanju pritožnica navaja, kaj naj bi v zvezi s krivdno odgovornostjo navedlo sodišče prve stopnje in kaj naj bi ugotovil izvedenec. Kljub povsem jasnemu mnenju izvedenca gradbene stroke je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da njegovega mnenja ne sprejema, kar pa ni dopustno. Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če je menilo, da so v mnenju še vedno nejasnosti ali da izvedenec ni popolno odgovoril na kakšno vprašanje, bi moralo imenovati novega izvedenca, ne pa po prosti presoji dokazov odločiti, da izvedeniškega mnenja ne bo sprejelo. Prav tako so zaradi neupoštevanja izvedeniškega mnenja podana nasprotja, med tem kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami (in sicer izvedeniškem mnenju in zapisniku o zaslišanju izvedenca). Iz vseh izpovedb prič izhaja, da je bil razlog za padec stopnica, na katero tožnik, kljub temu, da bi zanjo moral vedeti (saj je nanjo, ko je sedel v separe, stopil), ni bil pozoren. Prav tako je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik prijel za mizico. Upoštevaje navedeno zaključek sodišča prve stopnje, da bi oprijemalo za roke nedvomno preprečilo njegov padec in da do škode ne bi prišlo, ni pravilen. Takšno sklepanje je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi v dokaznem postopku (sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3041/2011). Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti (oziroma protipravnega ravnanja). Nastanek škodnega dogodka je mogoče pripisati zgolj tožnikovi nepazljivosti. Tudi sicer bi moralo sodišče določiti večji delež sokrivde tožnika (in sicer vsaj 2/3). Moralo bi namreč upoštevati tudi, da je imel slednji v lokalu na voljo mize, ki niso pritrjene na podlago in niso dvignjene v separeju ter so namenjeno gibalno oviranim osebam, kar je ugotovil tudi izvedenec gradbene stroke. Če je kljub temu izbral, da želi sedeti na separeju, ki je glede na njegovo višino in težo zanj manj primeren, je za nastalo škodo sam odgovoren. Podredno se toženka pritožuje tudi glede višine odškodnine prisojene za postavki telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter pretrpljenega strahu, saj meni, da je ta glede na ustaljeno sodno prakso, medicinsko dokumentacijo in izvedeniško mnenje travmatologa previsoka (sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2990/2009 in II Cp 3075/2012). Sodba sodišča prve stopnje naj bi močno odstopala od ustaljene sodne prakse. Podobno velja tudi glede prisojene odškodnine iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu. Tožnik ni utrpel večjega primarnega strahu, pri sekundarnem strahu pa naj bi bilo potrebno upoštevati, da slednji trpi zaradi številnih bolezenskih stanj, ki so vplivala na njegovo gibljivost ter obseg bolečin.
6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.
V zvezi s tožnikovo pritožbo:
8. Sodišče prve stopnje tožnikovega soprispevka (soodgovornosti) za nastanek škode (v smislu 171. člena OZ(2)) ne utemeljuje (kot poskuša to prikazati pritožba) zgolj z „golim“ dejstvom, da je moral ob vstopu v separe (te) iste stopnice prečkati, ampak ga (kakor je razvidno iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) vključi v širši splet med seboj povezanih okoliščin, ki (skupaj) utemeljujejo takšen zaključek.(3) Da so za presojo odgovornosti (prispevkov) pomembne s separejem povezane okoliščine, ki jih omenja pritožnik, ni dvoma,(4) kar pa ne vpliva na dejstvo obstoja njegovega soprispevka, kot ga je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje. Na drugi strani pa sta neutemeljena tudi (medsebojno povezana) očitka, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP o dokaznem bremenu in (posledično) z zaključkom, da je k tožnikovemu pomanjkanju pozornosti (koncentracije) pripomogla njegova zmerna vinjenost, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je to okoliščino ne le pravočasno in ustrezno ugovarjala, ampak se v tej zvezi sklicevala tako na (s strani tožnika predložen) izvid, kot tudi na izvedenca medicinske stroke, ki naj bi to potrdil (glej l. št. 16, 44) in ki je nato v nadaljevanju tudi v tem oziru podal svoje mnenje.(5) Vse to so bili dokazni predlogi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in na njihovi podlagi podalo svoje zaključke. Upoštevaje navedeno sodišče prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem zatrjevane vinjenosti na tožnika dokaznega bremena (razbremenitve) ni „preneslo“, ampak je svoje ugotovitve utemeljilo z dokazi, na katere se je sklicevala (jih predlagala) toženka. Ker je izvedenec S. na naroku dne 12.3.2015 (l. št. 134) obrazložil, kaj naj bi vrednosti na sprejemnem izvidu ...(6) (priloga A10) „pomenile“ oziroma pojasnil, da je pri tožniku v času škodnega dogodka obstajala zmerna vinjenost (ki se odraža v določenih motnjah koncentracije, upadu pozornosti in motnjah v ravnotežju), je pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da naj bi vse zaslišane priče povedale, da je ob kosilu spil le eno pivo ter da drugih alkoholnih pijač ni užival, neprepričljivo,(7) omenjanje, da je pritožnik nastalo škodo soodgovoren kvečjemu v višini 20% pa pavšalno (in kot tako neupoštevno).
9. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, in upoštevaje obstoječo sodno prakso prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ). Pri tem je ustreznost podana tako z vidika odškodnine določena za posamezne oblike nepremoženjske škode kot (še bolj) glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode določen skupen znesek odškodnine. Pritožbene navedbe tožnika, da je glede na telesne poškodbe in dolgotrajnost zdravljenja ter dolgo uporabo bergel za hojo njegov zahtevek odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 21.000,00 EUR v celoti utemeljen, so (povsem) splošne in jih posledično ni moč upoštevati. Zgolj vztrajanje na (svojem) stališču, ne da bi bilo obenem konkretno pojasnjeno, zakaj naj bi bili s strani sodišča prve stopnje podani razlogi (ocena), neustrezni, ne zadošča. Na drugi strani je poenostavljeno in posledično neprepričljivo tudi navajanje, da sodišče prve stopnje v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo izvedenčeve na naroku dne 12.3.2015 podane navedbe, da je tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom povsem normalno funkcioniral (kar naj bi po mnenju pritožbe pomenilo, da je bil obravnavani dogodek tisti, ki je sprožil vse spremembe v zvezi z njegovimi življenjskimi aktivnostmi). Vprašanje, kako je tožnik funkcioniral pred dogodkom, samo za sebe ni ključno. Pomembno je le, kako funkcionira danes in kaj so vzroki za njegove (današnje) težave. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje (tudi na podlagi ugotovitev v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke) konkretno pojasnilo, kateri so poleg poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka vzroki za ugotovljene težave. Pri tem tudi ni zaključilo (kot to neupravičeno očita pritožba), da je zaradi sladkorne(8) in drugih bolezni pretrgana vzročna zveza med škodnim dogodkom in vsemi njegovimi težavami, ampak je to (obrazloženo) omejilo le na področje njegove delovne sposobnosti.(9) Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, bi namreč že bolezni navedene v mnenju invalidske komisije (ki je sestavni del invalidske odločbe v prilogi A41) povzročile celotno izgubo njegove delovne sposobnosti (skratka do te izgube bi prišlo tudi, če poškodbe ne bi bilo).(10) Kdaj točno so se pri njem zaradi sladkorne bolezni pojavile komplikacije, samo po sebi prav tako ni ključno. Bistveno je le, v kolikšni meri so današnje tožnikove težave (omejitve) njihova posledica.
