Jedro

Iz depeše izhaja le domneva, da je, glede na smer od koder je tožnik pripotoval, glede na način potovanja (kamion) ter kraj, kjer ga je prijela policija in glede na dejstvo, da iz depeše izhaja, da sta dva prebežnika, ki sta bila prijeta skupaj z njim, imela status prosilca za azil na Hrvaškem, tudi tožnik prišel iz Hrvaške. Čeprav torej res ni mogoče z gotovostjo reči, da je tožnik prišel v Slovenijo iz Hrvaške, pa gre vendarle za zelo močno domnevo, ki je tožnik s tem, da je zatrjeval, da ni prišel iz Hrvaške in da na Hrvaškem ni zaprosil za azil in da za Hrvaško še nikoli ni slišal, ni uspel ovreči.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi navaja, da iz upravne dokumentacije izhaja, da je tožnika dne 4. 12. 2010 v skladu s 36. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ) obravnavala PP Koper. Iz depeše PP Koper z dne 6. 12. 2010 izhaja, da je bilo v času obravnave pri PP Koper ugotovljeno, da je bil tožnik skupaj s sopotniki prijet dne 4. 12. 2010 ob 7. 50 uri v kraju A. na avtobusni postaji. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 4. 12. 2010 v zgodnjih jutranjih urah peš prečkal mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo na prehodnem mestu H2-II v bližini mejnega prehoda B.. Skladno z navedenim je PP Koper opravila najavo za vračanje tožnika na Republiko Hrvaško, in sicer pri PP Buzet. Pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito z dne 6. 12. 2010 je tožnik na izrecno vprašanje ali je kdaj zaprosil za azil na Hrvaškem, odgovoril nikalno in navedel, da za Hrvaško ni nikoli slišal. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na Hrvaško kot varno tretjo državo, za kar jo je razglasila Vlada Republike Slovenije. Ker iz navedene depeša izhaja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem, ki je varna tretja država, je za obravnavanje njegove prošnje vsebinsko pristojna Hrvaška. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito sicer navedel, da na Hrvaškem ni bil in da tam ni zaprosil za azil, vendar pa tožena stranka glede na vse v postopku ugotovljene zgoraj citirane okoliščine, ocenjuje, da obstaja dovolj dokazov, ki dokazujejo, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal na Hrvaškem in je PP Koper na podlagi zbranih podatkov že dne 4. 12. 2010 opravila najavo za vračanje tožnika PP Buzet, ki ne bi mogla biti opravljena, v kolikor v konkretnem primeru ne bi bilo ugotovljenih zadosti dejstev za sklep, da je tožnik v RS prišel iz Republike Hrvaške. Na podlagi navedenega je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge po 27. členu ZUS-1. Meni, da je sklep tožene stranke nezakonit, ker le-ta ni z ničemer dokazala, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo dejansko nahajal na ozemlju Hrvaške. Ker tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je bilo v času obravnave tožnika na PP Koper ugotovljeno, da je tožnik v zgodnjih jutranjih urah dne 4. 12. 2010 prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v bližini mejnega prehoda Sočerga, tožnik v zvezi s takšno navedbo tožene stranke navaja, da v omenjeni policijski depeši ta ugotovitev ni podprta z nobenimi dokazi. Tožnika je policija prijela v kraju A. na avtobusni postaji, približno 10 km od mejnega prehoda in kljub temu, da je to najbližji mejni prehod, to še ne pomeni, da je z gotovostjo mogoče sklepati, da je tožnik prišel v Slovenijo ravno iz Hrvaške. Tožnik je na policijski postaji povedal, da je v Slovenijo prišel v tovornjaku iz Turčije, ki naj bi ga odpeljal v Italijo. Povedal je tudi, da na Hrvaškem ni zaprosil za azil in da za Hrvaško še nikoli ni slišal, iz česar pa ni mogoče zaključiti, da je bil predhodno na Hrvaškem. Tožena stranka tudi ni predložila nobenega dokaza, da je tožnik prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo, saj samo opravljena najava za vračanje tožnika na Hrvaško ni zadostni dokaz o tem, da je tožnik dejansko prečkal hrvaško-slovensko mejo. Sklicuje se tudi na 27. (2) a člen Proceduralne direktive in na 2. odstavek 6. člena Protokola med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije in Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške o izvajanju sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in da tožena stranka opravi vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Navaja tudi, da je brez premoženja in brez zaposlitve, zato brez škode za svoje preživljanje ne more plačati sodne takse in zato sodišču predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je bilo iz policijske depeše z dne 6. 12. 2010 ugotovljeno, da je bil tožnik skupaj s sopotniki prijet 4. 12. 2010 ob 7.50 uri v kraju A. in da je bilo v policijskem postopku ugotovljeno, da je tega dne v zgodnjih jutranjih urah tudi peš prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo v bližini mejnega prehoda B.. Zato je PP Koper tudi opravila najavo za vračanje tožnika na Hrvaško, ki ne bi mogla biti opravljena, če v konkretnem primeru ne bi bilo ugotovljeno zadosti dejstev in dokazov za sklep, da je tožnik v Slovenijo prišel iz Hrvaške. Ker tožnik zavrača njene navedbe, da v konkretni zadevi ni zadostnih dokazov za sklep, da je res prišel v Slovenijo iz Hrvaške in da ugotovitve policistov niso podprte z nobenimi dokazi, tožena stranka odgovarja, da policijski depeši ni mogoče odrekati njene dokazne vrednosti, saj iz nje izhajajo uradne ugotovitve policijskega, torej uradnega postopka. Iz policijske depeše izhaja tudi dokaz, da je bilo preko hrvaških varnostnih organov ugotovljeno, da sta dve osebi iz prijete skupine, to je sopotnika tožnika, zaprosila za azil na Hrvaškem in da sta nastanjena v Azilnem domu v ..., iz česar je mogoče dodatno sklepati, da je tudi tožnik v RS prišel iz Hrvaške. Glede na to, da tožnik zanika, da je bil na Hrvaškem in trdi, da za Hrvaško nikoli ni slišal, tožena stranka kljub temu meni, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo na Hrvaškem ozemlju, četudi ni za to vedel in to je edino, v postopku varne tretje države, pravno relevantno dejstvo. Ker tožnik navaja tudi, da dejstvo, da je PP Koper opravila najavo tožnika za vračanje na Hrvaško, ni zadostni dokaz o tem, da je dejansko prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo, tožena stranka v zvezi s tem najprej poudarja, da je podatek o opravljeni najavi o vračanju tožnika v izpodbijanem sklepu povzet po policijski depeši. Nadalje utemeljuje, da je bil dokazni postopek ilegalnega prehoda državne meje opravljen na podlagi določil mednarodnega sporazuma, ki ga je ratificiral državni zbor (in njegovega izvedenega protokola) in da je bil dokazni postopek uspešen. Navedeni sporazum kot enega od dokazov o nezakonitem prehodu državne meje določa tudi poročila policijskih patrulj in poročila o prijetju osebe, čemur po vsebini ustreza policijska depeša. Da je tak dokaz relevantna pravna podlaga za vračanje po sporazumu o vračanju med državama, po mnenju tožene stranke potrjuje tudi dejstvo, da je Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške dne 13. 12. 2010 preko formalne najave za vračanje tožene stranke potrdilo prevzem in tudi dejansko sprejelo tožečo stranko.

K prvi točki izreka : Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je tožena stranka odločila na podlagi instituta varne tretje države. Po določilu 60. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07, v nadaljevanju ZMZ) je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejstvo, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ugotovila na podlagi policijske depeše z dne 6. 12. 2010. Iz slednje izhaja, da je bila sestavljena ob razgovoru s prebežniki, med katerimi je bil tudi tožnik, razgovor pa je bil opravljen s pomočjo tolmača za arabski jezik in je depeša podpisana s strani odgovorne osebe policijske postaje in opremljena z žigom. Tem dejstvom iz depeše tožnik v tožbi ne oporeka. Vendar pa tožnik po mnenju sodišča nima prav, ko trdi, da policijska depeša ni dokaz, ker ga ne predvideva 2. odstavek 6. člena Protokola. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da iz depeše sicer res izhaja le domneva, da je, glede na smer od koder je tožnik pripotoval, glede na način potovanja (kamion) ter kraj, kjer ga je prijela policija (A.) in glede na dejstvo, da iz depeše izhaja, da sta dva prebežnika, ki sta bila prijeta skupaj z njim, imela status prosilca za azil na Hrvaškem, tudi tožnik prišel iz Hrvaške. Čeprav torej res ni mogoče z gotovostjo reči, da je tožnik prišel v Slovenijo iz Hrvaške, pa gre vendarle za zelo močno domnevo, ki je tožnik s tem, da je zatrjeval, da ni prišel iz Hrvaške in da na Hrvaškem ni zaprosil za azil in da za Hrvaško še nikoli ni slišal, ni uspel ovreči. To pa po mnenju sodišča pomeni, da je tožena stranka imela zadostno podlago za oceno, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem.

Poleg tega sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi pred izdajo odločbe dokazal, da Hrvaška zanj ni varna država. Tožnik v skladu z 2. odstavkom 63. člena ZMZ lahko to sicer dokazuje ves čas postopka, tudi v upravnem sporu, vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka nima obveznosti, da tožnika obvesti, da bo uporabila koncept varne tretje države in da lahko tožnik pred izdajo upravnega akta dokazuje, da zanj tretja država ni varna. Po določilu 64. člena ZMZ mora namreč pristojni organ prosilcu posredovati dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Tožnik možnosti izpodbijanja domnevne varne tretje države ni imel, ker mu tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta te možnosti ni dala, vendar pa to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, ker tožnik v tožbi ne trdi in ne izkazuje, da Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K drugi točki izreka : Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1), glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik prosilec za priznanje mednarodne zaščite in da bi se mu s plačilom sodne takse občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja.