Jedro

Ker je tožena stranka dokazala, da sta s tožnikom sklenila ustno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, bi tožniku po izteku dogovorjenega časa pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi samega zakona. Iz tega razloga za naprej ni utemeljen njegov reparacijski tožbeni zahtevek v sporu, v katerem je bilo ugotovljeno, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi predčasno nezakonito odpovedala.

Izrek

Pritožba zoper izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper dopolnilno sodbo se ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo.

Odločitev glede pritožbenih stroškov v zvezi z dopolnilno sodbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 22. 4. 2007, ampak je trajalo tudi v obdobju od 23. 4. 2007 do 6. 7. 2007 (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v delovno knjižico vpiše delovno dobo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 23. 4. 2007 do 6. 7. 2007 (točka I/2 izreka) in da mu iz naslova plače za čas od 23. 4. 2007 do 6. 7. 2007 od v izreku navedenih bruto zneskov obračuna in izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (točka I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 135,00 EUR ter mu izplača neto znesek 113,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila (točka I/4 izreka). Toženi stranki je naložilo, da od bruto zneskov dolgovanih prejemkov iz delovnega razmerja plača pripadajoče davke in prispevke (točka I/5 izreka) in da tožniku povrne stroške postopka v znesku 293,98 EUR (prvi odstavek točke I/6 izreka). Zavrnilo je, kar je tožena stranka (pravilno tožnik) zahteval več iz naslova zaostalih neizplačanih plač in regresa za letni dopust za leto 2007 ter iz naslova vračila stroškov postopka ter odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek točke I/6 izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor (točka II. izreka) in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del takšne sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07), hkrati pa predlagal tudi izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj sodišče prve stopnje odloči tudi o zahtevku glede trajanja delovnega razmerja po 6. 7. 2007 ter o vpisu delovne dobe v delovno knjižico za čas po 6. 7. 2007. Navaja, da je tožnik v tem sporu zahteval, da mu tožena stranka da v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznika avtobusa za nedoločen čas s polnim delovnim časom in da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku 22. 4. 2007 ni prenehalo, ampak še vedno traja, da je tožena stranka dolžna v delovno knjižico tožnika vpisati delovno dobo od 22. 7. 2004 dalje ter ga pozvati nazaj na delo voznika in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo ter mu po plačilu davka in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku s poravnalno ponudbo ponudila, da mu prizna delovno razmerje za čas od 1. 4. 2007 do 31. 7. 2007, nakar je to ponudbo preklicala in tožniku ponudila priznanje delovnega razmerja in ponovni nastop dela pri toženi stranki s 3. 7. 2007, hkrati pa mu je v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki pa je bila neustrezna. Tožniku je bila ponujena nižja plača, od tiste, ki je bila tožniku priznana za april 2007, ponujena pogodba o zaposlitvi pa je bila za tožnika neustrezna tudi s stališča opisa del in nalog delovnega mesta. Tožna stranka je tožnika nadlegovala z grožnjami, da naj umakne tožbo, sicer ne bo nikoli več opravljal delo voznika avtobusa v Sloveniji, zaradi česar je tožnik spremenil tožbeni zahtevek in zahteval, da se ugotovi, da mu delovno razmerje traja tudi po 23. 4. 2007 in da mu preneha na podlagi sodbe sodišča, za čas trajanja delovnega razmerja pa je zahteval vpis delovne dobe v delovno knjižico, izplačilo nadomestila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja in plačila odškodnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka očitno ne pozna določbe 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), po kateri delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje razlogom v sodbi, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 1. 4. 2007 do 6. 7. 2007. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi stranki de facto sklenili delovno razmerje za določen čas, vendar pa tožnik de iure ni želel podpisati svoje pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2007. Sodišče prve stopnje je verjelo zakonitemu zastopniku tožeče stranke (pravilno tožene stranke). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni prišlo do sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi, zmotno pa je štelo, da je kljub temu sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri čemer tudi ni jasno, ali je bila takšna pogodba sklenjena za čas do 31. 5. 2007 ali do 6. 7. 2007. Tožena stranka ni ravnala v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), saj tožniku nikoli ni izročila v podpis pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Navedeno je prepričljivo izpovedal tožnik, prav tako pa to smiselno izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. V skladu z 10. členom ZDR se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela. Sodišče prve stopnje je tako očitno zmotno uporabilo materialno pravo. V osnutku pogodbe o zaposlitvi ni določno naveden razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v kolikor pa ta razlog ni določno opredeljen, se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Iz izreka sodbe izhaja, da je bilo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko sklenjeno za čas od 1. 4. 2007 do 6. 7. 2007, iz njene obrazložitve pa, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas od 1. 4. 2007 do 31. 5. 2007, zato je mogoče zaključiti, da tudi sodišče prve stopnje meni, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena zgolj za določen čas od 1. 4. 2007 do 31. 5. 2007, pač pa za nedoločen čas. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že 6. 7. 2007 in sicer na podlagi delne pripoznave tožbenega zahtevka. Ne ZDR ne drug zakon ne predvideva, da bi pogodba o zaposlitvi lahko prenehala na način, kakršen izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, to je z delno pripoznavo tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi v skladu s 118. členom ZDR moralo ugoditi zahtevku in ugotoviti, da je delovno razmerje trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 10. 12. 2007. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so odnosi med tožnikom in toženo stranko povsem skrhani in da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da tožniku delovno razmerje preneha s 6. 7. 2007, to je z dnem, ki ga je samovoljno določila tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnik ni izkazal obstoja temeljnih elementov odškodninskega delikta, pač pa zgolj protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožnik je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2007 zatrjeval, da mu je zaradi nezakonite odpovedi nastala škoda v višini šestih bruto plač. Razen tega pa je trpel tudi duševne bolečine. Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede predloženih dokazov za plačilo odškodnine, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bi tožniku podredno kot pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja moralo dosoditi vtoževani znesek šestih bruto plač. Pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, saj ni odločalo o vseh potrebnih priglašenih stroških postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je dne 12. 6. 2008 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku v delovno knjižico vpiše delovno dobo za obdobje od 6. 7. 2007 do dneva izdaje sodne odločbe.

Zoper dopolnilno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo stališču tožene stranke, ko je odločilo, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem pripoznave, pri čemer iz izpodbijane dopolnilne sodbe niti ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tako odločilo. Iz določbe prvega odstavka 118. člena ZDR izhaja, da sodišče, v kolikor ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita (v konkretnem primeru je bil ta pogoj nedvomno podan), na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje tožnika neutemeljeno postavlja v slabši položaj s tem, ko neutemeljeno in neobrazloženo sledi toženi stranki. Tožnik je namreč predlagal, da mu delovno razmerje preneha z dnem izdaje sodne odločbe in ne s 6. 7. 2008. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnik napačno interpretira določbo prvega odstavka 118. člena ZDR, saj ta določa le skrajni končni rok za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, ne pa tudi edinega možnega fiksnega roka. Odločitev o trajanju delovnega razmerja je prepuščena sodišču glede na dejanske okoliščine ravnanja strank v postopku, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. V skladu z določbo 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 40/2007) obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti pa ugasnejo tudi akcesorne terjatve oziroma druge stranske pravice. V konkretnem primeru je tožena stranka 6. 7. 2007 v celoti izpolnila do takrat natekle denarne terjatve, hkrati pa je tožniku ponudila tudi sklenitev pogodbe o zaposliti za nedoločen čas. Iz spisa je razvidno, da je tožnik odklonil sklenitev pogodbe in delo. Tožnik kot upnik tako ni ravnal v smislu določbe 271. člena OZ, zato ne more zahtevati tistega, česar ni hotel sprejeti. Tožnik za čas po 6. 7. 2007 tako nima utemeljenega zahtevka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba zoper delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo ni utemeljena, pritožba zoper dopolnilno sodbo pa je utemeljena.