V zvezi s toženkino pritožbo:
10. Pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo izpoved priče Klančar o tem, da so bili separeji s stopnicami, kjer je tožnik padel, zgrajeni v prvotni gradnji objekta in da niso bili predmet obnove leta 2001 (do 2002), ni moč slediti. Temu pa je tako iz (preprostega) razloga, ker toženka obširnih trditev, kot jih postavlja v pritožbi,(11) v postopku na prvi stopnji ni postavila,(12) zaradi česar predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(13)). Tudi sicer omenjeni očitek izhaja iz napačnega razumevanja prepričljivih razlogov, ki jih je v zvezi s tem (v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) podalo sodišče prve stopnje. Iz njih je razvidno, da ni relevantno vprašanje, kdaj je bil obnovljen gostinski objekt kot tak, ampak da je zavarovanec tožene stranke v okviru drugega člena najemne pogodbe z dne 19.12.2006 (priloga B6) „izjavil“, da je sodeloval pri opremljanju in nabavi predmeta najema, kar pomeni, da je imel vso možnost notranjo opremo izvesti, tako da bi zadostila varnostnim predpisom (zahtevam).(14) Ob tem je nato v okviru 4. točke obrazložitve (ob sklicevanju na določbo tretje alineje 13. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb(15)) argumentirano pojasnilo tudi, kateri (konkretni) varnostni ukrep bi bilo potrebno izvesti. Na drugi strani(16) pritožbeno navajanje, da je oprema ustrezala vsem varnostnim predpisom (in da zato nobeno popravilo ni bilo potrebno), sklicevanje na izpovedbo priče Klančar (o tem da inšpekcijski pregledi v zvezi z izvedbo separejev niso ugotovili nobenih nepravilnosti(17)), pojasnjevanje, da v obravnavanem primeru potreba po izvršitvi popravil po 16. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih(18) ni nastala, omenjanje na naroku dne 18.12.2014 podane izpovedbe izvedenca gradbene stroke (da gre v primeru postavitve oprijemala za roke za investicijsko vzdrževanje),(19) vse predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka namreč v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ustreznih trditev (kljub temu, da je tožnik že v tožbi načel „problem“ potrebnosti ograje, in to kasneje v prvi pripravljalni vlogi z dne 26.5.2014 z omenjanjem oprijemal za roke, ki zagotavljajo varnost, izrecno nadgradil) ni podala.
11. V postopku pridobljeno izvedensko mnenje je le eden od dokazov, ki je tako kot vsi drugi podvržen prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sodišča. Če to oceni, da mnenje (v celoti ali pa zgolj delno) ni prepričljivo in to argumentirano (kot je to storilo tudi v konkretnem primeru) pojasni, potem mu ni dolžno (pravilno: ne sme) slediti. Zato je pritožbeni očitek o nedopustnem postopanju sodišča prve stopnje (ker mnenju izvedenca v določenem delu ni sledilo) in zagrešeni kršitvi postopka neutemeljen. Ker sodišče prve stopnje le delno(20) ni sledilo ugotovitvam izvedenca G., tudi ni bilo nobene potrebe po postavitvi novega izvedenca (kar mora tudi sicer predlagati stranka, saj sodišče dokazov ne izvaja po uradni dolžnosti). Poleg tega so razlogi za postavitev novega izvedenca (glej 254. člen ZPP) nejasnost, nepopolnost, protislovnost mnenja (skratka očitne pomanjkljivosti) in ne dejstvo, da sodišče določenim njegovim ugotovitvam ne sledi. Pritožbena trditev, da naj bi bilo zaradi neupoštevanja izvedeniškega mnenja podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med samimi listinami, pa očitno zgreši bistvo (smiselno zatrjevane) kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta „pokriva“ t.i. protispisnost, ko sodišče v obrazložitvi navaja drugačno vsebino določenega dokaza, kot ta v resnici je. Vse to nima namreč ničesar opraviti z obravnavanim primerom oziroma vprašanjem (ne)upoštevanja določenih („vsebinsko nespornih“) ugotovitev izvedenca.
12. Pritožbeno navajanje, da naj bi iz vseh izpovedb prič izhajalo, da je bil razlog za padec stopnica, na katero tožnik ni bil pozoren,(21) je povsem pavšalno in že zato neupoštevno. Poleg tega je sodišče prve stopnje konkretno (prepričljivo) pojasnilo, zakaj je kljub tožnikovi premajhni pozornosti(22) (ki je vodila do zaključka o njegovem soprispevku) v pretežnem (2/3) delu podana odgovornost toženkinega zavarovanca. Pritožnica, ki v zvezi s tem ne poda nobenih konkretnih (proti)argumentov,(23) v te zaključke ne vzbudi nobenega dvoma. Novo(24) (prvi odstavek 337. člena ZPP) je navajanje, da, ker se je tožnik prijel za mizico, stališče, da bi oprijemalo za roke njegov padec preprečilo, ni pravilno. Kako naj bi mizica, ki temu ne po svoji funkciji ne svoji postavitvi ni bila namenjena, lahko ustrezno nadomestila za takšen namen predvideno oprijemalo za roke (in sicer locirano tako, kot to opisuje sodišče prve stopnje), pritožba tudi sicer ne uspe pojasniti. Nejasen (nepojasnjen) je tudi očitek, da naj bi bilo (drugačno) sklepanje sodišča prve stopnje v nasprotju z dejstvi ugotovljenimi v dokaznem postopku. Pritožba očitno ne upošteva, da je sodišče prve stopnje tisto, ki v postopku ugotavlja dejstva. In med dejstvi, ki jih je v predmetni zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ter njegovimi zaključki, ni nobenega nasprotja.(25) Ob neobstoju ustreznih konkretnih argumentov zato neprepričljivo izzveni tudi pritožbeno „vztrajanje“, da toženkinemu zavarovancu ni moč očitati opustitve dolžne skrbnosti (protipravnega ravnanja) in da gre nastanek škodnega dogodka pripisati zgolj tožnikovi nepazljivosti. Tudi glede zaključka, da bi moralo sodišče prve stopnje (v vsakem primeru) določiti večji tožnikov soprispevek, pritožba ponuja razloge,(26) ki so ne le nedopustno novi,(27) ampak prav tako neutemeljeni. Ne gre za vprašanje primernosti sedeža temveč (preprečitve) škodne nevarnosti,(28) ki jo je zaradi opustitve potrebnega varnostnega ukrepa(29) predstavljala s separejem povezana postavitev.
