Jedro

S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2023 razveljavi. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja, ničnosti in neučinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28. 3. 2023. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28. 3. 2023, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 27. 4. 2023, temveč mu še naprej traja, za reintegracijo, prijavo v obvezna zavarovanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, plačilo reparacije v znesku 3.341,75 EUR bruto mesečno in odpravnine v znesku 3.341,75 EUR bruto ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z odpovednim razlogom vztraja, da je istočasno s prenehanjem javnega zavoda muzeja A. prenehala tudi potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno s pravnim prednikom tožene stranke. Meni, da gre za odpoved iz poslovnega (organizacijskega) razloga, ker je bilo delovno mesto direktorja javnega zavoda muzej A. s sprejetjem sistemizacije ukinjeno. Prenehanje mandata zaradi odločitve ustanovitelja o spojitvi dveh zavodov, ki sta prenehala obstajati, ter posledična ukinitev delovnega mesta direktorja, ne predstavlja neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, zaradi česar delavec ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poudarja, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg njegove razrešitve s sklepom Vlade o ustanovitvi tožene stranke tudi ukinitev delovnega mesta direktorja javnega zavoda muzeja A. Opozarja, da objektivne nezmožnosti opravljanja funkcije, ker mu je kot direktorju mandat prenehal zaradi prenehanja pravne osebe, ne gre enačiti z razlogom nesposobnosti zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje funkcije v posledici razrešitve s funkcije oziroma prenehanja mandata iz krivdnih razlogov. Pri toženi stranki je z ukinitvijo delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, nastal organizacijski razlog, ki je utemeljeval odpoved iz poslovnega razloga. V zvezi z vročanjem odpovedi navaja, da ni pomembno, ali je detektivka vročanje izvedla v skladu s pravili 140. in 144. člena ZPP. Pomembno je le, da je tožena stranka vedela, da na naslovu vročanja dejansko ne biva. Vztraja tudi pri napačno določenem odpovednem roku, ker tožena stranka ni upoštevala celotne dobe tožnikove zaposlitve pri njej in njenem pravnemu predniku, kakor tudi ne 80. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Prav tako pri odpravnini nista bili upoštevani celotna delovna doba tožnika pri toženi stranki in določba 89. člena kolektivne pogodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nima formalnih pomanjkljivosti, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je vročanje odpovedi preko zasebnega vročevalca (detektiva) zakonit način vročanja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč v šestem odstavku 88. člena napotuje na uporabo določb o vročanju po pravilih pravdnega postopka, ZPP pa osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključuje.1 Tožnik je odpoved dejansko prejel, saj kot navaja v pritožbi, mu jo je mama nemudoma posredovala, zato se ne more sklicevati na morebitne kršitve pravil o vročanju (šesti odstavek 139. člena ZPP), tudi morebitna napačna vročitev odpovedi tako ne bi mogla privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita.

7. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je detektivka skladno s 140. in 144. členom ZPP odpoved tožniku pravilno vročala na naslov stalnega prebivališča. Pri tem je upoštevalo dejstvo, da je tožnik v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela z dne 6. 3. 2023 kot kraj, od koder se dejansko vozi na delo, navedel naslov B., vendar pa iz njegove izpovedi izhaja, da je začasno prebivališče prijavil po 6. 3. 2023 in da ob podaji izjave ta naslov še ni bil naslov začasnega prebivališča, torej tudi ne naslov za vročanje.2 Pritožbeno sodišče tako pritrjuje dokazni oceni in zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik tožene stranke pred odpovedjo ni obvestil o uradni spremembi prebivališča, tožnik pa v pritožbi ni navedel ničesar, kar bi omajalo prepričljivost dokazne ocene oziroma vzbudilo dvom v pravilnost prvostopenjskega zaključka, saj zgolj splošno navaja, da je bila tožena stranka seznanjena, da na naslovu prijavljenega prebivališča dejansko ne biva, za kar pa ni podlage v izvedenih dokazih, kot izhaja iz 6. in 7. točke obrazložitve sodbe.3 Glede na to, da je bila odpoved tožniku pravilno vročena dne 28. 3. 2023, so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na učinke odpovedi, in sicer na iztek odpovednega roka in odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z javnim zavodom muzejem A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za obdobje trajanja 5-letnega mandata direktorja, ki je pričel teči z 8. 3. 2022. S sklepom Vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda tožene stranke (Ur. l. RS, št. ...; v nadaljevanju sklep Vlade) sta javna zavoda muzej A. in muzej C. prenehala obstajati kot samostojni pravni osebi in sta bili izbrisani iz sodnega registra. Na podlagi določbe prvega odstavka 35. člena sklepa Vlade je z dnem vpisa tožene stranke v sodni register 13. 2. 2023 direktorjema spojenih zavodov prenehal mandat. Dne 28. 3. 2023 je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zoper katero je tožnik vložil pritožbo. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila.

9. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka razlog nesposobnosti utemeljila z obrazložitvijo, da je zaradi prenehanja obstoja javnega zavoda muzeja A., do katerega je prišlo zaradi spojitve z javnim zavodom muzejem C. v toženo stranko, po samem zakonu prenehal mandat direktorja tega muzeja, kar pomeni, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktorja.

10. S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov4 je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda.5 S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata.6 Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlago, da bi mu bila pogodba o zaposlitvi lahko odpovedana iz razloga nesposobnosti le, če bi bil razrešen s funkcije oziroma bi mu mandat prenehal zaradi njegovega krivdnega ravnanja. Prenehanje mandata zaradi razrešitve ni edini primer, ko delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To lahko stori tudi v primeru, kot je konkretni, ko je tožniku funkcija oziroma mandat prenehal po samem zakonu, ker je zaradi odločitve ustanovitelja o statusno pravni spojitvi dveh javnih zavodov javni zavod, v katerem je opravljal funkcijo poslovodnega organa, prenehal obstajati. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča tudi že zavzeto (Pdp 326/2022).

11. Prevzem delavcev k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku na podlagi 75. člena ZDR-1 ne vključuje tudi prevzema mandata poslovodne osebe, saj se nanaša zgolj na pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Mandata direktorja javnega zavoda pa ni mogoče šteti za obveznost iz delovnega razmerja z javnim zavodom.

12. Sicer pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da je bilo delovno mesto direktorja javnega zavoda muzej A., ki ga je zasedal, s sprejetjem sistemizacije pri toženi stranki ukinjeno, temveč je v tožbi celo nasprotno trdil, da "iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest javnega zavoda tožene stranke izhaja, da je pri toženi stranki delovno mesto direktorja še naprej sistemizirano, zato ni jasna obrazložitev, da mu delodajalec dela po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu direktor ne more več zagotavljati". Pritožbene trditve o ukinitvi delovnega mesta direktorja javnega zavoda muzej A., ki naj bi utemeljevala poslovni (organizacijski) razlog, tako po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožnik ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

13. S sklicevanjem na določbe 80. in 89. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94 in nadaljnji; v nadaljevanju kolektivna pogodba) glede odpovednega roka in višine odpravnine pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da je tožena stranka tožniku pravilno določila odpovedni rok po tretjem odstavku 94. člena ZDR-17 in višino odpravnine po prvi alineji drugega odstavka 108. člena ZDR-1.8 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so te določbe kolektivne pogodbe umeščene v poglavje o plačah, ki pa za direktorje ne velja (I. Splošne določbe, 2. Veljavnost kolektivne pogodbe).

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi tožena stranka.

1 Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 228/2016 in VIII Ips 208/2016. 2 Po določbi 1. alineje prvega odstavka 17.a člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) se naslov stalnega prebivališča šteje za naslov za vročanje, če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljeno le stalno prebivališče. 3 Izpoved tožnika, da ne ve povedati, ali je toženo stranko o naslovu prebivališča obvestil pred 28. 3. 2023, vsebina e-dopisa direktorice z dne 5. 4. 2023 ter navedba naslova tožnikovega stalnega prebivališča v njegovi pritožbi zoper odpoved z dne 4. 5. 2023. 4 V skladu s prvim odstavkom 54. člena Zakona o zavodih (ZZ) zavod med drugim preneha s spojitvijo z drugim zavodom. 5 31. člen ZZ v zvezi s 33. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). 6 Prim. sodbo in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 754/2021. 7 30 dni za dve leti zaposlitve pri toženi stranki in njenem pravnem predniku. 8 1/5 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki in njenem pravnem predniku v primeru več kot eno leto do deset let zaposlitve pri delodajalcu.