- K odločitvi o pritožbi zoper delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo: Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker naj bi iz izreka izhajalo, da je tožnik bil v delovnem razmerju za določen čas v obdobju od 1. 4. 2007 do 6. 7. 2007, iz obrazložitve pa, da naj bi šlo za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 5. 2007. Vendar pa pritožba nekorektno povzema vsebino izreka, saj v izreku ni navedeno, da je bil tožnik v tem obdobju v delovnem razmerju za določen čas, temveč mu je bilo delovno razmerje za čas od nezakonitega prenehanja do 6. 7. 2007 dosojeno na podlagi pripoznave tožene stranke. Tako ni nobenega nasprotja med odločitvijo sodišča prve stopnje, da na podlagi pripoznave tožene stranke ugotovi obstoj delovnega razmerja tudi za čas od 23. 4. 2007 do 6. 7. 2007 in toženi stranki naloži vpis delovne dobe za to obdobje ter plačilo zapadlih plač ter ugotovitvijo, da je tožnik pri toženi stranki imel sklenjeno delovno razmerje za določen čas za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 5. 2007. Tožena stranka je v okviru prostega razpolaganja z zahtevkom lahko pripoznala več, kot pa bi tožniku šlo na podlagi njenega siceršnjega zatrjevanja, da je tožnik bil v delovnem razmerju za določen čas.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, da nasprotuje razlogom in da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni. Pri tem pritožba ne konkretizira, v čem naj bi bila nejasnost izreka in razlogov izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, prav tako tudi ne nobena od drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožnik se je s 1. 4. 2007 zaradi nadomeščanja odsotnega delavca pri toženi stranki zaposlil za določen čas in sicer za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 5. 2007, - tožena stranka je pripravila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar je tožnik ni hotel podpisati, - tožnik je delo voznika avtobusa opravljal do 22. 4. 2007, ko mu je direktor tožene stranke podal ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s temi dejanskimi ugotovitvami. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka zaradi v drugem odstavku 10. člena ZDR določene zakonske domneve, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki, sploh ne bi mogla dokazovati, da sta se stranki ustno dogovorili za delovno razmerje za določen čas. Zakonska domneva pomeni zgolj to, da kadar ni sklenjena pogodba o zaposlitvi v pisni obliki in pride do spora o naravi tega delovnega razmerja, delavcu ni potrebno dokazovati, da sta stranki imeli namen, da skleneta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč se to domneva. Tožena stranka pa kljub takšni zakonski domnevi lahko dokazuje, da sta stranki dejansko ustno sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar je tožena stranka v tem sporu tudi uspela dokazati.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je kljub določbi drugega odstavka 10. člena ZDR štelo, da sta stranki ustno sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Protispisna pa je pritožbena navedba, da v nepodpisani pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe, saj je v njej navedeno, da se sklepa zaradi nadomeščanja odsotnega delavca.

Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka dne 22. 4. 2007 tožniku nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvi, da je zaradi tega tožena stranka tožbeni zahtevek delno pripoznala, tako da je tožniku priznala delovno razmerje za čas od 23. 4. 2007 do 6. 7. 2007, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave in zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Za priznanje delovnega razmerja za čas po 6. 7. 2007 namreč ni nobene osnove, glede na to, da je bilo delovno razmerje sklenjeno le za določen čas. V kolikor tožena stranka tožniku ne bi nezakonito podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi delovno razmerje prenehalo z iztekom časa, za katere je bilo sklenjeno, to je z 31. 5. 2007. Prav tako bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi ustno dogovorjena za čas do 31. 5. 2007 in ugotovitvi, da je tožena stranka pred iztekom tega časa tožniku nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnikovemu zahtevku lahko ugodilo le za čas do 31. 5. 2007. Vendar pa je tožena stranka delno pripoznala tožbeni zahtevek tako, da je tožniku delovno razmerje priznala do 6. 7. 2007, torej tudi za čas po izteku časa, za katerega je bila ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. V primeru pripoznave pa mora sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izdati sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (prvi odstavek 316. člena ZPP).

Zaradi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da je razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi delna pripoznava tožbenega zahtevka, kar pa ne more biti zakoniti razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je prenehala zaradi izteka časa, za katerega je bila sklenjena, vendar pa je sodišče na podlagi pripoznave moralo dosoditi delovno razmerje in vse pravice iz delovnega razmerja tudi za čas po izteku obdobja, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, saj ne sme presojati utemeljenosti pripoznave, razen če bi šlo za razpolaganje, ki bi nasprotovalo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, česar pa pripoznavi tožene stranke ni mogoče očitati. Tožena stranka je tožbeni zahtevek delno pripoznala, ker je sama ugotovila, da je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala nepravilno in je tožnika pozvala nazaj na delo, kar prav gotovo ne pomeni nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, kar je tožnik zahteval več iz naslova neizplačanih plač za čas po 6. 7. 2007, saj za to obdobje ni pravnega temelja, na podlagi katerega bi bila tožena stranka tožniku dolžna kaj plačati iz naslova delovnega razmerja. Tožnik je bil pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlen pri drugem delodajalcu, delovno razmerje pa mu je na podlagi izpodbijane sodbe prenehalo 6. 7. 2007, zato je na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR, v zvezi z drugim odstavkom 162. člena ZDR upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta, kakršnega mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2007. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v znesku 3.610,80 EUR. Tožnik je ta del tožbenega zahtevka postavil v okviru predloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, ki ga je podal na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta je takrat določal, da sodišče lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da je bila odpoved, ki jo je dala tožena stranka, nezakonita. Vendar pa kljub temu ne pride v poštev uporaba določb 118. člena ZDR. Tožniku bi namreč delovno razmerje zaradi izteka časa, za katerega je bilo sklenjeno, prenehalo še pred odločitvijo sodišča prve stopnje in bi zato sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le obstoj delovnega razmerja do 31. 5. 2007. Ker pa je tožena stranka pripoznala zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas do 6. 7. 2007, zato je sodišče prve stopnje na podlagi pripoznave lahko izdalo sodbo, s katero je ugotovilo obstoj delovnega razmerja do navedenega datuma, ni pa bilo osnove, da tožniku dosodi tudi vtoževano odškodnino. Do te odškodnine bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil delovnem razmerju za določen čas, temveč v delovnem razmerju za nedoločen čas in bi potem na njegov predlog na podlagi določb 118. člena ZDR ugotovilo obstoj delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je ravno zaradi takrat veljavne določbe prvega odstavka 118. člena ZDR, da se odškodnina prizna po pravilih civilnega prava, navajal, da vtoževani znesek zanj predstavlja ustrezno denarno odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter samega načina prenehanja delovnega razmerja, vendar je očitno, da je odškodninski zahtevek vezan na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ni pa mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je vtoževani znesek podredno potrebno dosoditi kot pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja. Tožnik sam je v pripravljalni vlogi, s katero je preoblikoval tožbeni zahtevek, navajal, da panožna kolektivna pogodba, to je Kolektivna pogodba za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 6/2007) ne določa pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ni pa mogoče uporabiti analogije, na katero se tožnik sklicuje v citirani vlogi, ko navaja, da to še vedno določa večina drugih kolektivnih pogodb.

Ne glede na stališče, da je utemeljenost odškodninskega zahtevka odvisna od utemeljenosti zahtevka za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal preostalih elementov odškodninske odgovornosti, zaradi katerih bi bil upravičen še do posebne odškodnine, razen na podlagi pripoznave že dosojene razlike v plači za čas, ki se razteza preko časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas.

Zaradi pripoznave zahtevka glede obstoja delovnega razmerja za čas do 6. 7. 2007 ni prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu določbe 54. člena ZDR, zaradi pripoznave ni mogoče šteti, da je tožnik na delu ostal tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, temveč je s pripoznavo tožena stranka le priznala obstoj delovnega razmerja tudi za čas po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo.

- K odločitvi o pritožbi zoper dopolnilno sodbo: Izpodbijano dopolnilno je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijano dopolnilno sodbo je izdala predsednica senata, čeprav je prvotno sodbo, ki naj bi jo izpodbijana dopolnilna sodba le dopolnila, izdal senat. Dopolnilna sodba se izda, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo (prvi odstavek 325. člena ZPP). Navedeno pomeni, da mora o dopolnilni sodbi sodišče odločiti v enaki sestavi, kot je odločalo o prvotni sodbi. To izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 326. člena ZPP, ki določa, da se dopolnilna sodba lahko izda tudi brez nove glavne obravnave (kar je v tej zadev tudi bilo storjeno), če naj jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo, zahtevek, glede katerega se zahteva dopolnitev, pa je bil zadosti obravnavan.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. Izpodbijano dopolnilno sodbo je izdala predsednica senat, čeprav bi jo moral senat v enaki sestavi, kot je izdal delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo z dne 10. 12. 2007. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu s citirano določbo sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more sama odpraviti. Kršitve postopka, ki je v tem, da je o zadevi odločalo nepravilno sestavljeno sodišče, ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo moralo razveljaviti.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo zoper dopolnilno sodbo pridržalo za končno odločbo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje v pravilni sestavi odločilo o predlogu tožnika za izdajo dopolnilne sodbe. Pri tem bo sodišče prve stopnje upoštevalo, da z izpodbijano dopolnilno sodbo tudi ni odločilo o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe glede ugotovitve trajanja delovnega razmerja tudi za čas po 6. 7. 2007, saj je z dopolnilno sodbo odločilo le glede tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 6. 7. 2007 do dneva izdaje prvostopenjske sodbe.