13. Kot to velja glede temelja, je premalo konkretno tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bila s strani sodišča prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter pretrpljen strah (glede na ustaljeno sodno prakso) prisojena previsoka odškodnina. Katero „ustaljeno“ sodno prakso, medicinsko dokumentacijo oziroma katere ugotovitve razvidne iz izvedeniškega mnenja ima točno v mislih in zakaj naj bi ta domnevna vsebina nasprotovala izpodbijani odločitvi o višini za omenjeni škodni postavki prisojeni odškodnini, pritožba ne uspe pojasniti. Ob tem, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca konkretno pojasnilo, kakšen (tudi sekundarni) strah je tožnik utrpel prav zaradi obravnavanega škodnega dogodka, ne vzbudi (neargumentirano) pritožbeno navajanje (da tožnik ni utrpel večjega primarnega strahu in da naj bi bilo pri sekundarnem strahu potrebno upoštevati, da slednji trpi zaradi številnih bolezenskih stanj, ki so vplivala na njegovo gibljivost ter obseg bolečin) najmanjšega dvoma v izpodbijane zaključke. Vse predhodno navedeno velja tudi za pritožbeno sklicevanje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2990/2009 in II Cp 3075/2012. Zgolj dejstvo, da sta se tudi v omenjenih zadevah obravnavali podobni poškodbi, še ne pomeni, da so v njih podani zaključki (avtomatično) relevantni tudi za predmetno zadevo. Pomembnejše je vprašanje (ki omogoča primerjavo s konkretno zadevo) obsega utrpljene nepremoženjske škode (konkretno telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu) in višine zanjo prisojene odškodnine. V zvezi s tem pa toženka ni podala nobenih navedb.
14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami trpita svoje z njima nastale stroške. Toženka pa sama krije tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).
Op. št. (1): Pri čemer od absolutno bistvenih kršitev uveljavlja kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (3): Iz tega razloga (pa tudi zato, ker (gledano celostno) obravnava v bistvenem različen škodni dogodek) je neutemeljeno (tudi sicer nekonkretizirano) sklicevanje na odločbo VSL II Cp 1003/2014 z dne 13.8.2014. Op. št. (4): Prav zaradi njihove „neustreznosti“ je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke.
Op. št. (5): Okoliščina, da je zaradi ugotavljanja utrpljene nepremoženjske škode najprej sam predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke (ki je o tem svoje mnenje podal), ni ovira, da ta (zaradi ugotavljanja) drugih okoliščin ne bi mogel predstavljati (tudi) toženkinega dokaznega predloga.
Op. št. (6): Pritožbeni „ugovor“, češ da iz sprejemnega izvida ni razvidno, kdaj je bila tožniku kri odvzeta, v prvi vrsti predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa tožnik ne zatrjuje, da bi bil čas, kot ga je upošteval izvedenec, napačen. Nedopustno pritožbeno novoto predstavlja tudi navajanje o potrebnosti upoštevanja, da je tožnik pri padcu in prvi pomoči prejel veliko dozo (injekcijo) analgetikov.
Op. št. (7): Pri čemer je že sodišče prve stopnje opozorilo (skupaj z razlogi za to) na vprašljivo objektivnost izpovedb M. G. in A. ter L. Š.
