Jedro

Verjetnost nastanka težko popravljive škode je potrebno presojati tudi glede na učinkovitost sodnega varstva v postopku preklica radijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 9/2001-7 z dne 5.2.2001 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), naj z začasno odredbo odloži izvršitev sklepov, ki jih je dne 19.10.2000 izdala Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, pritožbo pa zavrnila tožena stranka z odločbo z dne 4.12.2000, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS, to je, da bi z izvršitvijo akta tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Izdaja začasne odredbe le zaradi tega, ker tožnik pristojbine noče plačati, pa bi jo glede na finančne možnosti lahko, ni v skladu z določbo 1. odstavka 69. člena ZUS. Po mnenju sodišča bi bilo nesprejemljivo, da bi bila od volje tožnikov odvisna izpolnitev obveznosti (plačilo pristojbine) in posledično možnost izdaje začasne odredbe. Tožnik bi moral v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati, da plačila pristojbine ni sposoben.

Preklic radijskega dovoljenja po določbi 2. odstavka 41. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, ZTel) je treba presojati kot posledico neplačila pristojbin, ki je pomembna okoliščina pri presoji utemeljenosti izdaje začasne odredbe, ni pa to edina in izključna okoliščina, ki vpliva na odločitev. Tožnik ni izkazal verjetnega nastanka težko popravljive škode, ker ni zahtevi za izdajo začasne odredbe predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da odmerjene pristojbine ni sposoben plačati. Sklicevanje tožnika, da je pristojbina izredno visoka in da presega njegove prihodke, ni izkazana in zato tudi ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Na podlagi listin, ki so priložene upravnim spisom, sodišče tožnikovih navedb niti ne more preizkusiti.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča in stališče, da je izdaja začasne odredbe pogojena z izkazom njene plačilne nesposobnosti. Podlaga za nastanek težko popravljive škode je odvzem radijskega dovoljenja, ki ji grozi zaradi neplačane pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Ker sta tožečo stranko v enakem primeru, ki temelji na enaki pravni in dejanski podlagi, Upravno sodišče Republike Slovenije in Vrhovno sodišče Republike Slovenije podučila, da plačilna nesposobnost ali finančne težave, pa tudi visok znesek, ne morejo biti razlogi za izkaz nastanka težko popravljive škode, je tožeča stranka v tem primeru v predlogu za izdajo začasne odredbe kot izkaz le-te navedla le tiste okoliščine, ki jih je v enakih primerih kot razlog nastanka škode navedlo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje pa je napačno zaključilo, da tožeča stranka "pristojbine noče plačati", saj za to ni nobene podlage v spisu in predstavlja špekulacijo oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka ne bi vložila tožbe v upravnem sporu in od upravnega organa zahtevala odloga izvršbe ter vložila predloga za izdajo začasne odredbe, če za to ne bi imela tehtnega razloga. V dobri veri je, upoštevaje prakso sodišča, sicer štela, da plačilna nesposobnost in finančne težave niso razlog oziroma izkaz nastanka težko popravljive škode, v pritožbi pa iz previdnosti izkazuje tudi le-te in predlaga sodišču, da jih glede na določbo 71. člena ZUS upošteva. Tožeča stranka pričakuje od sodišča, da v enakih primerih odloča enako oziroma da iste razloge in okoliščine o utemeljenosti ali neutemeljenosti vrednoti enako. V ta namen prilaga podatke Agencije za plačilni promet (BON 1 in BON 2), ki izkazujejo finančno stanje tožeče stranke. Tožeča stranka zaradi plačilne nesposobnosti, izgube iz tekočega poslovanja in nekrite izgube iz preteklih let, ki jo izkazuje z verodostojnimi listinami, ne more poravnati svoje obveznosti, zato bo Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije skladno z izreki predmetnih sklepov preklicala radijska dovoljenja, če ne bi bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponoven postopek.

Ministrstvo za informacijsko družbo Republike Slovenije, ki je v skladu s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 119/2000) tožena stranka v tem upravnem sporu, v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. Res je, da nezmožnost plačevanja zakonitih obveznosti in slabo finančno stanje zavezanca samo zase ne more biti podlaga za izkazanost težko popravljive škode, ki je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, tudi če bi se tožeča stranka na to sklicevala in ta dejstva izkazovala ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Toda v tem primeru tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je neizpolnitev obveznosti tudi podlaga za preklic radijskega dovoljenja. Čeprav je preklic radijskega dovoljenja stvar posebnega postopka in s tem tudi stvar morebitnega drugega upravnega spora, je vendar po presoji pritožbenega sodišča prav navedena posledica pomembna okoliščina v zvezi s presojo verjetnega nastanka težko popravljive škode. Glede na izvršljivost odločbe prve stopnje o preklicu radijskega dovoljenja (2. odstavek 41. člena ZTel) bi lahko prišlo do njene izvršitve prej, preden bi imela tožeča stranka sploh možnost vložiti tožbo zoper odločbo druge stopnje. Tožeča stranka ima res glede tega zagotovljeno samostojno sodno varstvo, toda učinkovitost tega sodnega varstva, če bi bila taka odločba izvršena, je z vidika začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS dvomljiva. Zato je že v tem postopku potrebno presoditi ali je morda vendarle verjetno izkazana težko popravljiva škoda, ki bi nastala tožeči stranki z izvršitvijo prvostopenjskih sklepov. Tega pa upravno sodišče ni presodilo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS.