Jedro

Če je temelj podržavljenja ZNNZ, to pomeni, da premoženje ni bilo podržavljeno v skladu z 2. odstavkom 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije in da po tej podlagi prejšnji lastnik odškodnine od avstrijske države ni mogel uveljavljati.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 7. 9. 2001 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo tožeče stranke in sicer za vrnitev nepremičnine, po stanju ob podržavljenju s parcelno št. 254 k.o. A. Tožena stranka v razlogih navaja, da je bilo premoženje, katerega vračilo v denacionalizaciji zahteva tožeča stranka, podržavljeno AA kot prejšnji lastnici na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) z odločbo z dne 24. 2. 1960 in dopolnilno odločbo z dne 23. 6. 1966. Ker tožeča stranka zahtevi za denacionalizacijo ni priložila potrdil o državljanstvu za prejšnjo lastnico ter zase kot vlagateljico in pravno naslednico po prejšnji lastnici, jo je tožena stranka 7. 2. 2001 pozvala k dopolnitvi vloge. Na poziv je bilo za prejšnjo lastnico predloženo potrdilo o državljanstvu z dne 28. 5. 1949, iz katerega izhaja, da je bila avstrijska državljanka, za tožečo stranko pa potrdilo o državljanstvu z dne 28. 1. 1974, s katerim je potrjeno, da je avstrijska državljanka. Upravni organ je nato 5. 7. 2001 tožečo stranko ponovno pozval, naj dostavi potrdili o jugoslovanskem državljanstvu za prejšnjo lastnico in tožnico v času podržavljenja. Na ta poziv je tožeča stranka ponovno predložila že navedeni potrdili o avstrijskem državljanstvu obeh, zahtevanih potrdil o jugoslovanskem državljanstvu pa ni predložila. Ker so po 9. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ob izpolnjenih ostalih pogojih upravičene do denacionalizacije osebe le, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani ter jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, iz predloženih potrdil pa izhaja, da v času podržavljenja AA kot prejšnja lastnica ni bila jugoslovanska državljanka, ne more biti upravičena do denacionalizacije. Ker tudi tožeča stranka, njena hčerka, ni izkazala jugoslovanskega državljanstva, pa ne pride v poštev niti uporaba 12. člena ZDen. Tožena stranka zaključuje, da bi sicer morala postopati po drugem odstavku 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ter zahtevo zavreči, ker pa je pred tem z zahtevo za dopolnitev vloge postopek že uvedla, je morala zahtevo za denacionalizacijo zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je vložila popolno zahtevo za denacionalizacijo v smislu 62. člena ZDen, saj je naknadno po pozivu predložila tudi dokazilo oziroma potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu v smislu točke b 2. odstavka 62. člena ZDen, in sicer potrdilo o pridobitvi avstrijskega državljanstva na podlagi sklenitve zakonske zveze dne 28. 5. 1949, kar kot posredni dokaz služi ugotovitvi, da je pred tem jugoslovansko državljanstvo imela. Ker na ponovni poziv, naj predloži potrdili o jugoslovanskem državljanstvu v času podržavljenja nepremičnine za tožečo stranko in prejšnjo lastnico, teh potrdil ni predložila, je tožena stranka zahtevo za denacionalizacijo zavrnila iz razloga, ker prejšnja lastnica v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka, kar naj bi izhajalo iz predloženih potrdil. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, da materialni zakon ni bil pravilno uporabljen in da tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Navaja, da tožnica potrdila o jugoslovanskem državljanstvu za prejšnjo lastnico ni mogla priskrbeti, je pa kot posredni dokaz o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice predložila potrdilo o pridobitvi avstrijskega državljanstva dne 28. 5. 1949, ki skupaj z ostalimi dokazi - krajem rojstva in stalnim prebivališčem do 9. 5. 1945 dokazuje, da je pred tem dnem imela jugoslovansko državljanstvo. Sicer pa po 175. členu ZUP lahko listino, ki naj se v postopku uporabi kot dokaz, nahaja pa se pri državnem organu, po uradni dolžnosti priskrbi sam organ, in tudi ZDen v zadevah predložitve listin ne določa drugače. Glede na to bi tudi potrdilo o državljanstvu za prejšnjo lastnico, kar je listina, ki jo izstavi državni organ, ker z njo tožnica ne razpolaga, moral priskrbeti organ sam. To izhaja tako iz načela varstva pravic stranke kot tudi iz načela ekonomičnosti postopka. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka v okviru posebnega ugotovitvenega postopka ugotavljati, ali je prejšnja lastnica po 9. 5. 1945 bila jugoslovanska državljanka in v ta namen priskrbeti potrdilo, oziroma če tega ne bi bilo mogoče dobiti, na podlagi določbe 63. člena ZDen po uradni dolžnosti zahtevati od pristojnega organa izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Tako pa tožena stranka ni ravnala in je to vplivalo oziroma moglo vplivati na odločitev v zadevi. Po mnenju tožeče stranke so bile zagrešene bistvene kršitve pravil postopka naslednjih določb: 3., 7., 14., 175. in 179. člena ZUP ter 63. in 65. člena ZDen. Po mnenju tožeče stranke pa je nepravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da naj bi AA po 9. 5. 1945 ne imela jugoslovanskega državljanstva. Iz predloženega potrdila o državljanstvu namreč izhaja, da je avstrijsko državljanstvo pridobila šele 28. 5. 1949. To pa pomeni, da na tako ugotovljeno dejansko stanje ni mogla opreti odločitve, da AA po 9. členu ZDen do denacionalizacije ni upravičena, ker naj po 9. 5. 1945 ne bi imela jugoslovanskega državljanstva, saj je iz drugih dokazov izhajalo, da je jugoslovansko državljanstvo imela do pridobitve avstrijskega 28. 5. 1949. Tožena stranka pa je določbo 9. člena ZDen tudi nepravilno uporabila, saj bi morala pri odločanju upoštevati tudi tretji odstavek tega člena o vzajemnosti. Tožnica sodišču predlaga, naj dopusti in izvede predlagane dokaze, potem pa odloči, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 15. 11. 2001. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna upravičenost do denacionalizacije prejšnje lastnice podržavljenega premoženja. Tožena stranka ji pravico do denacionalizacije odreka iz razloga njenega avstrijskega državljanstva v času podržavljenja. Tožeča stranka pa nasprotno meni, da ugotovitve tožene stranke o tem, da prejšnja lastnica jugoslovanskega državljanstva ni imela, niso pravilne ter da navkljub pridobitvi avstrijskega državljanstva pravice do denacionalizacije ni izgubila.

Tožena stranka je po presoji sodišča preuranjeno zaključila, da prejšnja lastnica ni upravičena do denacionalizacije, zato njena odločitev ni pravilna.

Po 1. odstavku 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. (Uradni list RS, št. 27/91 - I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54/02 - odl. US) so upravičene do denacionalizacije ob izpolnjenih ostalih predpisanih pogojih osebe, ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo to državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja je torej za opredelitev upravičenca pravno pomembno dejstvo, ki v postopku denacionalizacije mora biti ugotovljeno. Državljanstvo prejšnjega lastnika se v postopku denacionalizacije dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b 2. odstavka 62. člena ZDen). Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan in zato potrdila ni mogoče predložiti, je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu. Ker v obravnavani zadevi ni bilo pridobljeno potrdilo o jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice ter ni bila izdana niti ugotovitvena odločba o tem, ali je prejšnja lastnica bila jugoslovanska državljanka, je tožena stranka, ki je svojo odločitev oprla na ugotovitev o tem, da prejšnja lastnica jugoslovanskega državljanstva ni imela, odločila na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po ZDen je sicer vlagatelj zahteve za denacionalizacijo dolžan potrdilo predložiti (2. odstavek 62. člena ZDen) ter bi tožena stranka zahtevo vlagateljice, če bi jo pravilno pozvala k dopolnitvi, to je z opozorilom za primer nedopolnitve (2. odstavek 68. člena ZUP/86), lahko zavrgla. Ker pa tako ni ravnala (kot to izhaja iz pisne dokumentacije), pač pa je nepopolno vlogo pričela meritorno obravnavati, to pomeni, da je bila dolžna tožena stranka na drug način poskrbeti za listine, s katerimi se jugoslovansko državljanstvo lahko izkazuje (potrdilo, ugotovitvena odločba). Nikakor pa ni mogla, če zahteve za denacionalizacijo kot nepopolne (ker ni bilo potrdila) ni zavrgla, ob odsotnosti ustreznih dokazil, zaključevati, da prejšnja lastnica jugoslovanskega državljanstva (v času podržavljenja) ni imela ter ji na tej podlagi odrekati pravico do denacionalizacije. Prav tako jugoslovanskega državljanstva prejšnje lastnice ni mogla izključevati zgolj zaradi njenega avstrijskega državljanstva. Tudi če je namreč prejšnja lastnica bila avstrijska državljanka, kar iz potrdila z dne 28. 5. 1949 izhaja, je lahko hkrati bila tudi jugoslovanska državljanka. Čeprav je sicer Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) v 2. členu določal, da državljanstvo FLRJ izključuje sočasno državljanstvo vsake druge države, pa tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 z dne 7. 11. 2003), v kateri se je opredeljevalo o uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen, ugotavlja, da ta določba ni mogla vplivati na odločitve tujih držav, ki so osebam priznavale tudi svoje državljanstvo.

Ob morebitnem ugotovljenem še jugoslovanskem državljanstvu prejšnje lastnice v času podržavljenja namreč le-te navkljub njenemu hkratnemu avstrijskemu državljanstvu (v tem času) kot denacionalizacijske upravičenke ni mogoče izključiti. Izključiti bi jo bilo mogoče le, če bi bilo izkazano, da je dobila ali imela pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države (2. odstavek 10. člena ZDen). Ker pa je temelj podržavljenja v navedenem primeru ZNNZ, to pomeni, da premoženje ni bilo podržavljeno v skladu z 2. odstavkom 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56, ADP) in da po tej podlagi prejšnja lastnica odškodnine od avstrijske države ni mogla uveljavljati. Po 2. odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Kot je razložilo ustavno sodišče v že navedeni odločbi, je opredelitev avstrijskega premoženja v smislu 2. odstavka 27. člena ADP podala Jugoslavija v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57, Odlok) in v Navodilu o izvrševanju Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58, Navodilo). Avstrijsko premoženje je bilo praviloma podržavljeno z Odlokom o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45, Odlok AVNOJ) in z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46, Zakon). V last države je to avstrijsko premoženje prešlo z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ, tj. z dne 6. 2. 1945. Nadaljnjo podlago za uveljavljanje odškodnine avstrijskih državljanov za podržavljeno premoženje od avstrijske države pa predstavlja Pogodba med SFRJ in Republiko Avstrijo o urejanju določenih premoženjsko-pravnih vprašanj (Uradni list SFRJ, MP, št. 9/81, Pogodba), ki se nanaša na primere podržavljenja po 3. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z dne 28. 4. 1948 - ZNZGP (tj. 7. a člen ZNZGP), kolikor so bili izvedeni zoper osebe z avstrijskim državljanstvom na dan 28. 4. 1948 (kajti za podržavljenje po navedenem temelju in navedenim osebam 2. odstavek 27. člena ADP ni veljal). Ker pa ZDen v 8. točki 3. člena navedeni 7. a člen ZNZGP izključuje že kot pravni temelj za denacionalizacijo, in so že glede na navedeni temelj podržavljenja prejšnji lastniki kot denacionalizacijski upravičenci izključeni, je za presojo upravičenosti avstrijskih državljanov do odškodnine za podržavljeno premoženje treba upoštevati zgolj 2. odstavek 27. člena ADP. Če torej v obravnavani zadevi ni šlo za podržavljenje v smislu 2. odstavka 27. člena ADP (glede na določbe Odloka in Navodila), ki daje avstrijskim državljanom pravico do odškodnine za podržavljeno premoženje, potem prejšnja lastnica podržavljenega premoženja ni mogla uveljavljati pravice do odškodnine od Republike Avstrije. To pa pomeni, da je v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen ob izpolnjenih ostalih pogojih kot denacionalizacijske upravičenke ni mogoče izključiti.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka te določbe vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Glede na povedano bo treba v ponovnem postopku ugotoviti še morebitno jugoslovansko državljanstvo prejšnje lastnice v času podržavljenja ter ji, če bi bilo izkazano, in ob izpolnjenih ostalih predpisanih pogojih, denacionalizacijo priznati.