Op. št. (8): Ni jasno pritožbeno razglabljanje o nelogičnost pretrganja „vzročne zveze“ iz razloga, ker naj bi se komplikacije zaradi sladkorne bolezni (ki ni v nikakršni zvezi s škodnim dogodkom) pojavile po obravnavanem škodnem dogodku iz leta 2009 (in sicer v letu 2012). Prav okoliščina, da so se s svojimi posledicami pojavile kasneje, je namreč predpogoj za takšno „pretrganje“. Iz istega razloga je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na upoštevanje stališča sodne prakse, da je potrebno oškodovanca obravnavati, takšnega kot je. To „stališče“ prav gotovo ne obsega neodvisnih kasnejših bolezenskih vzrokov, ki pomembno vplivajo oškodovančeve življenjske sposobnosti (omejitve).
Op. št. (9): Ne pa glede njegovih prostočasnih aktivnosti (balinanja), kot to zmotno navja pritožnik.
Op. št. (10): Zato v nasprotno ne prepriča niti sklicevanje na izvedenčev na naroku podan odgovor, da naj bi sam škodni dogodek (oziroma zlom stegnenice) bistveno zmanjšal pritožnikovo delovno sposobnost (in sicer za približno 50%).
Op. št. (11): Vključno s pojasnjevanjem, kaj je oziroma kaj ni (vključno s predmetnim separejem) bil predmet obnove leta 2001 do 2002. Op. št. (12): Tega pa sklicevanje na vsebino izvedenega dokaza ne more nadomestiti.
Op. št. (13): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (14): Upoštevajoč izpovedbo K., iz katere izhaja, da se je neustreznosti izvedbe separeja zavedala in lastnika (po svojih besedah) že pred 8.5.2009 na to tudi opozorila.
Op. št. (15): Ur. list RS, št. 97/2003 s kasnejšimi spremembami Op. št. (16): Tudi sicer neprepričljivo.
Op. št. (17): V zvezi s čimer velja poudariti, da upravno-pravni vidik zadostne (pričakovane) varnosti tudi sicer ni nujno enak civilno-pravnemu.
Op. št. (18): Ur. l. SRS, št. 18/1974, s kasnejšimi spremembami Op. št. (19): In v zvezi s tem sklicevanje na 8. člen najemne pogodbe z dne 19.12.2006. Op. št. (20): in sicer v delu, ki je bil tudi sicer pravno obarvan (vprašanje pravilne uporabe določb Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb), kar pomeni v domeni sodišča. Op. št. (21): In da naj bi zaslišane priče potrdile, da ograja ni bila potrebna Op. št. (22): Utemelje(va)ni tudi z njegovo seznanjenostjo s stopnico.
Op. št. (23): Za pavšalne trditve (zaključke) in golo sklicevanje na vsebino izpovedb to prav gotovo ni moč reči. Op. št. (24): Sklicevanje na dokazni postopek neobstoječih trditev ne more nadomestiti.
Op. št. (25): Povsem pavšalno (ni namreč pojasnjeno, v čem (zakaj) naj bi bila podana relevantna primerljivost z obravnavano zadevo) je pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL I Cp 3041/2011. Op. št. (26): Češ da bi bilo potrebno upoštevati, da je imel tožnik v lokalu na voljo mize, ki niso pritrjene na podlago in niso dvignjene v separeju ter so namenjeno gibalno oviranim osebam, in da je sam izbral, da želi v lokalu sedeti na separeju, ki je glede na njegovo višino in težo zanj manj primeren Op. št. (27): Tudi v tem oziru pritožnica ne upošteva, da je potrebno prvenstveno podati ustrezne (pravočasne in konkretne) trditve in da je brez njih sklicevanje na rezultate dokaznega postopka brezpredmetno.
Op. št. (28): Da bi bili nanjo gostje (oziroma gostje, ki naj bi bili funkcionalno ovirani) kakorkoli opozorjeni, pa toženka ni zatrjevala. Zato je moč navajanje, da se je tožnik v lokalu, ki ga je toženkin zavarovanec „namenil“ gostom (oziroma dejavnosti namenjeni gostom), sam odločil, kje bo sedel, (v najboljšem primeru) označiti za neprepričljivo.
Op. št. (29): Oziroma (konkretno) neupoštevanja tretje alineje 13. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb.