Jedro

V primerih, ko gre za stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki sta bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku upravičencu, ki ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni živ in ni zapustil dedičev, postane takšno premoženje last občine, če je imela ta pred denacionalizacijo pravico uporabe na njem.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem odločanju o polovici nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o... v sklepu o dedovanju po zapustnici med drugim ugotovilo, da je ta umrla brez sorodnikov, ki bi prišli v poštev kot dediči; da preide po drugem odstavku 78. člena ZDen zapuščina na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ta pa je v tem primeru postala pravnomočna 11.3.1994, se pravi, še preden so nastale pri nas nove lokalne samoupravne skupnosti (1.1.1995); da gre zato premoženje Mestni občini Celje kot pravni naslednici Občine Celje. Tako je v delu sklepa pod I. ("ugotavlja") odločilo kot že prvič, da se na podlagi 9. in 219. člena Zakona o dedovanju (ZD) polovica obravnavane nepremičnine "dodeli kot družbena lastnina Mestni občini Celje.". Hkrati je odredilo (pod II.) da se po pravnomočnosti tega sklepa izvede v zemljiški knjigi pri navedenih dveh vložkih vknjižba lastninske pravice "na osebi z imenom Mestna občina Celje do celotne zapuščine".

Na pritožbo Republike Slovenije je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v izreku pod II. spremenilo, tako da se pri navedenih vložkih v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvede vknjižba lastninske pravice "na osebo z imenom Republika Slovenija do celote zapuščine". Zavzelo je stališče, da Ustava RS ne pozna več družbene lastnine in ne omogoča njenega nastajanja. Zato preide zapuščina brez dedičev v lastnino države RS. Tako ne pride več v poštev določba 219. člena ZD, saj občina ni več družbenopolitična skupnost in ne opravlja nalog iz državne pristojnosti. Zapuščina je prešla ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v državno lastnino in se lahko zato izroči le državi.

Zoper to odločbo je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti (zahteva). Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 9. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78 - ZD) v zvezi z drugim odstavkom 113. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91-1, 21/94 in 23/96 - SZ) in 7. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS št. 72/93, 57/94, 14/95, 26/97, 70/97 in 74/98 - ZLS) in zato ker ni uporabilo 219. člena ZD. Podrejeno izpodbija sklep zaradi kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pojasnjuje, da je predmet zapuščine stanovanjska hiša s skladiščem in funkcionalnim zemljiščem, lastnica tega premoženja pa je bila na podlagi določb SZ o lastninjenju ob uvedbi denacionalizacijskega postopka Občina Celje, katere pravna naslednica je Mestna občina Celje in hkrati zavezanka za vrnitev tega premoženja prejšnji lastnici. Zato je zmotno stališče, da določba 219. člena ZD ne pride več v poštev. Zmotno je stališče, da je vsa družbena lastnina postala državna lastnina. Po ZLS so lokalne skupnosti osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja in izvirno nalogo ustvarjati pogoje za gradnjo stanovanj in skrbeti za povečanje najemnega sklada stanovanj. Prav občinam je naloženo reševanje stanovanjskih vprašanj imetnikov stanovanjske pravice po vrnitvi takšnih stanovanj upravičencem. Kaduciteta je posledica vezi med posameznikom in družbo. Ni prav istovetiti družbene in državne lastnine. Procesno kršitev vidi zahteva v tem, da je sodišče druge stopnje spremenilo le II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, ki govori o vknjižbi lastninske pravice, v veljavi pa je ostala I. točka izreka, ki govori o dodelitvi zapuščine občini. S tem je pritožbeno sodišče ustvarilo nasprotje v izreku pravnomočnega sklepa o dedovanju ter neizvršljivost tega sklepa. Predlaga, naj se sklep pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu spremeni, tako da bo pritožba kot neutemeljena zavrnjena, podrejeno pa, naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

Na vročeno zahtevo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni odgovorilo.

Zahteva je utemeljena.

V tej zapuščinski zadevi gre za dedovanje v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičnin upravičenki - zapustnici. Glede tega premoženja je bilo treba opraviti nov zapuščinski postopek (prvi odstavek 74. člena ZDen), v tem postopku pa se uporabljajo določbe ZD (drugi odstavek navedenega člena). Slednje sicer ne drži povsem, saj vsebuje ZDen sam procesne in materialnopravne določbe o dedovanju denacionaliziranega premoženja (75. do 83. člen ZDen). Omenjeno določbo torej velja razumeti, da se uporabljajo določbe ZD, če ni dedovanje drugače ali kadar sploh ni glede kakšnega vprašanja urejeno v ZDen.

Instituta zapuščine brez dedičev ZDen ne ureja, zaradi česar je potrebno poseči po določbah ZD za takšen primer. Ta določa v 9. členu, da postane zapuščina brez dedičev (kaduciteta) družbena lastnina. Procesna izpeljava te določbe pa je zapisana v 219. členu, po katerem izda sodišče v takšnih primerih sklep (ne pa sklepa o dedovanju, kot je to storilo prvo sodišče), da se zapuščina izroči pristojni občini, če gre za kmetijsko zemljišče, pa kmetijski zemljiški skupnosti. Ustava RS ne pozna več (ne)lastninske kategorije družbene lastnine, kar pomeni, da določbe 9. člena in z njo povezane določbe 219. člena ZD ni mogoče več uporabiti. Teh določb zakonodajalec kljub obveznosti uskladiti določbe predpisov, ki niso v skladu z Ustavo, najkasneje do 31.12.1993 (prvi odstavek 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS št. 33/91 in 21/94) ni uskladil. Tako je ostalo področje kaducitete neurejeno, ker pač prejšnja ureditev ni uporabna. Gre za vrzel oziroma pravno praznino, ki jo je potrebno ob odločanju v konkretnem primeru zapolniti.

V primerih, ko gre za vrnitev premoženja v denacionalizacijskem postopku upravičencu, ki ni več živ in nima naslednikov (dedičev), nastopi kaduciteta s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Do kaducitete po ZD pride namreč s trenutkom zapustnikove smrti (ipso iure z učinkom ex tunc), torej enako kot v primeru prehoda zapuščine zapustnika na njegove dediče (132. člen ZD, dasiravno kaduciteta ne pomeni dedovanja). Po določbi ZDen pa preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena).

Ta okoliščina - sočasnost nastopa kaducitete in nastopa pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe odpira nadaljnjo pomembno okoliščino za odločitev, komu zapade zapuščina brez dedičev: v čigavem premoženju so bile v tem trenutku stvari, ki se vračajo (prvi odstavek 51. člena ZDen), torej kdo je zavezanec za vrnitev. Naravno je, da tisti, ki je bil že poprej imetnik pravice uporabe premoženja v družbeni lastnini, postane njegov lastnik, ko pride do lastninjenja ali do drugačnega prehoda družbene lastnine v lastnino. To je zakonodajalec dosledno izvedel ob lastninjenju stanovanj in stanovanjskih hiš (za takšno vrsto premoženja pa gre v tej zadevi), ko je "napravil" za lastnike državo ali občino ali druge pravne osebe, odvisno od tega, kdo med njimi je imel pravico uporabe (111. in 112. člen SZ), in še posebej občine, za družbena stanovanja in stanovanjske hiše, ki so poprej postale splošne ljudsko premoženje na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen (drugi odstavek 113. člena ZDen). Nadalje, podlaga za lastninjenje nepremičnin, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, je v Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS št. 44/97) spet imetništvo pravice uporabe. Tako postanejo po tem zakonu nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina ali mesto, lastnina preoblikovane občine ali mesto (prvi odstavek 5. člena). Ni videti torej utemeljenega razloga, da tudi zapuščina brez dedičev, ki jo sestavlja denacionalizirano stanovanje ali stanovanjska hiša, ne preide v last občine.

Drži sicer, da občina ni več družbenopolitična skupnost in ni del državne organizacije, kot poudarja izpodbijana odločba, vendar pa ji je, kot utemeljeno opozarja zahteva, zagotovljena pravica pridobivati in posedovati vse vrste premoženja in razpolagati z njim (7. in 20. člen ZLS) in zadana naloga ustvarjati pogoje za gradnjo stanovanj in skrbeti za povečanje najemnega socialnega sklada stanovanj (četrta alinea drugega odstavka 21. člena ZLS). Tehten je tudi nadaljnji argument zahteve, da so občine tiste, na katerih je glavno breme reševanja stanovanjskih vprašanj imetnikov stanovanjske pravice v podržavljenih stanovanjih, ki so bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena upravičencem (125. člen SZ).

Če potemtakem povzamemo, je treba pravno praznino, ki je nastala z vzpostavitvijo novega pravnega reda Republike Slovenije, ki ne pozna več instituta družbene lastnine, glede zapuščine brez dedičev premostiti z odločitvijo, da v takšnih primerih, ko gre za stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki sta bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku upravičencu, ki ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni živ in ni zapustil dedičev, postane takšno premoženje last občine. Zaradi specifičnih razmer našega poprejšnjega in sedanjega pravnega reda ni mogoče v opisanih primerih sprejeti sicer splošno in v tradiciji našega prava še posebej (paragraf 760 noveliranega Občnega državljanskega zakona) uveljavljenega načela, da zapuščina brez dedičev zapade državi.

Ob takšnem razmisleku se pokaže zahteva utemeljena, zato ji je sodišče ugodilo, le da z nekoliko drugačno izpeljavo rešitve postavljenega pravnega problema. Izpodbijano odločbo je zato spremenilo, tako da je zavrnilo pritožbo Republike Slovenije in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP/77). Mimogrede, pri vsebini slednjega ne sme motiti protisloven zapis, da se nepremičnina "dodeli kot družbena lastnina Mestni občini Celje", niti v izreku odločbe vsebovana zemljiškoknjižna odredba, o zemljiškoknjižnem vpisu (odločanje o tem je namreč prepuščeno zemljiškoknjižnemu referentu - 24. člen, 1. točka drugega odstavka 68. člena in prvi odstavek 84. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS št. 33/95). V te nepravilnosti sodišče ni moglo poseči, ker jih zahteva ni izpodbijala (prvi odstavek 408. člena ZPP/77).